Moč Serpentinška

Sestavljanje nove slovenske vlade se res vleče in še vedno ni jasno, ali bo Marjanu Šarcu uspelo sestaviti koalicijo 5+1, ki po zadnjih izjavah ZAB vse bolj spominja na koalicijo 4+2. Številni očitki na račun nastajajoče vlade so seveda upravičeni. Vlada iz toliko strank res lahko vodi v predčasne volitve, nesodelovanje Levice v vladi je res slabo za vse ostale stranke in dejstvo, da v vladi očitno ne bo NSi tej vladi res odvzema pridih »sredinskosti.«

Kljub temu pa smo v zadnjem času lahko tako s strani priznanih »mnenjskih voditeljev« kot »vodenih« lahko, slišali in prebrali celo vrsto nekoliko stupidnih očitkov, ki pa so v greznici, ki se širi predvsem po Twittru, naleteli na plodna tla in se bohotno razlezli na vse strani.

Te očitke lahko v grobem razdelimo na dve skupini. V prvi so tisti, ki v nesodelovanju Levice v vladi in manjšinski vladi vidijo nekakšen strašen presedan in predvsem skrivanje Levice pred »odgovornostjo.« Toda, če samo malce premislimo, lahko vidimo, da so ti argumenti votli, zunaj pa jih nič ni. Že iz Večera je pred nekaj dnevi vesoljna slovenska javnost lahko izvedela, da so manjšinske vlade v vsej Evropi precej običajen pojav in čisto nič posebnega.

Očitek, da bo Levica zaradi nesodelovanja v vladi s svojimi ministri nekako ušla svoji »odgovornosti« za vodenje vlade, ker bo pač izven vlade, pa spominja na razmišljanje otroka, ki si pokrije oči in reče - »ni me«.

Odrasli seveda vemo, da če ne vidiš drugih, to ne pomeni, da so izginili. V skladu s to analogijo je zato pravilen sklep naslednji - če nisi v vladi, če kot del vlade ne vidiš, kaj v vladi počnejo, to še, ne pomeni, da javnost ne bo videla, da si to isto vlado prav ti podprl od zunaj in kako si jo podpiral v času vladanja. Zato bodo volivci lahko povsem jasno razločili, kakšen je bil prispevek Levice pri delovanju vlade. Nihče ne bo ušel svoji porciji odgovornosti.

Da pa Levica ne želi biti zraven tam, kjer misli, da nima stičnih točk s strankami petorčka pa seveda tudi ni nobena katastrofa, ker odpravlja možnost sklepanja gnilih, prisilnih kompromisov in kuhanje zamer, ki bi lahko privedle do zloma vlade. Nekoliko bolj svoboden »zakon« z Levico je zato lahko garant obstojne vlade. Še več, ker je peterček precej zadev uskladil že z NSi in celo glasoval za Mateja Tonina kot predsednika DZ, se tej vladi, čeprav bo manjšinska, lahko obeta, da bo zakone sprejemala celo bolj uspešno, kot kakšna druga večinska doslej. In to tako, da bo včasih poiskala podporo pri Levici, drugič pa morda celo pri opozicijski NSi. Ne bi bilo prvič, da bi opozicija tu in tam podprla tudi vlado.

Druga skupina še bolj pritlehnih očitkov pa je te dni usmerjena na račun Marjana Šarca. Predvsem na družbenih omrežjih razni nepomembni pisuni Šarca obkladajo z bedastimi žaljivkami, v smislu, da je v resnici samo »Serpentinšek«, pa »dvorni norček«, neresen »komedijant«, in nasploh neinteligenten tip s šestimi popravci na srednji lesarski šoli in imitator, ki drugega kot posnemati itak ne zna. Skratka, da gre za tipa, ki je prava katastrofa za Slovenijo in jo bo skupaj z Levico popeljal naravnost v pekel komunizma, kot ga vidimo v Venezueli. Bolj kot se približuje mestu predsednika vlade, več je takšnih očitkov.

Ali res? Tisti, ki klobasajo take neumnosti, s tem več povedo o sebi kot o Šarcu. Poglejmo samo zadnji Šarčev tvit, kjer se je inteligentno ponorčeval iz ostalih strank, češ da bo pač SMŠ od sedaj naprej sama v koaliciji, z »močno podporo od zunaj«. »SMC in SAB jemljeta termin manjšinska vlada dobesedno. Predlagam 1+5. LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj. Septembra sledi ohladitev morda bo koristilo.« To je pravi besedni tuš, ki si seveda zasluži glasen krohot. Gre za jasno kritiko vseh ostalih strank, ki bi rade vladale, a hkrati sedele v opoziciji. In opozorilo pregretim glavam, da jih čakajo volitve. Kaj tako ironičnega – in to v tako napetem trenutku - lahko zapiše samo nekdo, ki ima zelo trdne živce in na vse skupaj gleda iz zdrave distance.

