Zakaj je sovjetska "Štruca" po 60 letih še zmeraj najboljša?

Bilo je leta 1958 v majhnem kraju po imenu Uljanovsk, 700 km od Moskve ob reki Volgi. S tekočega traku lokalne tovarne avtomobilov je prišel terenec UAZ-450, ki je zaradi zaobljene oblike spominjal na ogromno štruco kruha, v njej pa je bilo prostora za 14 ljudi. Buhanka ("Štruca") – tako so, po zelo kratkem premisleku, nov kombi poimenovali kar sami konstruktorji.

Na začetku so Buhanke primarno izdelovali za potrebe vojske. Avtomobil je bil del obsežnega programa priprav na jedrsko vojno, o neizbežnosti katere takrat nihče ni dvomil. Kombi je bil idealen za prevoz ranjencev in mrtvih, ampak na srečo na koncu ni dobil te vloge.

Buhanka se je namesto tega odlično izkazala na težkih terenih v notranjosti Rusije. Lahko je prišla tja, kamor ni bilo mogoče niti z letali. Terenec se je zlahka spopadal s peskom, mrazom in poplavami in že leta 1959 je bila podpisana prva pogodba za dobavo 35 Buhank sanitetnim ekipam.

Ti avtomobili so kmalu zapeljali v Sibirijo, na skrajni sever Rusije in v najhladnejši kraj na Zemlji – jakutsko vas Ojmjakon. Nekaj Buhank so izvozili v Indonezijo in v Sirijo. Terenec se je izkazal za dobesedno neuničljivega. Seveda o preizkusih trkih takrat ni bilo nobenega govora. 

Nadaljevanje članka si lahko preberete na RUSSIA BEYOND