Naš boter

Slovenska politika je te dni doživela pretres. Pa ne samo zato, ker je Karl Erjavec izgubil proti Aleksandri Pivec, čeprav je vse skupaj povezano tudi s tem.

Ne, v resnici se je zgodilo nekaj še veliko pomembnejšega.

Celotno slovensko občestvo je bilo prisotno ob nenavadnem procesu iniciacije, v katerem je predsednik vlade Marjan Šarec, »prvi med enakimi« nenadoma postal to, kar ni bil zadnji dve leti – zrel politik.

V intervjuju za Insajder je to, kar se je zgodilo – pravzaprav še preden se je sploh zgodilo – najbolj točno opredelil kar predsednik SNS Zmago Jelinčič.

»Kriterij sendviča je definitivno zgodovina. In je škoda, da je Šarec takrat tisto naredil. Tu ga je grdo polomil. Prišel je v politiko še 'frišen' in ni vedel, kakšni so poslanci. Ni vedel, kako se te politične zadeve vrtijo in je mislil, da je to, kar se reče, neizpodbitno. Da se moraš vsega držati za zmeraj. V politiki pa seveda ni vse tako,« je opozoril Jelinčič.

Povedano drugače: Šarec, ki je pred tem zaradi sendviča in podrobnih »manjših nepravilnosti« kot po tekočem traku odstavljal ministre in sodelavce – spomnimo se primera Krajčiča, Prešička, Kralja, Bandellija, Lebna – je v primeru Aleksandre Pivec napovedal, da bo »počakal s presojo«.

Na prvi pogled je bilo videti, da se ne vmešava, toda nato se je s kritiko Karla Erjavca postavil na stran Pivčeve. In na koncu je Aleksandra Pivec, kmetijska ministrica, ki je trikrat kršila zakon in protikorupcijsko zakonodajo – s pomočjo tudi Marjana Šarca postala celo predsednica stranke upokojencev.

Še pred nekaj meseci bi bilo kaj takšnega nemogoče. Ampak to je bilo še v času, ko je bil Šarec še »frišen«.

Predsednik vlade Marjan Šarec je s tem korakom seveda dokazal, da je »zrel« politik.

Šlo je pravzaprav za nekakšen postopek iniciacije.

Ta ritual je znan iz številnih družb. Masoni izrekajo zaobljube, duhovniki polivajo člane nove skupnosti z vodo, »fazane« v šolah packajo z barvami, na Triglavu vas našeškajo z vrvjo, najstniki, ki postajajo moški, pa morajo v kakšnih plemenskih družbah včasih preživeti prav neprijetna maltretiranja, ki včasih zahtevajo celo pohabljanje genitalij.

In v kriminalnih združbah seveda obvezno zahtevajo, da vsak prihodnji pripadnik ganga najprej stori kakšen zločin, da bi dokazal, da je lahko spoštovan član kriminalne združbe.

Nekako tako je tudi v Sloveniji. Pri sodobni slovenski politični iniciaciji, kot je v navadi v Sloveniji, genitalije politikov sicer (navidez?) ostajajo cele, toda svojo zrelost lahko sodoben slovenski politik dokaže le z dosledno uporabo makijavelističnih metod.

Z drugimi besedami, tako kot v vsakem urejenem gangu mora nov član s primernim zločinom dokazati, da je delovno sposoben in spoštovanja vreden ter učinkovit del politične elite.

Kršitev obljub, zavajanje, nedostojni napadi na nasprotnike, laži in prevare – vse to in še kaj so sredstva, uporabna na poti do tega cilja.

In tudi Marjan Šarec je tako naposled prispel na svoj cilj.

Potem, ko je v imenu načela, da politiki ne morejo voditi drugih, če sami kršijo zakone, je Bandellija in Kralja odpustil zaradi dveh neprimernih telefonskih klicev, Prešička zaradi prevažanja instrumentov v službenem vozilu, Lebna zaradi vpletenosti v dogovorjen posel z maketo drugega tira, Krajčiča pa zaradi kraje (pozneje celo plačanega!) sendviča ...