In prav to je temeljna prvina pravih komedijantov. Vsi, ki Šarca obkladajo, češ da je »komedijant«, zato brcajo v temo, ker ne razumejo, da Šarcu nabijajo na nos ravno to, kar je njegova prednost pred vsemi ostalimi. Kajti to, da si v duši komedijant, je v politiki lahko prednost.

Zakaj? Poglejmo za začetek, kaj je pravzaprav bistvo komičnega? Filozof Henri Bergson v svojem eseju »Smeh, eseju o pomenu komičnega« piše tako:«       

»Ni komičnega izven tega, kar je čisto človeško. Pejsaž je lahko lep, čudovit, prekrasen, nepomemben ali grd; toda nikoli ne bo smešen…« Nato navaja primere smešnih prizorov – človeka, ki misli, da se bo usedel na stol, ki mu ga izmaknejo in pade, drugega, ki ne vidi ovire in se zaleti vanjo - in je zato smešen. Toda zakaj? »V enem ali drugem primeru je smešna nespremenljivost mehanike tam, kjer je bila potrebna spretnost in gibčnost« pojasnjuje Bergson. Poleg te, situacijske komike, obstaja seveda še cela vrsta drugih komičnih situacij. Toda bistveno za komika je, da razume »čisto človeško« in da ve, kaj je »prav« in kaj »ni prav« in kdaj ljudje zaradi navade, strasti, zaslepljenosti, pohlepa, omejenosti in podobno – ravnajo narobe.

Komik to razume in s svojim talentom jasno predstavi publiki. S tem karikira človeške slabosti in napake. To pa seveda pomeni, da ima najmanj talent in občutek za to, da jasno razloči med pravilnim in nepravilnim ravnanjem. In kot takšen je komik seveda lahko najboljši politik. Čez mejo to dokazuje Beppe Grillo. In ni edini.

Kritika Šarca kot »Serpentinška«, »glumača« in »dvornega norčka« je zato zgrešena, ker Šarcu kot največjo napako očita njegov lasten talent in to, kar je njegova največja moč. Človek, ki ima sposobnost in talent, da razpozna pravilno od nepravilnega in tisto nepravilno ljudem predstavi na smešen, vsem razviden način, ima seveda tudi vse možnosti, da ljudi in državo popelje na pravo, ne pa napačno pot.

Mu bo to uspelo? Ne vem. Šarca osebno ne poznam, srečal sem ga samo ob enournem pogovoru, ko sva s švicarskim kolegom novinarjem pred volitvami z njim opravila intervju za švicarski nacionalni radio in televizijo. In tudi v tistem pogovoru je natresel nekaj duhovitih opazk. Ko sva odšla iz prostorov kamniške občine, sva se s kolegom strinjala, da je po svoje podoben Zoranu Đinđiću, karizmatičnemu srbskemu predsedniku vlade, ki je bil prav tako znan po zanimivih primerjavah in domislicah, ki se jih je nabralo za debelo knjigo.

Đinđića je ustavila krogla. Šarec ima srečo, da to v Sloveniji – vsaj od Krambergerja naprej – več ni običaj. Če ga bo kaj ustavilo, bo to on sam. Doslej ga nista ustavila ne Pahor in ne Janša in malo verjetno je, da ga bodo ustavili hudourniki bedastih pripomb, ki brizgajo iz družbenih omrežij, zaradi vse bolj realne možnosti, da bo na veliko žalost častilcev vodje SDS sestavil vlado brez Janše.

Vsi, ki se jim zdi krivično, ker njihov »zmagovalec« Janša še vedno ne more in ne more sestaviti vlade, pa naj se najprej spomnijo, ali se jim je zdelo enako krivično tudi to, ko Jankoviću kot še večjemu zmagovalcu, kot je danes Janša, pred nekaj leti prav tako ni uspelo sestaviti vlade. In je tedaj vladal Janša. In če se jim ni, naj bodo raje kar tiho.

Predvsem pa si naj takšen pirov izplen volitev pripiše sam Janša, ki je, kot sem že zapisal, hitro zgradil trdne mostove do madžarskega premierja Orbana in njegovih tajkunov, ne pa tudi do ostalih politikov v Sloveniji.

Nauk zgodbe je jasen; če hočeš vladati v Sloveniji, potrebuješ zaveznike v Sloveniji. Prosto po Cankarju; ker slovenski narod si bo pisal sodbo sam; ne Orban mu jo ne bo in ne (madžarski) tajkun.