Kako »slovenska genialnost« in podpora Športne loterije pomagata domačim in tujim športnikom

Zaključni finale olimpijskih iger je prinesel nova presenečenja in medalje. Za uspeh slovenskih in tujih športnikov je bilo najpomembneje združiti zagrizenost športnikov in »slovensko genialnost« s finančnimi sredstvi.

Zaključni finale olimpijskih iger je prinesel nova presenečenja in nepričakovane preobrate, ki so poželi veliko zanimanja, pa tudi razočaranja – in sreče. Poročevalci so prinesli na tisoče zanimivih zgodb in v nekaterih med njimi je nastopala tudi Slovenija. In to ne samo s svojimi športniki, pač pa tudi pogoji, ki pomagajo ustvarjati športnike in njihove uspehe. In ne samo slovenske! 

Največ strasti je zagotovo sprožil uspeh deskarja Žana Koširja, ki je postal lastnik nove bronaste olimpijske kolajne. Gre za drugo slovensko olimpijsko kolajno na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji, potem ko je biatlonec Jakov Fak osvojil srebro na 20-kilometrski posamični preizkušnji. V polfinalu je namreč 33-letnega Tržičana za vsega stotinko sekundo premagal 22-letni Lee Sang-ho iz Južne Koreje. Košir, ki je bil drugi v kvalifikacijah, je v osmini finala gladko premagal Kim Sang-kyuma iz Južne Koreje, nato pa še Stefana Baumeistra iz Nemčije.

Po drugi strani pa je naš biatlonec Jakov Fak dvignil veliko prahu na Hrvaškem, ko je za tamkajšnje medije povedal, zakaj se je leta 2010 pravzaprav odločil za prestop v slovensko reprezentanco. »Po športni plati je bila odločitev o prestopu v Slovenijo pravilna. Biatlon je na Hrvaškem obroben šport, ki takrat ni imel perspektive, ker Hrvatov ne zanima. Zaradi nekaj nesposobnih ljudi, ki so brez ambicij in vizije, s tem mislim na ljudi, ki so takrat zvezo vodili, nisem želel zapraviti svojega talenta,« je odkrito dejal Jakov Fak v mikrofon novinarja hrvaške javne radiotelevizije. Za hrvaški dnevnik Večernji list je Robert Kontak, takratni sekretar Hrvaške biatlonske zveze priznal, da je »Jakov napravil dobro potezo, saj ne moremo z gotovostjo trditi, da bi bil dvakratni svetovni prvak, če bi ostal na Hrvaškem.«

Tretja pozitivna zgodba iz Slovenije je ta teden prišla izpod Planice, kjer so se ameriški novinarji čudili genialnosti Slovencev. Ameriška ekipa v nordijski kombinaciji je namreč za priprave na olimpijske igre v Pyeongchangu ubrala zelo nenavadno pot, to pa je v obsežni reportaži javnosti predstavil prestižni ameriški Wall Street Journal (WSJ). Ameriški športniki so se na olimpijske igre namreč pripravljali - v ledeni podzemni garaži v Planici. Eden od njihovih športnikov je kompleks opisal kot ogromen zamrzovalnik, v katerega lahko vstopiš. Tako so ameriški športniki v kompleks sredi poletja, ko je bilo zunaj 32 stopinj Celzija, vstopili oviti v kape, rokavice in jakne. 

»Obstaja ekipa Američanov, ki je odkrila zelo nenavadno rešitev na poti na olimpijado in jo je odkrila zgolj zato, ker so imeli ljudje v majhnem planinskem mestecu v Sloveniji nenavaden problem. Želeli so si smučarski tunel. Prav tako pa so si želeli parkirno hišo. Niso pa imeli prostora za oba. In potem so naredili tako, da so zgradili parkirno hišo, ki jo je mogoče spremeniti v snežni tunel,« je zapisal WSJ. »To je zelo pametna ideja,« je nato dejal Taylor Fletcher. »To je genialna ideja,« je dodal Bryan Fletcher. »Imam še veliko vprašanj v zvezi s tem«, se je po poročanju WSJ čudil Ben Berend.

Tudi drugi člani ameriške ekipe v nordijski kombinaciji so bili nad kompleksom navdušeni. Planico so si izbrali za trening potem, ko jim je ameriška smučarska zveza po igrah v Sočiju pomembno skrčila sredstva. Zato so se strateško povezali s Slovenijo. Ta je namreč po poročanju časnika imela vse, kar so potrebovali Američani - veliko trenerjev, preprost dostop do gora, razumne cene nastanitev in osupljiv nordijski center, osem skakalnic, nogometno igrišče in še zunanji krog za tek na smučeh. 

