Kocijančič po prevzemu vodenja EOC: Če se kdo zaveda mojih let, sem to jaz

Janez Kocijančič je pri šestinsedemdesetih letih v Zagrebu postal predsednik Evropskih olimpijskih komitejev (EOC). Napovedal je krepitev organizacijske in finančne moči evropskega olimpijskega gibanja, ostrejši boj proti dopingu in drugim stranpotem športa ter se zavzel za nadaljevanje prostovoljske tradicije organiziranosti evropskega športa.

"Sploh nisem prepričan, da sem pametno naredil, da sem se tega lotil. Če kdo ve, koliko sem star, sem to jaz," se je na svoja leta po izvolitvi ozrl Kocijančič in dodal, da je v zadnjem času kar nekaj Slovencev prišlo na čelo v mednarodne organizacije, vendar kljub temu zato ni mogoče računati na neposredno pomoč, "saj bi bili ob favoriziranju domače države takoj diskvalificirani".

Pred petkovo izvolitvijo je opravljal številne funkcije v športu, gospodarstvu in politiki. "V življenju sem marsikaj vodil, ne vem, če je to moj vrhunec, vsaka funkcija je bila drugačna in je prinašala drugačne izzive. Ni isto biti generalni direktor letalskega prevoznika, predsednik študentske organizacije, minister, poslanec, predsednik politične stranke, nacionalnega ali evropskega olimpijskega komiteja," je menil Kocijančič, ki je prvo pomembno športno funkcijo prevzel v vladi Staneta Kavčiča v začetku sedemdesetih let kot predsednik komiteja za športno kulturo, dolgo je bil v smučarskih organizacijah in je še vedno podpredsednik Mednarodne smučarske zveze.

"Zaradi statuta sem kot podpredsednik EOC moral prevzeti predsednikovanje že 17. avgusta lani kot vršilec dolžnosti, ker se je moral dotedanji predsednik Patrick Hickey začasno umakniti s te funkcije, ko so ga v Rio de Janeiru med olimpijskimi igrami aretirale brazilske oblasti zaradi suma nezakonite preprodaje olimpijskih vstopnic. V tem času smo rešili vse težave, prišli smo do organizatorja naslednjih evropskih iger in tudi poslujemo brez pretresov, povsem normalno," je vzrok, da ni imel tekmeca, navedel Kocijančič in dodal, da EOC ni podaljšana roka Moka ali alternativa. "Imamo pa lahko večji vpliv s svojo marketinško strategijo. Mok nima evropskih sponzorjev, številne firme pa so zelo uspešne in če bi prebili ta led, bi imeli veliko večjo mero samostojnosti."

Evropske igre, olimpijski festival evropske mladine in evropske igre malih držav sodijo pod okrilje EOC. "Evropa bi morala imeti glede na svoje rezultate na tekmovanjih večji vpliv v Moku in drugih organizacijah. Želimo, da bi bili doping, korupcija in ostale stranpoti izločene iz športnega sveta. V Evropi je soglasno mnenje, da za tako velikanske korupcijske škandale, kot smo jim bili priče v preteklosti, ni prostora v športu. Uveljaviti moramo v svetovnem merilu visoka etična merila. Vrniti se moramo h koreninam, voluntarizmu, tudi v EOC delamo prostovoljno, saj imamo majhno predstavništvo v Bruslju in sedež v Rimu, le nekaj plačanih ljudi, predsednik, podpredsednik, blagajnik, generalni sekretar pa nismo plačani. To odraža evropski športni model, ki je je zgrajen na prostovoljstvu."

Mokov letni proračun je okrog 6,5 milijarde, EOC pa razpolaga z 10 milijoni in manj. "Ameriške poklicne lige v ameriškem nogometu, košarki, baseballu in hokeju so na čelu po proračunih v svetu športa, pred Mokom pa sta tudi svetovna in evropska nogometna zveza. V EOC ne tekmujemo v tem pogledu z denarjem, ki že tako načenja načela zdravega športa. Na olimpijskih igrah in drugih velikih tekmovanjih zaradi poklicnih lig mnogokrat ni najboljših športnikov in mnoge reprezentance imajo s tem težave. V klubih in društvih vzgajamo mlade od majhnega, ko pa pridejo v tekmovalno zrelost, jih poberejo poklicne lige. S tem izginjajo principi univerzalnega športnega gibanja in najvišje kvalitete ... Obenem v ameriških poklicnih ligah nihče ne izpade ..."

Kocijančič je kritičen tudi do najnovejših pravnih praks, saj so bile po njegovem mnenju v zadnjem času sprejete odločitve, ki odvzemajo avtonomnost športu. "Nemško sodišče naj bi tako razmišljalo o prepovedi nastopanja tujcev v domačih ligah, o čemer bi morale odločati športne organizacije. V lizbonski pogodbi je zapisana avtonomija športa, pa kljub temu evropska sodišča odločajo drugače. Mok in šport nasploh bi morala imeti več podpore Evropske unije in Združenih narodov, ki bo morali zagovarjati specifičnosti športa."

Novi prvi mož EOC je spregovoril tudi o ruskem dopingu. "Sem proti kolektivnemu kaznovanju držav; 0,7 odstotka ruskih športnikov je bilo po nekaterih podatkih pozitivnih in zaradi sedmih tako preostalih 993 športnikov ostane doma. To je nevzdržno, potrebno je do konca spoštovati človekove pravice, ena od njih je pravica do obrambe, ki izhaja iz listine o človekovih pravicah iz leta 1946. Ugotoviti je treba dejstva in ustanovljeni sta bili dve komisiji, prva odkriva sum sistematičnega in državno podprtega dopinškega sistema v Rusiji, druga pa ugotavlja, kateri športniki iz McLarnovega poročila, ki ga mimogrede Rusi ne priznavajo, so res zagrešili dopinške prekrške. Kljub temu so mnoge Ruse doleteli začasni suspenzi, ki so postali že skoraj stalni in zato se obetajo v prihodnje številne tožbe. Je pa res, da je šel ruski doping prek vseh meja in je to treba urediti."

Doping je prisoten tudi v Sloveniji, nekaj mednarodno odmevnih primerov je bilo, zadnji nedavno biatlonke Teje Gregorin. "Vsakič me to šokira, toda to je tudi pri nas prisotno, vendar je treba vedeti, da se ne začne pri športnikih, ampak so v ozadju številni interesi, predvsem finančni, in to je treba čim prej začeti nadzorovati," je sklenil Kocijančič.