Noč dolgih mask

»Zgodovina je spomin držav.« Tako nekako je nekoč zapisal znani ameriški diplomat Henry Kissinger.

Kako bo zgodovina gledala na trenutek v slovenski zgodovini, ko je Marjan Šarec predal posle Janezu Janši?

Ne verjamem, da bo posebej blaga do Šarca – kakor se čas odmika, je njegov odstop videti kot vse večja napaka.

Odstopil je, ker ni imel večine v parlamentu. In ker sta se dva njegova ministra, Aleš Šabeder (za zdravstvo) in Andrej Bertoncelj (finance) - skregala.

Nato je Janši uspelo nabrati večino s pomočjo Šarčevih nekdanjih partnerjev, ki so se čutili »izdane« s strani odstopljenega premierja. In ni več nobenega dvoma, da bo Janša na čelu svoje tretje vlade sedaj vladal kar z dekreti. In v izrednih razmerah, torej v pogojih, v katerih se počuti kot riba v vodi.

Če bi Šarec vzdržal še samo mesec dni, bi vlado lahko vodil – v sedanjih razmerah - kar sam. Tako bi prijadral do predsedovanja EU, ko mu niti opozicija ne bi več mogla metati polen pod noge.

In potem bi lahko odšel na volitve. Kot zmagovalec.

Ampak po toči je prepozno zvoniti. In to velja tudi za ukrepe ob pojavu novega in nevarnega koronavirusa.

Kako dolgo smo opozarjali na nevarnost, odprte meje z Italijo in podobno? Šarčeva vlada in Šabeder pa so v tem času samo »umirjali« javnost.

Kdorkoli je opozarjal, je veljal za »paničarja.« Ampak danes zadeve niso več tako smešne, mar ne?

V evropskih državah že uvajajo izredne razmere, marsikje se bo na ulicah policiji pridružila celo vojska.

Pa bi se vse to dalo preprečiti, če bi prej Šarčeva vlada pravočasno sprejela t. i. »kitajske« ukrepe.

Mešanica večvrednostnih kompleksov in desetletja malikovanja osebnih svoboščin so naredila svoje.

Nismo pravočasno ugotovili, da je včasih potrebno žrtvovati osebno svobodo zaradi varnosti vseh, predvsem pa nekaterih v družbi.

Kitajci so se – zaradi konfucianizma, tradicije in celo njihove partije - odzvali hitro, Južni Korejci nekoliko drugače in prav tako dobro, Italijani (in Slovenci) pa odločno prepozno.

Posledice bodo žal - hude.

V tem smislu je potrebno priznati, da nastop nove vlade najverjetneje sploh ni nekaj slabega. Celo Janša je neposredno pred prevzemom oblasti večkrat deloval državniško.

Tudi kritika, ki jo je izrekel glede prepočasnih ukrepov prejšnje vlade je bila na mestu, skupaj z načrti, kako naprej.

Še več, tudi predstavitve vseh ministrov niso bile ravno zanič.

Kar je govoril Vrtovec o e-vinjeti, ekologiji in podobno, v veliki večini takoj podpišem. In tudi ministrska ekipa SMC-ja je predstavila nekaj dobrih ukrepov.

Ampak takoj zatem je sledil hladen tuš. Znova se je pokazalo, da Janša morda dlako menja, nravi pa nikoli.

Kar smo doživeli, ni bil prevzem oblasti v neki normalni državi, pač je bil teatralen nastop, v katerem je bilo pretirano vse – od mask na obrazih tako premierja kot podrejenih mu ministrov, do vpada sredi noči v vlado in neučakanega prevzema oblasti takoj.

Kakor da bi šlo za vpad rjavosrajčnikov v Reichstag in ne za demokratičen prevzem oblasti.

Z maskami, ki jih v zdravstvu manjka in jih »drugorazredni« ne morejo niti kupiti, so se nato pred kamerami postavljali novi najbolj enaki med politiki zgolj zato, da bi »poslali sporočilo«. To je bilo neresno, pobalinsko in v danih razmerah, ko obraznih mask nimajo niti zdravniki in medicinske sestre tudi zavržno.

