Univerzalni temeljni dodatek bi v ZDA dvignil BDP za 2,5 milijarde dolarjev

Študija Inštituta Roosvelt je pokazala, da bi 1000 dolarjev univerzalnega temeljnega dohodka vsem polnoletnim Američanom dala velik pospešek domačemu gospodarstvu in po osmih letih povečala BDP za 2,48 milijard (v ZDA pa 2,48 trilijonov) dolarjev.

Vse bolj razširjena robotizacija in avtomatizacija številnih poklicev sproža vedno več razprav o potrebi po uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). V zadnjih mesecih so o tem problemu svoja mnenja povedali tudi številni znani ekonomisti in podjetniki, od Elona Muska do Richarda Bransona. Sedaj pa je ocene o koristnosti uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka potrdila tudi študija Roosveltovega inštituta. 

Študija se je ukvarjala s tremi ločenimi modeli. V prvem primeru bi vsak odrasel prebivalec dobil 1000 dolarjev UTD-ja, v drugem primeru bi dobili 500 dolarjev, v tretjem primeru pa bi prebivalci dobili »otroški dodatek«, v obliki 250 dolarjev za vsakega otroka. Raziskovalci so ugotovili, da je učinek na gospodarstvo toliko večji, kolikor več denarja se nameni za UTD.

Univerzalni temelji dohodek v višini 1000 dolarjev bi rast gospodarstva v osmih letih povečal za skupaj 12,56 odstotka, nato pa bi se učinki postopno zmanjševali. To bi pomenilo za okoli 2,48 milijarde ameriških dolarjev višji bruto družbeni proizvod. Pri tem so raziskovalci izhajali iz predpostavke, da bi bil UTD financiran s povečevanjem zveznega deficita. V drugem primeru so analizirali primer, v katerem se UTD financira s pomočjo povečanih davkov, vendar so ugotovili, da je ta pot bolj zapletena in manj učinkovita, saj se v tem primeru »z eno roko jemlje to, kar se daje,« ter da zato ni »pravega učinka.«

Vendar vsi strokovnjaki niso prepričani, da je to prava rešitev. Max Sawicky, nekdanji ekonomist Inštituta za ekonomsko politiko trdi, da UTD ne bi rešil probleme dohodkovne neenakosti inj nezaposlenosti ter probleme premajhnih plač in neorganiziranosti sindikatov. Obenem bi takšen sistem otežil dostavljanje primerne finančne pomoči tistim, ki so pomoči najbolj potrebni, saj bi se s tem zmanjšale potrebe po pomoči nezaposlenim, socialno ogroženim in podobno. 

Tudi  Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz in svetovalec škotske vlade, ki trenutno izvaja podoben eksperiment z UTD ni prepričan, da bi bil UTD za vse državljane dobra rešitev in ne bi bila najboljša investicija za denar, ki ga ima država na voljo. »Ali naj denarni višek razdelimo vsakemu v nekem določenem znesku, ali pa bi bilo bolje, če bi ga usmerili tistim, ki imajo neke močne potrebe. Prepričan sem, da bi tukaj morali imeti neko ciljno usmerjeno politiko,« je prepričan Stiglitz.

Zanimivo je, da se o ideji UTD razpravlja in razmišlja tudi v ZDA. Obenem pa številni eksperimenti v tej smeri potekajo tudi v Evropi. Finski eksperiment se je pričel januarja leta 2017 in se bo končal decembra leta 2018. Tudi pokrajinska vlada v kanadskem Ontariu je napovedala načrte o uvedbi »brezpogojne pomoči«, ki jo bodo udeleženci poskusa prejemali tri leta. Na podoben način pa so se po več zapletih oktobra letos tudi v več nizozemskih mestih odločili za izvedbo podobnih projektov. Vse to kaže, da bo v prihodnosti zagotovo potrebno najti nove načine ne zgolj za proizvodnjo, pač pa tudi pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva.