REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kaj se skriva izza vroče scene kultnega filma »Kdo tam poje«? Igralka tarča prave drame, en sam stavek je sprožil plaz

Kaj se skriva izza vroče scene kultnega filma »Kdo tam poje«? Igralka tarča prave drame, en sam stavek je sprožil plaz»Tudi očka bi, sine!« Vir: Posnetek zaslona, YouTube

V Sloveniji ni filmofila, ki ni videl filma Kdo tam poje (Ko to tamo peva), saj ta kultni dosežek srbske kinematografije velja za eno najboljših črnih komedij posnetih v tem delu sveta.

»Bilo je res naporno. Mularija je ob vsaki priložnosti vpila za menoj: ‘Tudi očka bi, sine!’«

Replike iz priljubljene uspešnice, ki je nastala pod taktirko režiserja Slobodana Šijana in scenarista Dušana Kovačevića so tekom desetletij postale del vsakdana tudi pri nas.

Spomnimo, gre za zgodbo, ki jo spremljamo 5. aprila 1941, le dan pred napadom na Jugoslavijo, ko se z avtobusom firme »Krstić in sin« skupina potnikov iz notranjosti Srbije odpravlja v Beograd.

Avtobus firme »Krstić in sin«. Vir: Posnetek zaslona

Kot pravi znan filmski napev, ki je že skoraj ponarodel, imajo vsi potniki tehtne razloge za pot, manjka pa jim le ena, sicer ena najbolj bistvenih sestavin življenja – sreča.

Med potniki so neizpolnjeni pevec, hkrati pretkan zapeljivec ženskih src, ob njem pa malikovalec vsega nemškega in predvsem nemškega reda, štrene jima meša butasti in precej nerodni lovec, zraven se muza bolehni godrnjavec, za povrhu pa še romska muzikanta in mladoporočenca ter ostareli kmet, ki je namenjen v Beograd obiskati sina vojaka.

Edina preživela med potniki nesrečnega avtobusa, ostale pa je pokosila namška bomba 6. aprila leta 1941. Vir: Posnetek zaslona

Že od začetka potovanja jih spremlja smola - sprva morajo zakrpati počeno zračnico, kar je še najmanjši problem.

Čakajo jih še hujši izzivi: prečkanje krhkega lesenega mostu, obvoz vojaške barikade, neprostovoljna udeležba v pogrebnem sprevodu, ki se konča s strelskim obračunom, iskanje tatu izgubljene denarnice, pred tem pa kolektivno slinjenje v gozdu nad ljubezenskim prizorom mladoporočencev.

Potnike že od začetka potovanja spremlja smola. Vir: Posnetek zaslona

Tudi v tej sceni sta blestela voznik avtobusa in njegov oče, podjetni lastnik firme »Krstić in sin«, ki sta nejevernim potnikom že na začetku potovanja dokazala, da lahko Miško vozi avtobus tudi z zavezanimi očmi.

Od tod vleče korenine zdaj že pregovorni klic »Vozi, Miško!«

Malomeščanska druščina pokaže višek hinavščine ravno v legendarni sceni v gozdu, preden avtobus naslednje jutro prispe v Beograd, kjer vse, razen obeh romskih dečkov, ki pojeta znano pesem, pokosi nemška bomba.

Pred kratkim se je poslovil direktor fotografije omenjenega filma Božidar Bota Nikolić, ki je pred tem razkril podrobnosti s snemanja in opisal, kako je v resnici nastala znana ljubezenska scena, ki sta jo maestralno odigrala Neda Arnerić in Slavko Štimac.

Po njegovem pričevanju, je bila priljubljena replika »I tata bi, sine« (Tudi očka bi, sine) vstavljena naknadno v dialog med tragikomičnima junakoma, sprevodnikom in lastnikom avtobusa (Pavle Paja Vuisić) ter njegovim sinom in voznikom avtobusa (Aleksandar Berček).

Nerodni ženin je odpeljal svojo mladenko v gozd ne da bi se zavedal, da se nedaleč, skriti za drvesi ob pogledu na njuno goloto slinijo vsi sopotniki iz avtobusa. Vir: Posnetek zaslona

»Z Zoranom Čalićem sem snemal film ‘Kakšen dedek, tak vnuk’, ki je imel pol milijona gledalcev. Kovačeviću in Šijanu sem predlagal, naj gremo v kino pogledat, kaj imajo ljudje radi. Zavrnila sta me. Šel sem v kino sam in ugotovil, da je ljubezen tisto, kar privlači občinstvo. Dušku sem rekel, da mora v scenarij za film ‘Kdo tam poje’ vključiti tudi ljubezensko sceno,« se je spominjal Bota.

In nato se smeje pristavil: »Duško si je nato res omislil lik Nede Arnerić in k temu še Slavka Štimca. Šele kasneje se je spomnil napisati tisto znamenito ‘Tudi očka bi, sine!’ Pred tem v našem črnohumornem filmu ni bilo prostora za ljubezen.«

»I tata bi, sine,« poželjivo dahne slavni sprevodnik Krstić ob pogledu na ljubezensko sceno v gozdu... Vir: Posnetek zaslona

Nedo Arnerić je slavna scena zaznamovala za vse življenje, še posebej, ker je imela stanovanje poleg osnovne šole: »Bilo je res naporno. Mularija je ob vsaki priložnosti vpila za menoj: ‘Tudi očka bi, sine!’«

»Ko sem bila mlajša, mi je vse to šlo blazno na živce, zdaj pa mi je celo kompliment,« je ob neki priložnosti razkrila zdaj že pokojna Neda Arnerić.

Prigode pisane druščine se vrstijo ena za drugo. Vir: Posnetek zaslona

Podobne izkušnje so spremljale tudi njenega partnerja iz filma.

»Vedno je bilo veliko zafrkancije na ta račun, in tudi danes je tako! Vsem je to simpatično, ker ni zlobno. Ljudje so si z zadovoljstvom ogledali nekatere duhovite sekvence in so si jih zapomnili, kmalu pa v njih prepoznali kultne replike. Nič ne de, to je sprejemljivo,« je sklenil nesojeni ženin iz slavnega filma.

Delite članek