Le Aleksandri Pivec je povsem spregledal večkratno kršitev protikorupcijske zakonodaje.

In s tem postal povsem enak številnim drugim slovenskim vodilnim politikom, ki so bili pred tem že velikokrat ujeti v nečednostih.

Vsi ostali politiki in njihovi mediji so bili s tem nadvse zadovoljni.

Še posebej pa vodilni politiki, kajti tudi vsak od njih ima na vesti kakšno podobno politično truplo. Šarec je doslej izzstopal in to je v njihove vrste vnašalo nemir. Toda sedaj jim je enak.

Drugi vodilni slovenski politiki so Šarca v svoj klub grešnikov sprejeli s tiho naklonjenostjo. In zato so njihovi mediji molčali.

Toda dejstva so neizprosna: ministrica, ki je po mnenju ministrstva za gospodarstvo prejela denar za neopravljeno delo in pri tem kradla tuja avtorska dela ter dohodkov ni prijavila KPK, zato ni doživela nobene sankcije.

Predsednik vlade Marjan Šarec pa kmetijske ministrice Aleksandre Pivec, na katero letijo očitki o domnevno neupravičenem zaslužkarstvu, ne da, saj meni, da »dela odlično.«

Na čem temelji ta ocena, ni pojasnil, si je pa zagotovo ni zaslužila z dejanji, s katerimi je močno okrnila tudi ugled uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter posledično zamajala zaupanje ljudi v nadzor varnosti hrane, saj je vsaj posredno tudi objektivno odgovorna, da so slovenski potrošniki dolge mesece jedli z žveplom obogateno mleto meso.

Ampak še bolj nenavadno je, kako o tej in drugih manipulacijah Aleksandre Pivec nenadoma nihče več ne poroča.

Zgornje besede je zapisala Tatjana Pihlar v Dnevniku. Bile so objavljene še preden je »padel« Erjavec.

Ne izgleda, da bi jo kaj v križu ščipalo. https://t.co/wbGk8GC8zA

— MŠtrtak (@MStrtak) January 20, 2020

Dan potem, ko je bila Pivčeva že predsednica DeSUS-a sem si natančno ogledal, kaj o tem menijo naši vrli komentatorji.

Povsod je vladala gromoglasna tišina. Razpravljalo se je o vsem mogočem, le o najpomembnejšem vprašanju – vzponu Pivčeve in iniciaciji Šarca – ne.

Delo, Dnevnik, Večer, SiOL in vsi ostali so glede »nečednostih« Pivčeve - preprosto utihnili. Kakor da bi bilo vsem jasno, da je sedaj konec heca, ker se je predsednik vlade pač odločil, kot se je in bi bile vse kritike tega početja bob ob steno oziroma pišanje uz vetar, kot znajo to bolj sočno povedati naši južni bratje.

Mar res?

Da je Erjavec »padel« morda ni nenavadno. Po dolgih letih, ko je bil v vsaki vladi, položaj upokojencev pa se ni ali se ni dovolj izboljšal, je bilo kaj takšnega mogoče pričakovati.

Toda Erjavcu osebno, ob vseh napakah, v 15 letih ni bilo mogoče očitati, da se je kjerkoli osebno okoristil.

Tega pa seveda ni mogoče reči za Aleksandro Pivec, ki se je umazala že na začetku politične kariere, še preden je sploh kandidirala za predsednico DeSUS. In če je že sedaj takšna – kakšna bo šele čez leta? Kako je mogoče, da Erjavca premaga taka oseba?

Pri presoji teh zadev se namreč držim tega, kar je nekoč dejal nek znan filozof ob polemikah s teologi, ki so zagovarjali posmrtno življenje v »čudovitih« nebesih: ko odpreš škatlo s pomarančami in vidiš, da je prva vrsta gnila, potem seveda ne rečeš »o, prva plast je gnila, spodaj pa so gotovo same lepe.«

Ne, rečeš »prva plast je gnila, kakšne so šele spodaj?«

Skratka, če je na tem svetu tako, kot je – le zakaj bi bilo na drugem boljše?