Tonin: “Maske smo nosili za fototermin.”
Wtf, kdo nam vlada.

— Alma (@_Almita__) March 14, 2020

Še huje pa je bilo to, kar je sledilo. Nova vlada je obljubljala, da bo na prvo mesto postavila boj proti koronavirusu, toda na prvi, nočni seji je najprej zmetala s funkcij skoraj vse, kar je lahko, od načelnice generalštaba Alenke Ermenc do direktorice policije Tatjane Bobnar.

Da nova vlada namesti svoje ministre in državne sekretarje, je sicer običajno, da pa nemudoma zamenja tudi vse vodilne, ki so na drugih vodilnih mestih, pa je absolutno pretirano.

Še posebej srhljivo pa je bilo to, da je vlada takoj odstavila generalno direktorico policije Tatjano Bobnar, ki se je le nekaj tednov pred tem uprla nerazumnim zahtevam mladega jurišnika SDS Žana Mahniča, ki je v imenu KNOVS-a želel brskati po aktualnih preiskavah in je od Bobnarjeve upravičeno dobil »košarico.«

Zaradi česar ji je grozil, da naj »misli na svojo prihodnost.«

Tako je okravateni nasilnež Žan Mahnič najprej grozil profesionalni policistki, nato pa je celo dosegel, da je bila zaradi svoje načelnosti kaznovana z odvzemom direktorske funkcije.

To je Slovenija danes: namesto da bi ji Borut Pahor zaradi načelnosti pripel častni znak svobode, je morala počistiti pisarno.

Ampak Pahor še potrebuje Janšo, zato seveda kaj takšnega ne bi nikoli naredil. Pahor namreč misli na svojo prihodnost in je zanjo pripravljen narediti skorajda karkoli.

Kajti ljudje smo naivni in hitro odpuščamo. Tega sem se zavedel v trenutku, ko so me vse trezne besede, ki jih je Janša izrekel v nedavnih trenutkih velike nacionalne krize skorajda zavedle do te mere, da sem bil Janši pripravljen priznati, da je tokrat resnično presegel samega sebe in odigral vlogo nacionalnega voditelja tako, kot se spodobi.

Da je torej pravi mož na pravem mestu v trenutku velike nacionalne katastrofe, pa čeprav se morda ne strinjam z nekaterimi njegovimi pogledi.

Ampak ta farsa, ta pravica do prve noči, ki si jo je Janša vzel ob svojem oblastniškem maščevanju Bobnarjevi, me je prepričala, da Janša pač ostaja - Janša.

Kar se je zgodilo, je bila noč dolgih mask, v starem, komunističnem režimu bi oporečniki temu preprosto rekli – čistka, torej noč demonstracije sile, kakor da bi bil na drugi strani sovražnik, ne pa samo prejšnji predsednik vlade, ki je morda naredil kakšno napako, vendar nad njim zagotovo ne visi senca koruptivnosti, tako kot nad Janšo, ki ga je nadomestil na položaju.

Tudi tisti dramatičen posnetek Janše z ministrsko ekipo, ki vstopa pod okriljem noči v vladno palačo, je bil videti tako, kakor da bi se črnosrajčniki podali v lov na Ernsta Röhma in njegove pristaše, ne pa na običajno primopredajo na čelu vlade.

Kakor da bi šlo za puč.

In če človek pomisli, da dve stranki nove vlade sploh nimata mandata volivcev za vstop v vlado s SDS, potem se zdi ta primerjava še toliko bolj neprijetna …

Če je res želel pokazati, da se je spremenil, potem Janša absolutno ne bi smel nastopati tako nasilno in ne bi smel zamenjati Bobnarjeve. Še posebej ne potem, ko ji je grozil njegov potrčko Mahnič.

Ampak ne. Janša jo je zamenjal in s tem pokazal, da je ostal enako maščevalen in pritlehen kot nekoč.

