Napaka Plunkerja

Hrvaški predsednik vlade ima težave z razumevanjem mednarodne politike. To je presenetljivo, ker je bil celo diplomat. Njegove izjave so namreč same s seboj v nasprotju, predvsem pa neskladne z realnostjo v današnjem svetu.

V Bruslju je namreč dejal, da Slovenija ne bo mogla v nedogled blokirati hrvaškega vstopa v schengensko območje. Ob tem je poudaril, da je dobil »zelo jasna zagotovila« predsednika Evropske komisije (EK) Jean-Clauda Junckerja, da bo komisija Hrvaški dala zeleno luč za vstop v schengen do konca svojega mandata.

»Ne morejo v nedogled blokirati, mi smo članica, imamo zadostne mehanizme, samo to bom rekel,« je odgovoril Andrej Plenković na vprašanje hrvaških novinarjev, ali bi lahko Slovenija na dolgi rok blokirala vstop Hrvaške v schengen.

Glede blokade je dejal še, da so kriteriji za vstop v schengen objektivni in zelo jasno definirani. »Mi smo jih izpolnili. Če bodo kakšna odprta politična vprašanja, jih bomo reševali na svetu,« je poudaril.

Dodal je, da je dobil »zelo jasna zagotovila« predsednika Evropske komisije Junckerja, da bo do konca njegovega mandata, ki se izteče oktobra, komisija podala predlog, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vstop v schengen. Kolegij komisarjev bo o tem predvidoma odločal 16. oktobra.

Nato bodo o tem razpravljale države članice, ki na koncu sprejmejo tudi odločitev o sprejemu države v schengen. Hrvaški premier ne pričakuje, da bi bila kakršna koli odločitev o tem sprejeta v času hrvaškega predsedovanja EU v prvi polovici prihodnjega leta.

Z drugimi besedami to pomeni, da hrvaški predsednik vlade misli, da se v svetu vse, vključno s sprejemom v mednarodne organizacije ali dogovore odvija po določenem vrstnem redu, kjer se za mnenje sprašujejo pač določeni »organi« in države nimajo nobene besede.

Skratka, o tem, ali Hrvaška izpolnjuje pogoje za schengen ali ne, odloča Evropska komisija in če jih izpolnjuje, mora biti Hrvaška sprejeta – ne glede na to, kaj meni Slovenija.

To je sporočilo hrvaškega predsednika, očiščeno diplomatskega leporečja.

Takšno razumevanje Plenkovića je nenavadno. Predvsem zato, ker v primeru same Hrvaške Plenković razmišlja čisto drugače. V primeru arbitražne razsodbe s Slovenijo je nek drug organ – arbitražno sodišče – razsodilo, kako naj poteka meja.

Ampak kako v tem primeru ravna Hrvaška?

Jasno, Hrvaški se fučka za to razsodbo. S figo v žepu je odpisala že Arbitražni sporazum s Slovenijo, nato pa iz muhe (pogovorov Drenik-Sekolec) naredila slona in ga poskusila zrušiti. Kjer ji ni dala za prav niti pravna služba same Junckerjeve komisije.

In sedaj Plenković celo pričakuje, da bo Slovenija spoštovala odločitev očitno pristranske Evropske komisije, ki pravkar odhaja na smetišče zgodovine in je Sloveniji zgolj škodovala, ko je ni podprla ob tožbi zoper Hrvaško.

Slovenska diplomacija je občasno res povsem amaterska, ampak prozorne namene hrvaške vlade, ki ji mediji v njeni lastni državi očitajo skrajno skorumpiranost in banditizem, znajo dešifrirati celo v slovenski Mladiki.

In tako je Miro Cerar jasno povedal, da je v slovenskem interesu, da Hrvaška vstopi v schengenski režim, vendar le ob polnem spoštovanju vseh demokratičnih in pravnih standardov, na katerih temelji Evropska unija. Dodal pa je, da je eden ključnih standardov, ki jih morajo spoštovati države pred vstopom v schengensko območje vladavina prava.

»Vključno s spoštovanjem in izvrševanjem mednarodnih sporazumov in odločb mednarodnih razsodišč,« je poudaril minister.

Sporočilo je jasno: če ne izvršite arbitražne razsodbe, potem ni slovenske podpore za vstop v schengen.

