REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Najbogatejši človek na svetu misli, da bo človeštvo preživelo zgolj v cilindričnih vesoljskih mestih

Najbogatejši človek na svetu misli, da bo človeštvo preživelo zgolj v cilindričnih vesoljskih mestihCilindri v vesolju

Najbogatejši človek na svetu, lastnik Amazona Jeff Bezos, bi rad v petih letih koloniziral tudi Zemljin satelit. Njegovo podjetje Blue Origin namerava po njegovih besedah prve turiste na Luno popeljati že leta 2024. Na Luni želijo zgraditi postojanko za svoje potnike.

Med svojo enourno predstavitvijo v washingtonskem konvencijskem centru pa je Bezos pojasnil tudi, kako si predstavlja prihodnost človeštva.

Bezos: Bolj verjetno je, da bo človeštvo preživelo v 'vesoljskih cilnidrih', kot za življenje neprimernih svetovih, kot je Mars.

Po njegovi oceni bo zaradi vse številnejšega prebivalstva in okoljskih problemov nujno, da se človeštvo napoti – v vesolje, kot piše Popular Mechanics. 

Pri tem se sam zavzema za izdelavo ogromnih »O'Neillovih cilindrov«, konceptualnih vesoljskih kolonij, ki jih je zasnoval fizik Gerard O'Neill.

Ti cilindri bi rotirali in tako simulirali gravitacijo, hkrati pa bi lahko v njih živeli ljudje in uspevale rastline. »Razmere tam bi bile takšne, kot na najlepši dan na Mauiju, le da bi vztrajale vse leto. Nobenega dežja, nobenih potresov. Ljudje si bodo želeli, da bi živeli tam,« je dejal Bezos.

Modri Mesec - Jeff Bezos
Jeff Bezos z »Modrim Mesecem« plovilom, s katerim namerava ponovno osvojiti Mesec.

Še več, lahko bi odpotovali v sosednje »cilindre«, kjer bi bila mesta z ničelno gravitacijo in nato leteli po zraku – z lastnimi krili.

»Gre za ogromne strukture. V njih bi živelo milijon prebivalcev ali še več,« je dejal Bezos. Nato je pokazal slike – cilindri bi imel mesta, parke, planine in slapove. Po njegovi oceni je bolj verjetno, da bo človeštvo preživelo tako, kot za življenje neprimernih svetovih, kot je Mars.

'Gre za ogromne strukture. V njih bi živelo milijon prebivalcev ali še več,' je dejal Bezos.

Za kar pa si prizadeva Bezosov konkurent – Elon Musk.

Ideja o »vesoljskih cilindrih« je pravzaprav stara. Leta 1974 je fizik in profesor na Univerzi Princeton Gerard K. O’Neill prvi predlagal izgradnjo parov vrtečih se cilindrov, ki bi »kopirali« pogoje življenja na zemlji.

Vrteči se cilindri bi z vrtenjem ustvarjali centrifugalno silo, ki bi bila enaka običajni sili teže na Zemlji. Ideja se je tedaj zdela kot nekaj zelo oddaljenega v času, toda O’Neill si je zaradi nje kmalu pridobil veliko slavo.

Vesoljsko mesto

Njen avtor je bil tudi vodilni strokovnjak za fiziko delcev, leta 1956 pa je iznašel tehniko krožnih trkov delcev, ki se uporablja pri raziskavah najmanjših znanih delcev še danes. V sedemdesetih letih je nato celo prepričal ameriško vesoljsko agencijo NASA, da je financirala njegove študije človeških kolonij v vesolju.

Ključen trenutek je nastopil leta 1974, ko je v članku, objavljenem v strokovnem časniku  Fizika danes (Physics Today) podal tudi konkretne izračune o tem, kako naj bi bile te »vrteče se kolonije« videti v praksi.

Kolonije bi imele v premeru okoli šest kilometrov in okoli 25 kilometrov v obsegu.

Vse se je začelo skoraj kot šala, toda ko so izračuni pokazali, da ima prav, je vse postalo veliko bolj resno. Njegovi izračuni so bili narejeni na osnovi poznavanja tehnologije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zato bi bili danes lahko nekoliko drugačni. Toda bistvo ostaja enako. 