Kdor ni z nami – je proti nam. To je vodilo njegove politike.

V zunanji politiki temu pravijo Busheva doktrina, v slovenski notranji politiki pa je dejansko Janševa. In tudi zato je država vedno znova tako razdeljena, tudi tedaj, ko bi morala pokazati enotnost.

To kaže tudi njegova ekipa.

Mahnič, Hojs, Kangler in njihovi pribočniki ne obljubljajo nič dobrega.

Kar sledi, bo retuširanje rdečih zvezd na vseh ravneh in pritisk na policijo, vse to pa v pogojih izrednih razmer boja proti najprej zunanjemu, nato pa notranjemu sovražniku – koronavirusu.

Tako je Janša ravnal tudi v preteklosti.

Poteptane pravice izbrisanih, maščevanje nad obupanimi družinskimi člani premaganih častnikov JLA, torej nad otroci in ženskami, to je bila tista posebnost njegovega boja proti najprej »zunanjemu«, nato pa še notranjemu sovražniku v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ko sem tedanjemu obrambnemu ministru odkrito očital, da s temi ljudmi, v resnici žrtvami njegove maščevalnosti in napačne politike ravna tako, kot je nekoč povojna oblast ravnala z »notranjimi sovražniki«, me je zamerljivi Janša v začetku devetdesetih celo ovadil tožilstvu.

Tožilec je na vprašanje mojega zagovornika, kdo je podal ovadbo odgovoril, da Janša »osebno«. In to ni bila edina taka neprimerna poteza Janše in njegovih sledilcev. Vse pa so končale na smetišču zgodovine.

Morda se tudi zaradi te izkušnje motim in prestrogo ocenjujem novo vladno ekipo na začetku poti.

Ne glede na to, da jim ne zaupam, si po drugi strani želim, da bi jim, predvsem pri zajezitvi koronavirusa in odpravljanju gospodarskih težav – vendarle uspelo. Zaradi vseh prebivalcev Slovenije.

Kljub temu pa me pogled na fotografijo prvega zasedanja Janševe tretje vlade še vedno navdaja s tesnobo.

Kajti nekaj mi govori, da so kljub vsem mojim upom, da bo »v tretje šlo rado« in da se je Janša v vseh teh letih in desetletjih odkar sem ga še v časih SFRJ prvič videl v kavarni sredi Ljubljane morda le spremenil, postal bolj moder - maske padle že prvo noč.

Iz »kadrovskega razreza«, zamenjave Ermenčeve in še bolj Bobnarjeve je namreč postalo jasno, da SDS in NSi obvladujeta vse najpomembnejše resorje v državi in da SMC s Počivalškom, in DeSUS s Pivčevo ostajata zgolj nujni, toda povsem nepomembni privesek te vlade.

In zato me pogled na to prvo fotografijo vlade pod maskami v resnici skrbi.

Sprašujem se – kot mnogi na družbenih omrežjih – kaj sledi?

Nove čistke? Ovadbe?

Plinske maske in čelade? Usnjeni plašči in šmajserji? Vojaki v ozadju?

Čeprav moram po drugi strani priznati, da bela maska na fotografiji predvsem Janši prav lepo pristaja.

Samo njen dizajn ni najprimernejši. Janševa maska je nekoliko premajhna in ne odraža dobro Janševe večplastne osebnosti in veličine.

Glede na to, kako se Janša obnaša do novinark, izbrisanih in drugačnih po prepričanju ali poreklu, se mi zdi, da bi mu bolj pristajala tista ameriška tradicionalna kapuca, ki je bila zlasti ob pregonih temnopoltih v široki uporabi na jugu ZDA.

Se pravi bela, pa nekoliko špičasta. Dolga maska. In še čisto bela obleka bi tu tudi lepo šla zraven.

Lahko si kar predstavljam, da bi bila to tista prava oprava kar za celotno našo novo, ksenofobično vlado.

In obvezno bi seveda potrebovali še goreč križ v ozadju.