Mit o lahki zmagi

Trditev predsednika ZDA, da so »trgovinske vojne dobre« in da se da v njih »lahko zmagati«, bo, kot v New York Timesu opozarja znani ekonomist Paul Krugman, v zgodovinskih knjigah zagotovo zapisana kot zelo »klasična izjava« - toda ne v nekem dobrem smislu.

Po Krugmanovi oceni se bo znašla na istem mestu kot ocena nekdanjega podpredsednika ZDA Dicka Cheneya, na začetku iraške vojne, da bomo »mi, pravzaprav, sprejeti kot osvoboditelji.« Povedano drugače: to izjava bodo prihodnje generacije uporabljale kot ilustracijo arogance in ignorance, ki tako pogosto vodita politiko pri pomembnih odločitvah.

Podatki, ki kažejo stanje na svetovnem ekonomskem bojnem polju so namreč po skoraj treh letih dvigovanja carinskih barier predvidljivo porazni.

Newyorške zvezne rezerve so nedavno ocenile, da bo povprečna ameriška družina zaradi carin, ki naj bi menda prizadele samo »zlobne Kitajce« vsako družino stale okoli 1000 dolarjev.

Ob tem »trgovinska vojna« nikoli ni sama po sebi že cilj, ampak je njen cilj vedno sprememba politike nasprotnika. In v tem pogledu nekega napredka ZDA ne morejo pokazati.

Oziroma, kot opozarja Krugman, »bolečina je resnična, prisila pa se preprosto ne dogaja.« Kitajski predsednik Xi Jinping naj bi, na primer, Donaldu Trumpu obljubil, da bo Kitajska pričela kupovati »velike količine« ameriških izdelkov.

To je Trump sam razglasil kot svoj velik »uspeh«, takoj po koncu vrha G-20. Te dni je skrušeno priznal, da se to, preprosto, ne dogaja. Kitajska znova zahteva razveljavitev vseh carin in šele nato pristaja na pogovore, ki bi lahko privedli do koncesij.

Ob tem Kitajska še vedno zelo veliko prodaja v ZDA, zato se zdi logično, da bi višje carine morale delovati. Vendar pa ne delujejo. In zakaj ne?

Krugman sam pravilno navaja tri glavne razloge. Prvi razlog je dejstvo, da je tudi Kitajska država z lastno kulturo, zgodovino in ponosom. Zato je tudi za njih lastna suverenost in svoboda prava dobrina. To pa dobro ponazarja znani stavek: »Milijone za obrambo, toda niti centa za dajatev (tribut).«

Drugič, države preprosto ne želijo pristati na izsiljevanja – če so resne države, seveda.

Na tretjem mestu je dejstvo, da na vprašanje, »kje so stvari narejene«, danes ni preprostega odgovora. Ker so proizvajalne verige prepletene, carine, ki jih ZDA uvedejo Kitajski, avtomatsko »udarijo« nazaj tudi po ameriških podjetjih.

Na vprašanje, kako se bo to končalo, Krugman opozarjana dolgoročne slabe posledice carin. Prepričanje, da bo vse to »minilo« in da bo že jutri vse kot je bilo - je zmotno.

Svet se očitno spreminja in geopolitično razpada na nekaj večjih trgov in centrov moči.

Krugman na primer opozarja, da so carine na lahka tovorna vozila, ki so jih ZDA leta 1964 uvedle Evropi v neuspešnem poskusu, da prisilijo evropske države k uvozu zamrznjenih ameriških piščancev – v veljavi še danes.

Piščancev iz ZDA pa še vedno ne uvažamo.

In tako bodo morda ostale prihodnim rodovom tudi nesrečne Trumpove carine.

Toda John Brinkley v Forbesu opozarja, da so tudi ostale navedbe Donalda Trumpa povsem zgrešene. »Še naprej trdi, da Kitajska plačuje 25 odstotkov carin na 250 milijard vrednosti izvoza, kar je uvedel lani. To ni res. Še naprej trdi, da smo zato pridobili na stotine milijonov dolarjev v državno blagajo. To ne drži. Dejal je tudi, da je Kitajska pristala, da bo kupila 'ogromne količine' kmetijskih proizvodov od 'naših sijajnih domoljubnih farmerjev'. Tudi to ni res. Ob tem tuja podjetja res zapuščajo Kitajsko, toda nobeno ne prihaja nazaj v ZDA, pač pa gredo v druge države,« opozarja Brinkley.

Podjetja namreč odhajajo v Kambodžo, Vietnam, Tajsko, Bangladeš – ne pa v ZDA.  

Brinkley opozarja še na osnovno zmoto – da namreč izvozniki dejansko sploh ne plačujejo carin. Plačujejo jih – uvozniki. Tisti, ki v ZDA uvažajo kitajsko blago. To so ameriška podjetja.

Na koncu del tega povečanja carin lahko udari tudi po izvozniku na Kitajskem, toda velik del »tributov« pade na pleča uvoznikov v ZDA in ameriških potrošnikov.

Ob tem pa sta ZDA in Kitajska v »tihem obdobju pogajanj«, kot je dejal ekonomski svetovalec Bele hiše Peter Navarro, zato ni nobenih pozitivnih premikov v tej bitki, ki povzroča zgolj škodo.

Zanimiv je še en podatek, ki ga navaja New York Times – da namreč carine oziroma »dobički«, ki jih Trumpova administracija zbira z višjimi carinami na kitajsko blago, ne pokrivajo več niti višine pomoči, ki jo morajo ZDA dodeliti ameriškim farmerjem, ki so prizadeti zaradi kitajske ustavitve nakupa ameriških kmetijskih proizvodov, na primer soje.

ZDA so namreč s »kitajskimi carinami« doslej zbrale 20,8 milijard dolarjev, Trump pa je farmerjem že doslej obljubil, da jim bo plačal 28 milijard dolarjev pomoči. Pomoč pa jim je dodelil zato, ker je Kitajska ustavila nakupe v višini 16 milijard dolarjev blaga.

Tu vidimo ves absurd trgovinske vojne. Logično je, kot sklepa NYT, da zbrane carine na kitajsko blago »ne pokrivajo niti stroškov izgub farmerjev, kaj šele drugih proizvajalcev, prizadetih zaradi trgovinske vojske s Kitajsko.« 

Ob tem pa je bil kitajski trgovinski presežek z ZDA v prvi polovici leta 2019 še vedno 5 odstotkov večji kot leto dni prej in je zrasel z 133,8 milijard na 145,5 milijard dolarjev.

Kaj je torej dosegel Trump? Očitno nič.

No, nekaj seveda je dosegel – vzpodbudil je kitajske proizvajalce, da ne zaupajo več ameriškemu trgu in se dolgoročno usmerjajo na azijske in deloma evropske trge.

Trump zato v tej vojni ne bo »zmagal«, kot trdi - poskrbel bo samo za to, da bo ves svet, predvsem pa zahodni svet na čelu z ZDA, dolgoročno nekoliko bolj reven in še manj razvit.

Kitajski znak za »krizo« je, ne pozabite, opozarja SCMP, sestavljen iz dveh znakov – enega za nevarnost in drugega za priložnost.

In vse bolj se zdi, da Trumpova trgovinska vojna pomeni veliko nevarnost predvsem za zahodni svet, medtem ko jo bodo Kitajska in druge azijske države izrabile kot priložnost, za razvoj lastnih deficitarnih tehnologij in zmanjšanje odvisnosti od zahoda.