V študiji O’Neill navaja, da bi imele kolonije v premeru okoli šest kilometrov in okoli 25 kilometrov v obsegu. Narejene bi bile iz jekla, aluminija, titana in povezane z jeklenimi kabli. Materiale za to bi dobili na Luni. Dva cilindra se bi vrtela v različnih smereh, s hitrostjo enega obrata na vsaki dve minuti, kar bi znotraj cilindrov ustvarilo gravitacijo, kot jo poznamo na Zemlji. Odpiranje in zapiranje zrcal na »nebu« bi simuliralo dan in noč.

Gerard O'Neill
Ideji fizika Gerarda O'Neilla so se najprej posmehovali, toda izračuni so pokazali - da je njegova ideja uresničljiva.

Tri leta zatem je svoje ideje objavil v knjigi z naslovom »Visoka meja« (The High Frontier) Po njegovi oceni bi lahko z izgradnjo pričeli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, gradnja tega »vesoljskega mesta« pa bi trajala od 25 do 30 let. Toda več kot 40 let zatem še vedno čakamo na prvo kolonijo človeštva v vesolju.

Gradnja »vesoljskega mesta« za milijon ljudi bi trajala od 25 do 30 let.

V tej zadevi je tudi neka osebna povezava. Da Bezos pozna O’Neillovo delo je znano, lani pa je Bezos dobil tudi nagrado Gerarda K. O’Neilla zaradi zagovarjanja izgradnje človeških kolonij v vesolju, ki jo podeljuje nacionalna vesoljska agencija.

Le-ta pa je nastala prav z združitvijo »Nacionalnega vesoljskega inštituta« Wernherja von Brauna in O’Neillovega »L5 Society.« Ob prejemu nagrade je Bezos pojasnil, da je že kot študent večkrat prebral O’Neillovo knjigo in da je nanj že tedaj, ko je oblikoval svoje poglede na svet, naredila velik vtis.

Elysium - mesto
Mesto Elysium, iz filma, ki je zasnovan tudi na idejah fizika Gerarda O'Neilla. 

Ob tem je tudi on obiskoval univerzo v Princetonu. Ni znano, ali je kadarkoli obiskal njegova predavanja, toda glede na dejstvo, da je Bezos že tedaj vodil skupino študentov, ki si je prizadevala »za raziskave globokega vesolja« je veliko možnosti, da so se njune poti vsaj križale.

Človeštvo, v kolikor bo želelo nadaljevati z razvojem industrijske civilizacije, ne bo moglo ostati na Zemlji za zmeraj.

Vse skupaj se zdi precej futuristično, toda ta prihodnost je danes morda že precej bližje, kot je bila še v prejšnjem stoletju. Številni strokovnjaki se strinjajo, da človeštvo, v kolikor bo želelo nadaljevati z razvojem industrijske civilizacije, ne bo moglo ostati na Zemlji za zmeraj.

Stotine, če ne celo na tisoče »vesoljskih mest« bi lahko človeštvu omogočilo, da se razširi. Za nekaj tisoč let bi imeli dovolj dela pri širjenju čez naše osončje, nato pa je tu še – vsa galaksija.

Elysium - mesto, prizor iz filma

O tem pa pišejo tudi avtorji znanstvenofantastičnih novel in romanov. Arthur C. Clark je v noveli »Ponovno srečanje z Ramo« opisal tujezemsko vesoljsko ladjo cilindrične oblike, ki vsebuje pravo civilizacijo. Znani pisatelj Isaac Asimov se je za to zavzemal že leta 1975, na okrogli mizi skupaj z O’Neillom.

»Vsi mi smo planetni šovinisti. Prepričani smo, da bi ljudje morali živeti na površini planeta, v svetu,« je opozarjal Isaac Asimov.

Isaac Asimov: Vsi mi smo planetni šovinisti.

Tudi v filmu Elysium, v katerem igra glavno vlogo Matt Damon, »višji razred« ljudi živi v vesoljski koloniji, ki je podobna »nebesom«, medtem ko se morajo »reveži« sprijazniti z življenjem na opustošeni in s klimatskimi spremembami uničeni Zemlji.

Težava je le ena – tudi če človeštvo lahko spremeni to, kje bo živelo, bo težko spremenilo svojo naravo. To pa bi lahko tudi v nove svetove prineslo stare probleme, opozarja Popular Mechanics.

In če se vse to zdi nekaj nemogočega, se je treba spomniti, koliko denarja človeštvo vsako leto porabi za orožje.

S samo delom tega denarja bi bile takšne kolonije, ki se danes zdijo »utopične« - lahko res že realnost.

Komentarji