(Ne)zaupanje

Preselitev Levice med »čisto opozicijske stranke« ni presenetila nikogar.

Slabi odnosi med vladnim peterčkom in Levico so bili v zadnjih mesecih »javna skrivnost«, vprašanje je bilo samo, kdaj se bo izstop res zgodil. Izkazalo se je, da je bil tretji žebelj v krsto – nestrinjanje z modelom ukinitve zdravstvenega zavarovanja – tisti, ki je dokončno prekinil sodelovanje »peterčka« z Levico.

Težji pa je odgovor na vprašanje, kaj so globlji razlogi za tak rezultat in kaj to pomeni za slovensko politiko?

Pred leti sem imel priložnost opazovati neka poslovna pogajanja v zadnji fazi. Posel se je zaradi različnih pričakovanj in dodatnih ovir skorajda že sfižil, partnerji pa so v mukotrpnih pogajanjih iskali kompromisno rešitev, ki bi zadovoljila vse.

Na koncu so vse svoje dogovore spisali na papir, ki bi ga bilo potrebno samo še odnesti k notarju in overiti za nekaj evrov.

Toda izkazalo se je, da nihče ni bil pripravljen plačati za overitev. »Kaj, a bo vse, kar smo dosegli in se dogovorili, sedaj propadlo zaradi teh nekaj evrov?« je osuplo vprašal eden izmed poslovnežev.

In točno tako je tudi bilo. Za dogovor, za katerega so potrebovali dolge ure barantanja, na koncu nihče ni bil pripravljen plačati niti ficka. Dogovor ni bil vreden niti papirja, na katerem je bil napisan. Zakaj? Ko sem pozneje razmišljal o tem, sem našel samo en prepričljiv odgovor.

Manjkala je ena sama, toda ključna sestavina, kar se pri vsakem dogovarjanju jemlje skoraj kot samoumevno: zaupanje.

Točno tako, kot v primeru podpisanih in neuresničenih dogovorov petih vladnih strank in Levice.

To pa ni nekaj, kar bi bilo omejeno samo na Slovenijo. Z isto težavo se srečujejo tudi mnogi v Evropi in ZDA, ki poskušajo sodelovati s tujimi, na primer kitajskimi poslovneži.

Tako na primer po dolgotrajnem dogovarjanju, ko mislijo, da so se vse že dogovorili, spoznajo, da kitajski partner sploh še ni resno razmislil o njihovi ponudbi.

Ali pa jim na koncu pogajanj začnejo postavljati vprašanja, na katera ste odgovorili že na začetku pogajanj. Mnogi to ocenjujejo kot »neresno.« Toda v resnici ni.

Vse to je povezano s pomanjkanjem zaupanja, pa tudi z različnimi načini, kako se zaupanje v različnih kulturah pridobi ali izgubi.

Zaupanje lahko pri tem opišemo kot »pozitivno pričakovanje, da bo druga stran ravnala na pošten ter benevolenten način in zmanjšala strah druge strani, da bo »izkoriščena.«

V časniku Harward Business Review je David De Cremer, ki se je z vlogo zaupanja v različnih kulturah ukvarjal več desetletij, opozoril na različen pristop v pojmovanju zaupanja v različnih kulturah.

Temeljno vprašanje pri tem je, kaj je vaša »običajna« pozicija, ko gre za zaupanje.

Kot ugotavlja De Cremer, je običajna, začetna pozicija na zahodu – zaupanje. Drugi strani dajemo prednost zaupanja in vse dvome zadržimo zase ter partnerja dojemamo kot zaupanja vrednega, vse dokler ne zlorabi zaupanja.

Toda na Kitajskem je zadeva popolnoma obratna. Na Kitajskem je, kot ugotavlja David De Cremer, začetna pozicija, s katere ocenjujejo partnerje – nezaupanje. Zaupanje pa si pridobi šele tisti, ki dokaže, da si ga res zasluži.

To kaže tudi kitajski pregovor, ki pravi, da so »zgodnje ptice ustreljene« (qiang da chu tou niao).

