Odkrito iz Evropskega parlamenta: Poslanci zagovarjajo voljo ljudstva in obsojajo nasilje

Na slovenske evroposlance smo se obrnili s prošnjo za komentar glede dogajanja v Katalonije, ki je dosegla višek prav ta teden z zamikom razglasitve neodvisnosti. 

Prejete odgovore v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Franc Bogovič (SLS/ELS) 

»Po včerajšnji razglasitvi neodvisnosti »z zamikom« s strani katalonskega premierja Puigdemonta gredo stvari po poti, ki sem jo na nek način že napovedal takoj po tistem nedeljskem referendumu. Poti nazaj ni več, vsakršno zavračanje dialoga s strani španske vlade pa bo razlike samo še povečalo. Dogajanje v Kataloniji je bilo sicer tudi prva tema zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu minuli teden. Že v ponedeljek so tako praktično vse poslanske skupine podprle izredno razpravo parlamenta na to temo, ki je bila opravljena v sredo.

Vendar, večina pogovorov je potekala v ozadju, na sestankih političnih skupin. Zelo me je veselilo, da smo v Poslanski skupini EPP, sicer za zaprtimi vrati, že takoj naslednji dan po Katalonskem referendumu zelo odkrito razpravljali o tej temi, kljub temu, da je za nekatere moje poslanske kolege, ki prihajajo iz vladajoče stranke premiera Mariana Rajoya in nasprotujejo odcepitvi Katalonije, zadeva zelo občutljiva. Sam sem na sestanku tako kot številni drugi zelo jasno obsodil nasilje španske vlade ter španske policije nad ljudmi, ki so prišli izrazit svoja politična stališča. Vsak državljan ima pravico izraziti svoje politično stališče in se odločati po svoji volji, ne glede ali je to vladajoči nomenklaturi všeč ali ne. V demokratičnih državah je najpomembnejša volja ljudi, zato ni normalno, da se sredi Evropske uije referendum zatira s silo.

Lahko ga izpodbijaš s pravnega vidika, povsem nesprejemljivo pa je, da ga zatiraš s silo. Španskim poslancem sem tako odkrito povedal, kako velika napaka je bila tako ostro posredovanje policije tudi z vidika nadaljnjih odnosov med vpletenimi in tezo podkrepil s slovenskim primerom izpred 26-ih let v procesu slovenske osamosvojitve. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Vendar sta neenakovredna obravnava, represija, in na koncu celo grožnja z vojaškim posredovanjem, le še okrepili odločnost Slovencev za samostojno državo. In podobno se dogaja v Kataloniji, kjer večina prebivalcev ni bila tako odločna glede samostojne poti, dogodki ob izvedbi referenduma pa so javno mnenje krepko prevesili k zagovornikom osamosvojitve.

Že na tistem sestanku skupine EPP sem tako izrazil bojazen, da je zadeva šla predaleč, da bi Španija ta problem rešila sama in da naj EU premisli, ali se bo res okoli tega problema držala ob strani. Prvi odzivi španskih oblasti na včerajšnji poziv k nadaljnjim pogovorom s strani Katalonije kažejo na krepitev napetosti v prihodnjih mesecih. Tudi španske grožnje z odvzemom statusa avtonomne pokrajine so na tem mestu povsem neprimerne. Zato sem prepričan, da če dialog med špansko vlado in katalonskimi predstavniki ne bo mogoč, konflikt pa lahko, kot smo videli tisto nedeljo celo eskalira v nadaljevanje nasilja nad prebivalstvom, se mora Evropska unija odzvati veliko bolj odločno in prevzeti zelo pomembno vlogo mediatorja, predvsem da se razgrete strasti umirijo in se nadaljnje rešitve poiščejo v trialogu na relaciji Madrid -  Barcelona - Bruselj. Katalonci so tako državljani Španije, kot Evropske unije, zato ne pristajam na to, da gre zgolj za interno zadevo ene države. 

Glede na precej razdeljeno javno mnenje v Kataloniji glede njenega statusa sicer še vedno obstaja možnost določenega kompromisa, ki bi na nek način zadovoljil obe strani in ne bi vključeval popolne odcepitve Katalonije. Bojim pa se, da obnašanje in ignoranca trenutne španske vlade ter zavračanje dialoga Katalonce vedno bolj potiska v smer popolne neodvisnosti ne glede na posledice. Moram priznati, da jih glede na dogajanje povsem razumem. Podpiram vsako rešitev, ki bo dosežena po mirni poti in z dogovorom dveh strani. Evropska unija si v tem trenutku ne more in ne sme privoščiti nasilnega konflikta.«

Tanja Fajon (SD/S&D) 

Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki so nad lastno ljudstvo poslali oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi moralo biti španskim voditeljem jasno, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev, česar se tudi Slovenci še kako zavedamo.

Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja). Zadržanost glede podpore referendumu bi morda še bila nekako razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem je ne zanima, ali se je zamerila Kataloncem, ki so MIRNO oddajali svoje glasove na voliščih, in ki niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene. Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati 'samo' notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Očitno je, da je po dolgih letih neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave in dodelitve več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek – preverjanje stališča o samostojnosti, ki ga v duhu pravice do samoodločbe povsem razumem. Evropska komisija pa žal ne razume, da mirni volivci v vrsti pred volišči preprosto ne smejo biti tepeni. Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa pretepanju ljudi z gumijevkami, temveč si mora prizadevati za uresničevanje temeljnih pravic vseh svojih državljanov in ohranjati mir. Zato sva s predsednikom SD Dejanom Židanom včeraj poslala pismo Sergeiu Stanishevu, predsedniku Stranke evropskih socialistov, in Gianniju Pitelli, predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, in v njem izrazila stališče slovenskih socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom. Odločanje o lastni prihodnosti namreč ostaja temeljna pravica naroda in prepričana sem, da nerazumljivo nasilje ni zadušilo katalonske želje po neodvisnosti.

Upam, da si bodo španski voditelji ohladili glave in umirili situacijo, se opravičili za svoje dejanje, in da bo tudi katalonska oblast pripravljena ponovno sesti za mizo. Sicer se lahko soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija bo tedaj težko trdila, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Čeprav prihodnost Evrope vidim bolj v združevanju kot razdruževanju, ne smemo kar spregledati volje naroda, ki se v matični državi očitno počuti neenakopravno. Podpiram pravico Kataloncev, da sami odločajo v kakšni skupnosti ali državi si želijo živeti, če to dosežejo po mirni poti s pomočjo dialoga ali demokratičnega referenduma, ki bo vključujoč in katerega izid bo imel polno legitimnost. Neodvisne države si želi več kot dva milijona volivcev, česar niti Evropska unija niti španska vlada v Madridu ne moreta spregledati, a zavedeti se moramo, da ima Katalonija več kot 7 milijonov prebivalcev.

Zato zelo pozdravljam sinočnjo Puigdemontovo umiritveno odločitev, v kateri je prevladal razum. Pomembno je, da katalonski voditelji internacionalizirajo vprašanje pravice do samoodločbe, s čimer bodo pridobili legitimnost v mednarodni javnosti, to pa bo omogočilo vzpostavljanje pravega dialoga vpletenih strani. Zelo pomembno je, da ta poteka v duhu spoštovanja demokracije in miru.   

Igor Šoltes (Lista dr. Igorja Šoltesa/Zeleni) 

»Že takoj na dan izvedbe referenduma v Kataloniji sem ostro obsodil ravnanje španske policije, ki je s silo skušala zatreti demokracijo in njene institute, kar referendum gotovo je, pri tem pa je poškodbe utrpelo okrog 900 ljudi. Posnetki iz Katalonije so pretresljivi, težko si je zamisliti, da se je sredi Evropske unije odvijalo takšno nasilje. Danes je že jasno, da po katalonski referendumski nedelji Španija ni več ista. Težko bo dihala kot eno. Preveč vprašanj se postavlja in preveč se dogaja v teh dneh, da bi lahko vedeli, kaj bo jutri, kaj bo čez teden, mesec dni. Nekaj pa je vendarle jasno - nasilje, pretepanje, teptanje, gumijasti naboji nad narodom, ki je dostojanstveno želel oddati svoj glas, je nedopustno, sramotno in ne vredno demokratične Evrope. Policija in španske oblasti so šle v nedeljo nedvomno predaleč. Silo in brutalnost ter žuganje s prstom morajo zamenjati dialog, mediacija, razprava o prihodnosti, razprava o razumevanju odnosov, vrednot in norm. Katalonija ne more več nazaj. Ljudje pričakujejo roko pomoči, razuma in solidarnosti. To smo katalonskemu ljudstvu dolžni.

Žalostno je, da je Evropska komisija potrebovala več kot en dan za izjemno mlačen in neprepričljiv odziv na tako barbarsko ravnanje policije nad mirnimi udeleženci referenduma, poleg tega pa se je s svojo izjavo že postavila na eno stran. Namesto, da bi jasno in nedvoumno obsodila nasilje, se je obregnila zgolj ob pravno naravo referenduma. Mislim, da mora mednarodna skupnost tukaj opraviti svojo vlogo, najverjetneje bo potreben posrednik, da ne bi prišlo do eskalacije nasilja, saj je ozračje nabito s čustvi, ljudje pa so upravičeno prizadeti. Ohraniti je treba sposobnost dialoga, saj se v demokratični Evropi nobena politična zagata ne sme reševati z nasiljem. Vsekakor ne bi bilo odveč prisluhniti tudi stališčem Sveta Evrope in stališčem Beneške komisije o pravnih vprašanjih referenduma.«

Patricija Šulin (SDS/ELS) 

Pravica naroda do samoodločbe je neodtuljiva pravica, ki je zapisana tudi v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov, kar sicer vsak razume na svoj način. Mora pa biti v nacionalni zakonodaji pravica do samoodločbe ustrezno opredeljena in zapisana v Ustavnih aktih. Obžalujem in obsojam nasilje nad katalonskim prebivalstvom, ki smo mu bili priča na referendumu. V politiki moramo vse spore reševati na miroljuben in demokratičen način. Ko se narod odloči za samostojnost, ga nič in nihče ne more zaustaviti, zato je potrebno najti primerno rešitev. Pozivam k strpnemu in demokratičnemu dialogu vseh relevantnih akterjev.