V politiki velja nekaj podobnega. In zato približno v enaki meri dvomim, da bo Aleksandra Pivec, ki ga je večkrat hudo polomila že na začetku svoje bliskovite politične kariere, tudi v prihodnosti dobro vozila dalje.

Nekateri so Pivčevo seveda branili z argumentom, češ da ji ni »še nič dokazano«? Ampak, ne pozabimo - nič ni bilo (na sodiščih) dokazano niti Lebnu, Kralju, Prešičku, Krajčiču in vsem ostalim, pa so vseeno spokali z vlade. Zato, da je ne bi obremenjevali s svojimi spodrsljaji.

Kaj se je torej spremenilo pri Pivčevi?

Nič – razen razmerja sil v parlamentu.

Lahko je bilo igrati vlogo načelnega politika, ko je vlada še uživala podporo Levice in dovolj glasov za vladanje. Zdaj, ko so glasovi (predvsem Levice) poniknili, pa je oseka na plano pognala grde grebene nenačelnosti.

Kako jih prikriti? Očitno le tako kot zmeraj doslej – s prizanesljivim molkom »osrednjih« medijev. Ki bodo vladi za to uslugo seveda izstavili primeren račun.

Ampak ni to glavni problem. Največji problem je nekje drugje.

V tem, da smo vse doslej morda lahko še bili naivno prepričani, da je Marjan Šarec morda boljši, bolj načelen politik od ostalih.

Erjavec je na začetku te zgodbe usodo Pivčeve prepustil Šarcu, cinično rekoč, da »saj vemo, da ima (aktualni premier) visoke kriterije.«

Šarec je igro spregledal in ni želel biti eksekutor za račun Erjavca.

Toda ob tem je padel v novo past. Erjavca se je lahko znebil le tako, da je spustil svoje »visoke kriterije«. In zato je poraz Erjavca še bolj tudi poraz samega Šarca.

Z njegovo iniciacijo, s »spuščanjem kriterijev« in prvim resnim zločinom, s katerim si je pridobil polnopravno članstvo v klanu slovenskih elitnih politikov pa je upanje, da nas vodi politik, ki je bolj načelen od dosedanjih dokončno pokopano.

Kajti Marjan Šarec je s podporo Pivčevi in s tem, ko je spregledal vse njene grehe pokazal, da je lahko enako nenačelen politik, kot so tudi vsi ostali.

In da mu zato zaradi takšnih malenkosti, kot so nespoštovanje zakonov, kraje in laži njegovih sodelavcev nihče več ne bo rušil njegove učinkovite vlade.

S tem je Marjan Šarec res postal polnopravni član slovenskega političnega establishmenta.

Če bo tako nadaljeval, bo nekoč morda celo boter. Karieri Pivčeve je že.

Molk vseh osrednjih medijev in njihovi prizanesljivi komentarji v tem primeru pa nakazujejo, da vodilni politiki menijo, da bi se zaradi te iniciacije, zaradi te prelevitve negodnega, »frišnega« in nezrelega politika v zrelega državnika morali vsi veseliti.

Toda priznati moram, da me ta zadnji uspeh našega predsednika vlade navdaja s potrtostjo. Vse skupaj pušča v ustih nekoliko grenek priokus.

Seveda, svet je neprizanesljiv in ni treba biti naiven pri teh zadevah.

Politična bitka je kruta in tu ni veliko prostora za načelnost. Vse to vem. In se kljub temu sprašujem – je to prav?

Da moramo naprej, je jasno. Da nas morajo nekateri voditi, je prav tako jasno.

Toda - kam bomo prišli, če smo »frišnost« naših politikov dokončno izgubili?

In le kje bomo končali, če nas bodo namesto vse boljših, poštenih in načelnih še naprej vodili samo vse bolj nenačelni in pokvarjeni, v resnici isti kot stari - samo tu in tam zaviti v malce bolj pisan reklamni papir?