Neopravičljivo

Eno od zadnjih zasedanj Varnostnega sveta OZN se je tudi po zaslugi Slovenije sprevrglo v pravi medijski cirkus.

Ne le, da se je razprava z bistvenih vprašanj – pregona kosovskih Srbov na Kosovu - zaradi prihoda domnevno posiljenih Albank pod krinko »svetovalk« Vjose Osmani spremenilo v kakofonijo obtožb med srbsko in prištinsko delegacijo, do spora je prišlo tudi na relaciji Slovenija - Srbija.

Čeprav je srbski predsednik s svojo izjavo o tem, da se ne ve, »kdo je bil odvratnejši, Slovenci ali kdo drug« očitno meril na delo in izjave na slovenskega predstavnika v VS OZN Samuela Žbogarja in slovensko diplomacijo, je slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon takoj zahtevala opravičilo, ker naj bi srbski predsednik z besedami, ki niso »v duhu dobrih sosedskih oziroma prijateljskih odnosov« »užalil narod«.  

Podobno je zahteval tudi predsednik vlade Robert Golob.

Opravičilo Aleksandra Vučića je potem tudi prišlo, a pogojno.

Srbski predsednik se je opravičil in pojasnil, da nikoli ni mislil, da je »odvraten« celoten »slovenski narod«  je pa ostal pri oceni, da je slovenska politika do Srbije »odvratna.«

Bistvo spora med državama je seveda rezultat različnih pogledov na vprašanje Kosova.

Slovenija ocenjuje, da je Kosovo zaradi mednarodnih priznanj danes že samostojna država in de je vir težav Srbija, ki te spremembe noče priznati in »rine z glavo skozi zid«, Srbija pa meni, da je samo priznanje Kosova kršitev obveznosti Slovenije do Srbije.

To politiko je Slovenija zastopala že leta 2008.

Isti Samuel Žbogar, ki je sam sebe ocenil kot »proameriškega« in tokrat sedi v VS OZN, je leta 2007 in 2008 od ameriške administracije kot veleposlanik v ZDA prejemal navodila, kako naj članice EU čim prej priznajo Kosovo kot državo, kako naj zanemarijo vse ugovore drugih držav, kako naj se razglasitev neodvisnosti zgodi v nedeljo, (da se VS OZN ne bi mogel hitro sestati) in kako naj generalni sekretar OZN in vse države samo ocenijo, da so se »stvari na terenu spremenile.«

Že takrat je s svojim delom teptal mednarodno pravo in tako dela še danes.

To najbolje vidimo pri tem, kako slovenski in mnogi zahodni diplomati zanemarjajo vprašanje zakonitosti nastanka Kosova kot »države«.

Če je namreč neka država nastala v nasprotju s temeljnimi normami mednarodnega prava, potem tudi priznanje takšne entitete kot države lahko predstavlja mednarodni delikt.

Slovenski diplomati tega seveda ne slišijo radi.

Zakonitost nastanka Kosova kot države je za njih zaključena zgodba od trenutka, ko je Slovenija (po diktatu Washingtona) pač priznala Kosovo kot državo in kot so podobno storile njihove zaveznice.

Gre za isto vrste arogance zahoda, ki je očiten tudi pri ravnanju v vseh drugih krizah in vojnah, od Gaze in Irana pa do Ukrajine in Tajvana.

Toda če preučimo prakso držav in mednarodne norme, vidimo, da je v prekršku Slovenija – in ne Srbija.

Priznanje neke države namreč ni dovoljeno, če je sam proces nastanka države na kakršenkoli način resno v nasprotju z jus cogensom oziroma s temeljnimi normami mednarodnega prava.

V tem primeru bi prezgodnje priznanje države lahko opredelili tudi kot mednarodni delikt.

In kdor trdi, da je neodvisnost Kosova zakonita zaradi efektivnosti njene dejanske eksistence, ta napačno razume kriterije za oblikovanje držav v skladu z mednarodnim pravom.

V praksi sodobnih držav namreč nikjer ni prišlo do priznanja državnosti zgolj na podlagi dejanske neodvisnosti neke entitete. V vseh primerih so države ocenjevale, ali bi to lahko to pomenilo intervencijo v notranje zadeve države, torej nedopusten poseg in delikt v skladu z mednarodnim pravom.

