Na slepem tiru

Referendum o izgradnji nove železniške proge med Divačo in Koprom je prinesel nepričakovan razplet. To je dejstvo. Tistih, ki so zakon podprli, je bilo za skoraj 25.000 več od tistih, ki so mu nasprotovali. Slednji so doživeli grenak poraz: če bi želeli ustaviti zakon o drugem tiru, bi morali namreč prepričati najmanj 342.000 volivcev, a so jih le dobrih 160.000. Na drugi strani je precejšnje presenečenje število tistih - bilo jih je prek 185.000 -, ki so glasovali za zakon. Presenečenje ima seveda logično razlago: vladna stran je v kampanjo zmetala ogromno denarja, izkoristila je vse načine za promocijo svojega projekta in nenazadnje si je za kampanjo nonšlantno “izposodila” skoraj 100.000 evrov iz proračuna. Česa takšnega v četrtstoletni zgodovini referendumov še nismo videli!

Toda predrznost in aroganca Cerarjeve tovarišije ima svojo ekonomsko ozadje. V projekt drugega tira so vložili preveč, da bi se lahko iz igre kar umaknili. Podobno kot v primeru Magne, ki bo v Hočah gradila lakirnico, je tudi pri 2. tiru temeljno gibalo vladne politike kupovanje naklonjenosti ljudstva s populističnimi obljubami o napredku in razvoju, da o delovnih mestih ne govorimo. Ena najbolj neverjetnih laži, ki smo jih slišali zadnje čase, je zagotovo ta o 9.000 novih delovnih mestih, ki naj bi jih prinesel drugi tir …

Ljudstvo, pravijo, ima vedno prav. Seveda je tudi to laž. Če bi imelo ljudstvo vedno prav, potem Adolf Hitler leta 1933 nikoli ne bi postal (demokratično!) izvoljeni nemški kancler. In ko smo že pri Nemcih: včeraj so imeli zvezne parlamentarne volitve, na katerih sta obe največji, tradicionalni stranki, CDU (s CSU) in SPD (socialdemokrati) doživeli slabši rezultat kot pred štirimi leti, krščanski demokrati sicer ne tako poraznega, medtem ko so socialdemokrati padli tako nizko, kot po letu 1949 še niso bili. Njihov voditelj Martin Schulz je še pred volilno nedeljo na več shodih poudarjal, da bi bil vzpon radikalne desnice Alternativa za Nemčijo (AfD) sramota za nemški narod. Kaj si lahko mislimo o situaciji, ko eden izmed volilnih politikov opozarja na nekaj, kar po mnenju razumnih ljudi ni prav, pri tem pa uporabi ostrejšo retoriko? Ali je Schulz, ko je govoril o “sramoti za nemški narod”, ravnal v nasprotju z dogmatičnim prepričanjem, ki ga pri nas do onemoglosti ponavljamo, namreč da “ima ljudstvo vedno prav”? Po mojem ni. AfD je za Nemčijo v resnici nevaren eksperiment, čeprav je še vedno bolje, da se odvija v institucijah in parlamentu, kot pa zunaj na ulici. AfD lahko postane sramota za Nemčijo, kot je dejal vodja socialnih demokratov, če se bo tudi v parlamentu obnašala kot na ulici.

Ljudstvo ima torej včasih prav, včasih pa se grenko zmoti. V primeru referenduma o 2. tiru pa se ljudstvo v glavnem sploh ni odzivalo. Manj kot petina volilnih upravičencev je najboljši odsev stanja duha v Sloveniji, zato se Cerar in njegovi nimajo česa veseliti. Nasploh je sramota za to državo, da politika nima jajc, da bi sama sprejemala odločitve, ampak odgovornost zanje vedno znova preloži na ramena volivcev. S to prakso se srečujemo takorekoč že vse od nastanka države in nič ne kaže, da bo kmalu kaj bolje. Referendumi so hinavsko izogibanje odgovornosti politike, ki za legalizacijo svojih netransparentnih projektov potrebuje blagoslov ljudstva.

O drugem tiru oziroma - če se nehamo sprenevedati in uporabljati manipulativne izraze - o novi železnici med Divačo in Koprom nimamo kaj razpravljati. V normalni državi zagotovo ne. Volivci še najmanj. Odločitev o takšnem projektu sprejmejo tisti, ki smo jih izvolili, da vodijo državo. In pika. Nihče v Sloveniji v resnici ne oporeka izgradnji železnice do koprskega pristanišča, ki bo sodobna, ekološko prijazna in predvsem pretočna. Nihče ne more reči, da je ne potrebujemo. Seveda jo potrebujemo. Nekaj drugega pa je način, na katerega se je vlada projekta lotila. Glede na pretekle izkušnje s podobnimi megalomanskimi infrastrukturnimi projekti - predvsem avtocestni križ in TEŠ 6 - je strah pred novim plenjenjem javnega denarja zagotovo upravičen.

Koliko odstotkov od recimo 1,4 milijarde vrednega projekta “drugi tir” bodo pokradli? Desetino? Manj? Več? O čem je včeraj razmišljal povprečni slovenski volilec, ko je obkrožil ZA na referendumu? Se je nalezel logike Ljubljančanov, ki že skoraj dvanajst let sprejemajo svojevrstno tranzicijsko logiko, ko gre za poslovanje župana “najlepšega mesta na svetu”? Ta logika pravi, da ni važno, če se nekaj denarja “izgubi”, važno je, da se z mestom nekaj dogaja in da se to opazi.

Ko enkrat takšna logika osvoji nacionalno mentaliteto, postanejo nepoštenje, netransparentnost in korupcija modus operandi sleherne politike, učinkovitost pa pomembnejša od osebne integritete. Ob nezainteresiranih štirih petinah volivcev se požrtija na proračunske stroške lahko začne … oziroma se je bržkone začela že včeraj.