Neumni kmetje in debele bombe

Včasih je veljalo, da ima neumen kmet debel krompir. Danes bodo rekli, da ima - vsaj v Dupleku - debelo oziroma težko bombo. Kmet Branko iz Vurberka jo je dejansko našel blizu svoje kmetije. Ker se mu je zdela zanimiva, jo je pripeljal kar na domače dvorišče. Še dobro, da je bombo čez nekaj dni prijavil oblastem, ki se v zadnjih časih soočajo z druge vrste bombami. Namreč ekološkimi. In če na sosednjem Hrvaškem policija sumi, da je bilo nekaj največjih gozdnih požarov v Dalmaciji podtaknjenih (ogenj v predmestjih Splita se je denimo v manj kot pol ure pojavil na več mestih skoraj sočasno), pri nas še vedno ne vemo, zakaj je zagorelo v vrhniškem Kemisu ali novomeških Ekosistemih. Za požar v Ljutomeru so kriminalisti menda prišli do zaključka, da je bil podtaknjen. Pri naših zahodnih sosedih se temu ne bi čudili, saj so glede tovrstnih požarov - še posebej tistih na jugu Italije - prepričani, da za njimi stojijo različne mafijske združbe, ki na ta način skušajo prikriti ilegalna odlagališča nevarnih odpadkov. Trgovina z njimi je dandanes velik in dobičkonosen biznis. Nekateri že govorijo o t.i. ekomafiji, ki je opustila drogo, orožje, prostitucijo in trgovino z ljudmi, ker se jim bolj splača odkupovati vso mogočo svinjarijo in jo potem, namesto da bi jo predelali, uničili, izvozili naprej v tretji svet ali celo varno uskladiščili, raje zakopavajo na poljih in gozdovih južne Italije. Dobički so zagotovo bajni, za okolje pa je mafijskim bossom tako ali tako vseeno.

Ali je to, da smo v relativno kratkem presledku doživeli tri ali celo štiri požare, v katerih je ušla v okolje neznana količina strupov, res lahko zgolj naključje? Že po verjetnostnem računu je to skoraj nemogoče. Ni dvoma, da bi nas morala pogostost požarov oziroma požigov skrbeti. Vprašanje, ki je relevantno, pa se glasi: zakaj požigi in zakaj ravno zdaj? Je v ozadju ekonomska logika? Gre morda za izplačilo visokih zavarovalnin? Bi kdo rad kaj neprijetnega prikril oziroma zakril? Saj veste, ognjeni zublji uničijo vse dokaze, tisto, kar pa gre v okolje, storilcev običajno ne zanima. Edino, kar jih, je denar. Veliko denarja.

Seveda smo lahko tudi uvidevni do Kemisa ali Ekosistemov in verjamemo, da ti poslovneži niso počeli ničesar, kar bi bilo formalno nezakonito. Okoljska dovoljenja so pri nas tako ali tako relativna. Ob eni najbolj nesposobnih ministric za okolje, ki se ni izkazala že v svoji prejšnji županski funkciji v Slovenski Bistrici, se bržkone z nekaj iznajdljivosti in zvez lahko doseže marsikaj. Prav zato imajo prav tisti, ki opozarjajo, da so doslej pri nas obrati za predelavo odpadkov nemoteno poslovali tudi zato, ker jim inšpekcijske službe pač niso prav budno gledale pod prste.

Če državne inštitucije zaradi vseh teh požarov ne bodo končno bolj pod pritiskom javnosti, se - verjemite mi - ne bo zgodilo prav nič. Nekaj kritičnih medijskih objav, premierjev obisk pogorišč, smehljanje v kamere in trepljanje okoliških prebivalcev, češ “brez skrbi, nobene nevarnosti za zdravje vaših otrok” in čez teden, dva bo zgodba passe. Zato bi bilo treba jasno in glasno izpostaviti, da je zdravo okolje človekova pravica in da je država dolžna zagotavljati takšno življenjsko okolje, ki ne bo ogrožalo zdravja državljanov. Če se država noče, ne upa ali ni sposobna soočiti s to svojo odgovornostjo, potem je seveda na mestu vprašanje državljanske nepokorščine. V normalnih, razvitih demokratičnih družbah zahodnega tipa bi se nad slovensko apatijo, nekritičnostjo ali celo ignoranco nad okoljskimi vprašanji verjetno zelo zelo čudili. Ozaveščenost, ko gre za vprašanje ekologije, zdravega in neokrnjenega okolja, namreč niti slučajno ni stvar politike ali ideologije, pač pa gre za eno temeljnih civilizacijskih maksim moderne družbe. V Stuttgartu so šli ljudje na ulice, ker so zaradi novega urbanističnega projekta mestni veljaki načrtovali sečnjo starega mestnega drevoreda. Nemci so se jim uprli.

Nekateri so se v teh dneh čudili ali celo zgražali nad ostrimi besedami profesorja prava Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je na Facebooku zapisal, da že četrti požar nevarnih snovi v Sloveniji terja, da gredo ljudje na ulice in da bi bila v Franciji, če bi se to zgodilo tam, že revolucija. Morda res, dodajam, toda kar se Slovencev tiče, vztrajam pri besedah, ki sem jih že pred leti zapisal v eni izmed kolumn v Financah: naš človek ne vidi dlje od konice svojega nosu, prebudil pa se bo šele takrat, ko mu bo na glavo padla - opeka ...