»Čeprav bi bil čudež, da bi ameriška ekipa posegla po stopničkah, pa je Slovenija razlog, da so se sploh uvrstili na tokratne igre,« je zapisal WSJ. Nekaj dni zatem se je ameriški čudež – ki je stal tudi na »podlagi« slovenske »garažne genialnosti« - na nek način skorajda zgodil. »Ameriška biatlonska ekipa je v petek ponovno dosegla svoj doslej najboljši rezultat v olimpijskem biatlonu 4 x 7,5 kilometrov na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu 2018, s tem da je dosegla šesto mesto z rezultatom 1:19:06,7 z ekipo, ki sta jo vodila štirikratna olimpijca Lowell Bailey in Tim Burke. ZDA je šesto mesto dosegle tudi leta 1972 v Sapporu na Japonskem,« je zapisano na uradni strani ameriške olimpijske reprezentance. Američani sicer niso stali na stopničkah, so pa tudi na podlagi »slovenske genialnosti« in kljub zmanjšanju svojih finančnih sredstev - ponovili svoj najboljši uspeh.

Športni uspehi so mogoči le s pravo (tudi finančno) podporo

Vsi ti primeri kažejo, kako je mogoče dosegati lepe športne uspehe in ustvarjati pogoje za razvoj športa, vendar le, če se na srečen način povežejo prave strokovne rešitve, iznajdljivost – in seveda tudi finančna sredstva. 

Tako je Jakov Fak prišel v Slovenijo, saj se v Sloveniji v biatlon vlaga veliko več denarja kot na Hrvaškem, ob dobrem strokovnem vodstvu pa mu je to omogočilo, da je do konca izkoristil svoj talent. Tako je na primer Fundacija za šport (FŠO) biatlonu letos ob prvi razdelitvi (D1) za leto 2017 razdelila 47 277 evrov. Seveda pa ni vse v denarju. Velikokrat je pomembnejša iznajdljivost. Tako so slovenski in ameriški biatlonci lahko za nizko ceno uporabljali 800-metrsko podzemno progo v Planici. Nordijski center je uslugo lahko hkrati po konkurenčni ceni prodal Američanom, toda istočasno je bila promocija, ki jo je Wall Street Journal ob poročanju o planiški »genialnosti« zastonj naredil za Slovenijo dejansko – neprecenljiva. Tudi trening deskarja Žana Koširja, ki je moral trenirati na ledeniku, ni bil poceni, toda ob tem ne bi smeli pozabiti, da je Smučarska zveza Slovenije preko Fundacije za šport slovenskim deskarjem letos vendarle namenila 57.387 evrov. 

Tega denarja seveda ni dovolj in športniki ob vsem tem zelo veliko prispevajo tudi sami. Da bi bilo denarja čim več je država tudi ustanovila Fundacijo za šport, prav zaradi upravljanja s sredstvi, pridobljenimi iz koncesijskih dajatev, ki so namenjene za financiranje športnih organizacij v Sloveniji. Pri tem pa največji delež predstavljajo dajatve Loterije Slovenije in Športne Loterije. 

V zadnjih petih letih se je delež skupnih koncesijskih dajatev, ki jih je od obeh loterij in drugih ponudnikov iger na srečo prejela Fundacija za šport sicer znatno zmanjšal in sicer iz preko 11 milijonov evrov na v letu 2012 na 7,9 milijona evrov v letu 2017. FŠO ima tako v zadnjih letih na voljo vse manj sredstev. 

Delež koncesijskih dajatev si FŠO deli s Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), tako, da pri koncesijskih dajatvah od Loterije Slovenije FŠO prejme 20 % delež, FIHO pa 80 % delež; pri koncesijskih dajatvah Športne Loterije pa velja obratno - FŠO prejme 80 % delež, FIHO pa 20 %. Slovenski šport torej preko FŠO največ sredstev dobi prav ob pomoči vplačanih koncesij in sredstev od dobitkov Športne loterije. To pa je seveda še vedno zelo potrebna in neposredna pomoč športu – in našim športnikom, ki so tudi letos dosegli olimpijska odličja.  

Predsednik uprave Športne loterije Slovenije Edvard Kolar je tako nedavno opozoril, da tega področja ne bi bilo treba povsem spreminjati, temveč zgolj nadgraditi, nove rešitve pa je potrebno poiskati tudi v boljšem nadzoru nad področjem ter večjemu osveščanju igralcev športnih stav.