Pokvarjena Milojka

O okusih se ne sme razpravljati. Ljudje imajo pač radi kruha in iger, vsaj dokler so zdravi in ne potrebujejo uslug javnega zdravstva. Pa še takrat so v večini primerov zadovoljni z nivojem storitev na primarni ravni. Zaplete se pri specialistih oziroma bolnišničnih zdravljenjih. A tudi tam obstajajo rešitve, odvisno seveda od denarja oziroma zvez in poznanstev. Korupcija in klientelizem sta v zdravstvu - simptomatična.

 

Kaj lahko očitamo aktualni ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc, za katero se zdi, da je tako prirasla k Cerarjevemu srcu, da jo zlobneži že kličejo Mati? No, vsekakor ji moramo izreči priznanje, da se ji pri 66. letih še ljubi ukvarjati s politiko in voditi resor, ki se mu je pred leti sredi mandata odpovedal celo Borut Miklavčič. Toda MKC je precej drugačen tip človeka, sploh pa glede na svoje reference in pretekle funkcije - in to je v danih razmerah recept za katastrofo.

 

Kljub temu da ministrica Milojka slovi kot t.i. control freak, ne more obvladati razmer na svojem ministrstvu, kaj šele v celotnem sektorju javnega zdravstva v Sloveniji. Tudi če bi imela resnično željo, da začne spreminjati stvari na bolje, bi potrebovala armado sodelavcev, tesno bi morala sodelovati s kriminalisti in tožilci, da bi zlomila odpor korupcijske hobotnice, ki je v precejšnji obvladala naše javno zdravstvo. Prirejeni razpisi, strahotno precenjeni medicinski materiali in pripomočki, nezakonito imenovanje direktorja največje bolnišnice v državi, neurejene in kaotične razmere v ljubljanski pediatrični kliniki ter še pol ducata nikoli razčiščenih, pod preprogo pometenih afer in škandalov … vse to je realnost slovenskega javnega zdravstva, kjer se letno obrnejo tri milijarde evrov.

 

To je denar, zaradi katerega se organizirani kriminal, ki že leta in leta spretno prečrpava milijone in milijone evrov iz javnega zdravstva na zasebne račune v tujini, seveda zlepa ne bo odrekel nadaljevanju svojega “poslovanja”. Kje v Sloveniji pa se še obrača toliko denarja? Morda v energetiki, vendar so tam pravila bolj ostra, fantje pa manj fini, zato je seveda težje priti zraven. V (javnem) zdravstvu pa je to relativno lahko - tudi zato, ker praviloma na stolčku ministra za zdravje sedi prestar, preveč nesposoben, prestrašen ali pa celo preveč pokvarjen človek, da bi lahko kaj spremenil. 

 

Pokvarjena Milojka doslej ni naredila popolnoma nič. Čakalne vrste so še vedno tu, skrajšuje jih kvečjemu narava, ne pa ministrica. Tudi njen predlog interventnega zakona, s katerim bi želela s 136 milijoni evrov “sanirati” poslovanje izgubarskih bolnišnic (no, v resnici gre večinoma za UKC Ljubljana), smrdi vsaj toliko kot dokapitalizacija državnih bank. Spet nam bodo jemali denar, da bi z njim poplačevali dolgove, ki so nastali po zaslugi konkretnih ljudi z imeni in priimki. Milojka, zakaj jih ne objavite? Naj ljudje vedo, komu bodo podarili 136 milionov evrov. Da ne govorimo o spornosti tega zakona, zaradi katerega je že padla prijava na Evropsko komisijo, kajti takšna državna intervencija najverjetneje predstavlja nedovoljeno pomoč države bolnišnicam.

 

Toda glede na izkušnje tudi to ne bo pomagalo. Milojke ne bo spodnesla niti tretja niti četrta interpelacija. Dokler bodo Slovenci večinoma ravnodušni do kriminala v javnem zdravstvu, se politikom ne bo treba zares ukvarjati s tem. Zato se ne Miro Cerar ne Milojka Kolar Celarc ne bosta prav nič razburjala, če se bodo v bolnišnicah nadaljevale afere, umirali pacienti in mastno preplačeval medicinski material. Ker Slovenci pač raje gledajo košarko ...