Na zahodu zato poslovneži večinoma z zaupanjem začnejo poslovati s partnerji, vendar prenehajo s tem, ko drugi partnerji prelomijo besedo ali pričakovano poslovno prakso. Kitajski partnerji pa pričnejo poslovati šele tedaj, ko si druga stran v njihovih očeh pridobi zaupanje.

In pri tem je zaupanja toliko manj, koliko bolj se tisti, s katerimi poslujejo, kulturno razlikujejo od Kitajcev. Toda, ko je zaupanje Kitajcev enkrat pridobljeno, je lahko »pridobljeno za zmeraj.« In ko je beseda kitajskega poslovneža dana, je ni mogoče prelomiti, tudi ne »s silo štirih konj« (yi yan ji chu, si ma nan zhui).

Prav, toda kakšno zvezo ima torej vse to s tem, kar se je pravkar zgodilo v slovenski politiki? Nikakršno – tako se zdi na prvi pogled.

V resnici pa nam težave zahodnih in kitajskih poslovnežev lahko povedo marsikaj tudi o (ne)zaupanju in njegovi vlogi v slovenski politiki.

Ko je Levica zavrnitev njihovega predloga za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja razumela kot »konec sodelovanja z vlado«, je bil to samo še »tretji žebelj v krsto« in, kot so to videli sami, samo še zadnja prelomljena obljuba koalicije. Kot dokaz imajo v Levici – svoj semafor, ki res kaže precej porazno sliko.

Lahko bi rekli, da je Levica do vlade nastopala »zahodno«: vladnem peterčku je zaupala, to zaupanje pa odtegnila šele po vrsti prelomljenih obljub.

Za vladni peterček pa se zdi, da so ravnali nekoliko »po kitajsko« in Levice nikoli niso povsem zares jemali resno, pač pa so jo ves čas preizkušali in ocenjevali; že ko so podpisovali sporazume z Levico, so njihovi politiki komentirali, da gre samo za puste želje in da so načrti Levice dejansko neuresničljivi.

Hkrati pa so, kakor da bi vodstvo Levice pripadalo neki čisto drugi kulturi, v vladi zelo po »kitajsko« čakali, da se Levica pokaže za zaupanja vredno. Da se ni, pa sedaj v peterčku dokazujejo prav s hitrim odrekanjem podpore vladi s strani Levice ob zadnjih nesoglasjih.

O tem, kdo je bolj kriv za izgubljeno zaupanje med peterčkom in Levico imajo na obeh straneh seveda vsak svoje teorije in razloge.

Kdo ima bolj in kdo manj prav, naj presodi vsak sam. Toda iz opisanih podmen sledi nekoliko bolj strašljiv sklep, ki veliko pove tudi o duhovnem stanju v Sloveniji danes.

Nesporno namreč je, da so se »peterček« in Levica obnašali tako, kot je to značilno za pogajanja zahodnih poslovnežev s kitajskimi. Kakor da bi šlo za dve različni, ne pa eno samo kulturo.

Levosredinska vlada že od oblikovanja vlade Marjana Šarca ni zaupala Levici, Levica pa je po začetnem zaupanju - izgubila zaupanje v njegovo vlado.

To nam kaže, da je Slovenija danes že tako razdeljena, kakor da bi politiki in njihovi volivci v isti državi pripadali dvema, ne pa istemu civilizacijskemu krogu.

In to velja celo za sodelovanje med strankami, ki se uvrščajo bolj na levico kot na desnico. In če ni zaupanja med njimi – le kaj to pomeni za našo prihodnost?

Če si ne zaupajo niti pretežno »leve« stranke, kako si bodo v nekih prihodnjih vladah potemtakem sploh lahko zaupale »leve« in »desne« stranke v nekih koalicijskih vladah, ki bi bile morda nujne?

Slovenija ima veliko problemov, toda kot kaže zadnji primer, je eden od največjih »slonov v prostoru«, o katerem ne govori nihče - prav pomanjkanje medsebojnega zaupanja.

In to ne samo v politiki.