Liberalizacija trga iger na srečo bi prinesla precejšnja tveganja

Čeprav je po ocenah predlagateljev novega zakona o igrah na srečo njihov cilj zgolj v tem, da bi tuji ponudniki iger na srečo plačevali davke in druge dajatve v Sloveniji, predlagana liberalizacija trga igralništva po mnenju naših sogovornikov prinaša nove pasti in nevarnosti.

Izvršni odbor (IO) Olimpijskega komiteja Slovenije ni podprl zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o igrah na srečo, ki ga je pred dvema mesecema vložil poslanec državnega zbora Branko Zorman (SMC) in o katerem naj bi v DZ glasovali že 20. marca.

"Več kot 80 odstotkov ljudi igra pri tujih ponudnikih iger na srečo, ki v Sloveniji ne plačujejo koncesij. Iz dosegljivih podatkih gre za okrog 200 milijonov evrov vplačanih stav, iz katerih pa ne le, da se ne plačujejo davki in druge dajatve, ampak se tudi ne sponzorirajo slovenski športniki in ekipe," je takrat povedal Zorman.

Sprememba zakona ne bi zagotovila povečanja sredstev za šport

Večina članov IO OKS je kot razlog zavrnitve navedlo, da morebitni sprejem zakona ne zagotavlja povečanja sredstev za šport. IO OKS je mnenje o noveli zakona podal na tajnem glasovanju, kar se pri odločanju skoraj nikoli še ni zgodilo; kar 16 članov je bilo proti, le eden je bil za novelo zakona, ena glasovnica pa je bila neveljavna.

V razpravi so izpostavili tudi utemeljevanje predlagatelja novele s predvidevanji, ki se v primerjavi s podatki predstavnikov Športne loterije, - ta je skupaj z Loterijo Slovenije monopolist v državi pri klasičnih igrah na srečo -, razlikujejo tudi od 20 do 80 odstotkov. OKS je 20-odstotni lastniki Športne loterije, tolikšen delež imajo še Smučarska zveze Slovenije, Pošta Slovenije in Loterija Slovenije, nekaj manj, 17,3 pa Nogometna zveza Slovenija.

Zorman, ki je pred tem delal tudi v igralništvu, je dejal da so več kot dve leti in pol so usklajevali predlog zakona, pri tem pa so po Zormanovih besedah ugotovili, da pada tudi promet v Športni loteriji. Izpostavil je, da je namen zakona le, da bi tuji ponudniki iger na srečo plačevali davke in druge dajatve. Vendar pa se pogosto pozablja, da koncesije niso edini problem. O tem, kam bi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o igrah na srečo lahko pripeljal Slovenijo pa kažejo nekateri primeri iz regije, ki je na podoben način že kratkovidno »liberalizirala« svoj trg z igrami na srečo. V sosednji Hrvaški na bi bilo od »kockanja« oziroma od iger na srečo odvisnih že 40 000 ljudi problem pa ni samo v njih, ampak je sistemske narave. Robert Torre, največji hrvaški poznavalec, je v zvezi s tem problemom izdal tudi posebno knjigo. V njej opozarja na primere »patološkega igranja in stav v zadnjih 20 letih, od kar je pri nas liberalizirano prirejanje iger na srečo«, prav zaradi tega pa so stave na Hrvaškem postale »epidemija, ki prizadeva celotne družine, še posebej pa mladoletne.« 

Po oceni Roberta Torreja je to posledica »sodobno oblikovanih iger«, ki so bile »liberalno in brez prevelikega uravnavanja« uvedene v Hrvaški. Družine od iger na srečo odvisnih oseb so zaradi tega »pravzaprav disfunkcionalne«, z visoko intenzivnostjo in pogostostjo konfliktov znotraj družin. Zaradi tega »propadajo družine kot celote,« zakoni igralcev na srečo pa so »redno disfunkcionalni.« 

Torre kljub temu ne predlaga prepovedi iger na srečo, saj imajo tudi svojo dobro plat. »Iskreno povedano, bi življenje brez igranja iger na srečo za mnoge izgubilo na kvaliteti in lepoti. Tolažba, ki jo dajejo igre na srečo se pri številnih osebah, ki igrajo, v njihovih življenjih ne more nadomestiti z ničemer drugim,« ocenjuje Torre, ki se zavzema za »kulturo odgovornega igranja iger na srečo.« K temu spadajo tudi ukrepi za preventivno delovanje in odpravljanje odvisnosti. Vse to pa je seveda težje doseči na popolnoma liberaliziranem trgu. To kaže tudi članek v hrvaškem Dnevniku, ki kot velik problem izpostavlja predvsem agresivni marketing zasebnih podjetij za pobiranje stav.

Liberalizacija trga prinaša agresivni marketing in na tisoče stavnic

Dr. Ante Bagarić iz zagrebške Klinike za psihiatrijo "Vrapče" trdi celo, da je odvisnikov od iger na srečo na Hrvaškem še več. »Število odvisnikov raste. Na Hrvaškem je okoli 100 000 odvisnikov in res lahko govorimo o epidemiji odvisnosti od iger na srečo, podobna pa je situacija tudi v večini evropskih držav,« opozarja znani psihiater. Težava pa je prav v liberalizaciji trga, kar je privedlo do »odpiranja na tisoče stavnic«. Zato hrvaško javnost zelo zaskrbljuje tudi podatek, da je že kar 83 odstotkov hrvaških srednješolcev stavilo v hrvaških stavnicah. In to kljub zakonskim odredbam, ki to prepovedujejo.

Tu ne pomaga niti zdravljenje. Po podatkih hrvaškega Zavoda za zdravljenje odvisnosti ozdravi tretjina odvisnikov, dve tretjini tistih, ki pristopijo programu zdravljenja pa po odhodu s klinik znova nadaljuje po stari poti odvisnosti. 

Po drugi strani pa športne loterije prinašajo potrebna finančna sredstva tudi športnikom in invalidskim organizacijam. Slovenski šport na primer preko Fundacije za šport največ sredstev dobi prav ob pomoči vplačanih koncesij in sredstev od dobitkov Športne loterije. Predsednik uprave Športne loterije Slovenije Edvard Kolar je zato že opozoril, da tega področja ne bi bilo treba povsem spreminjati, tako kot to želi storiti Zormanov predlog zakona, temveč zgolj nadgraditi, nove rešitve pa je potrebno poiskati tudi v boljšem nadzoru nad področjem ter večjemu osveščanju igralcev športnih stav. Le na ta način, ne pa s prodorom številnih tujih podjetij, (ki bi odprle na tisoče novih stavnic) in njihovih agresivnih oglaševalnih kampanj, bi Slovenija lahko zadržala pravo ravnotežje med koristmi, ki jih prinašajo stavnice in omejevanjem družbene škode zaradi pretirane odvisnosti igralcev na srečo.