Predvsem pa nikjer zgolj samo uspeh odcepitve ni bil edino merilo za priznanje neke države. Sir Hersh Lauterpacht, največji strokovnjak na področju priznanj držav je na primer ocenjeval, da »dejanski uspeh secesionistične entitete sam po sebi ni dovolj«, pač pa je zahteval, da mora »matična država pred tem dejansko prenehati z zatrjevanjem in napori za povrnitev svoje avtoritete.«

In Srbija tega nikoli ni naredila – celo med sprejemanjem raznih sporazumov z oblastmi iz Prištine v procesu »normalizacije«, ki ga vodi EU je vztrajala, da Kosovo smatra za del Srbije.

Povedano drugače: priznanje Kosova slovenski diplomati predstavljajo sebi in svetu kot »suvereno pravico« Slovenije, a pri tem namerno pozabljajo, da so z izvajanjem te svoje pravice prekršili obveznosti do matične države - Srbije.

Za kakšno kršitev gre, nam v eni od svojih analiz razkriva nemški profesor javnega prava Norman Paech. 

Ta je še pred razglasitvijo neodvisnosti Kosova opozoril, da, da je spoštovanje ozemeljske celovitosti obveznost vseh držav v skladu z 2. členom Ustanovne listine OZN in da  je »ločitev Kosova od Srbije«, mogoča le v dogovoru s Srbijo.

Priznanje odcepitve Kosova je zato po njegovi oceni »mednarodni delikt«, ki bi bil tudi v nasprotju z načeli EU, ki ni priznala odcepitve severnega Cipra, odcepitve kurdskih območij in ki zavrača tudi enake težnje Baskov in Kataloncev.

In prav na tej točki smo torej danes. Slovenija je priznala Kosovo, pri priznanju vztraja – in s tem poglablja mednarodni delikt, ki ga je storila leta 2008.

Kako torej oceniti »prijateljstvo«, na katerega se pozivata Robert Golob in Tanja Fajon, če te isti »prijatelji« trepljajo po ramenih in se ti smehljajo, istočasno pa ti poskušajo odvzeti del nacionalnega ozemlja?

Kako biti prijatelj z nekom, ki se do tebe obnaša kot lopov, kot delikvent?

Da so argumenti Golobove vlade – vlade, katero politiko ocenjuje kot neuspešno, da ne rečemo »odvratno« več kot 70 odstotkov vprašanih, podpira pa samo 24 odstotkov – zelo trhli, pa kažejo tudi komentarji na slovenskih družbenih medijih.

Celo v Sloveniji mnogi niso »kupili« argumenta Goloba in Fajonove, da je srbski predsednik užalil celoten slovenski narod.

»Kaj je pa narobe rekel? Takega »balkanizma«, sramote, kakor smo ji bili priča včeraj v UN SC, pod predsedstvom Slovenije, se nismo videli v zgodovini UNSC. Sramota! Se je vam zmešalo zaradi teh Albancev ali kaj?...Sramota in blamaža za Slovenijo pred celim svetom. Kot da bi bili v bifeju v Prištini in ne v UN SC. Bolano! Pa do kdaj bomo poslušali dokazane laži o »20.000 posiljenih« Albankah?« se je na zahtevo Tanje Fajon po Vučićevem opravičilu odzval eden od slovenskih uporabnikov omrežja X.

»Srbi naj nam kar zaprejo veleposlaništvo v Beogradu. Si zaslužimo. Ameriško bo več kot dovolj,« je zapisal drugi.

»Tale ženska (mislil je na Fajonovo, op. avt.) je poosebljena zloba,« je zapisal tretji.

»Samovšečna povzpetnica, nedorasla svoji funkciji. Vse kar dela, je sramota in škoda Sloveniji,« je o delu Fajonove dodal četrti.

»'Najboljša je ta trditev o dobrih prijateljskih odnosih. Ne priznavaš ozemeljske celovitosti Srbije, ampak se delaš, da si v dobrih prijateljskih odnosih...« je zapisal peti.

In tako naprej…

Zadeva je torej jasna.

Slovenski narod zagotovo ni »odvraten«, a to žal ne velja tudi za slovenske politike.

Njihova dejanja niso samo odvratna.

So tudi zahrbtna in protipravna.

Opravičevati se takšnim politikom, ki kršijo temeljne pravice tvoje države bi bilo zato napačno.

Kar slovenski diplomati počnejo v razmerju do Srbije je res – neopravičljivo.

Res, s takšnimi »odvratnimi prijatelji« - kdo sploh potrebuje sovražnike?