Sedaj je seveda s Hrvaške znova mogoče pričakovati vik in krik, češ poglejte, Slovenija meša hruške in jabolka, dvostranske probleme z »objektivnim« izpolnjevanjem pogojev« in podobno. Toda v resnici seveda ni tako.

Tako kot si Hrvaška jemlje pravico, da »suvereno« odloča celo o veljavnosti arbitražne razsodbe (zoper katero res nima pravice ugovrajati), tako ima Slovenija suvereno pravico do negativnega mnenja glede vstopa Hrvaške v schengen.

Drug problem, ki ga razkriva Plenkovićevo razumevanje mednarodnih odnosov je vezan na pojem »političnega.«

Plenković se je namreč odzval na četrtkovo izjavo slovenskega premierja Marjana Šarca, da bo tudi Slovenija ravnala politično, če bo Evropska komisija delovala politično in 16. oktobra Hrvaški dala zeleno luč za vstop v območje schengna.

»Ravno obratno je. Službe komisije nimajo nikakršne povezave s politiko. To so ljudje, ki so plačani, da preverijo, ali država, ki želi izpolniti kriterije za schengen, to izpolnjuje,« je poudaril Plenković.

Gre še za eno Plenkovićevo »finto«. Skratka, komisija je po njegovem mnenju nek nevtralen organ in tu politike naj ne bi bilo niti v sledovih.

Da temu ni tako, smo videli, ko komisija zaradi političnih instrukcij Plenkovićevega političnega pajdaša Junckerja sploh ni razpravljala o mnenjih lastne pravne službe glede arbitraže s Slovenijo.

Ampak pustimo zdaj to. Lahko pa se vprašamo, zakaj tega razmišljanja Plenković ni uporabil že pri arbitraži? Zakaj ni sklenil, da so sodniki pač sodniki, da nimajo povezave s politiko in da so potem, ko sta bila dva člana arbitražnega sodišča pač zamenjana zaradi hrvaških ugovorov preprosto preverili, kdo ima prav in naposled določili mejo?

Jasno je, da Plenković svojo zvito logiko uporablja tako, da je vedno Sloveniji v škodo. Toda pri tem pozablja, da ima Slovenija pravico, da Hrvaški ne da »zelene luči« za vstop v schengen. Pravzaprav je naredila veliko napako že pred tem, ko je Hrvaško brez rešenih mejnih vprašanj sploh spustila v EU.

In kako dolgo Slovenija lahko ali bi lahko blokirala Hrvaško?

Plenković ima prav, »večnost« je res precej dolgo obdobje. Ampak to ni edina možnost.

Druge številke, ki mi trenutno padejo na pamet so na primer »tri leta«, kolikor je Italija blokirala Slovenijo, vse do podpisa »španskega kompromisa« (hecno, ampak Solana ne takrat ne pozneje sploh ni vedel, da smo ga v Sloveniji imenovali tako), ali pa na primer »osemindvajset let«, kolikor je Grčija blokirala Severno Makedonijo – zgolj zaradi spornega imena.

Še več – če bi uradna Ljubljana do Zagreba nastopila bolj trdo že leta 2009, bi takratna kratkotrajna blokada Hrvaške morda trajala vse do letos, toda tudi desetletno čakanje bi bilo kljub težavam bolje za vse. Ker bi bilo mejno vprašanje s Hrvaško rešeno, ne pa še vedno odprto.

Plenković se sicer lahko zato norčuje kolikor hoče, ko razglaša, da je Junckerjeva komisija, ki Plenkoviću pred  koncem mandata pripravlja še zadnje »schengensko darilo«, nekakšen »nevtralen« organ.

Toda končno besedo bodo o tem imele vse države.

Če je politična ali ne bo namreč odločala tudi Slovenija. In če bo EK 16. oktobra dala »zeleno luč« Hrvaški, bo Slovenija pač enako suvereno lahko ocenila, da je to »politična« in ne nekakšna »strokovna« odločitev.

In še res bo, kajti v tem primeru bo Evropska komisija, sopodpisnik, neke vrste garant Arbitražnega sporazuma že drugič spregledala mnenje lastne pravne službe in državo kršiteljico mednarodnih sporazumov »nagradila« s članstvom v schengnu.

Slovenski »veto« zato v tem primeru ne bo nikakršna »kršitev« pravil ali mešanje dvostranskih in večstranskih dogovorov – nasprotno, Slovenija bo s tem zgolj popravila dvojno napako Plenkovića in Junckerja - oziroma »Plunkerja«.