Doping stalni spremljevalec olimpijskih iger

Zgodovina olimpijskih iger je tudi zgodovina dopinga, čeprav je jemanje sredstev za izboljšanje učinka celo starejše od športa. Časi modernega olimpizma so ponudili številne odmevne primere uporabe prepovedanih poživil, tudi Slovenija na tem področju ni ostala imuna.

Šport in doping sta bila dolgo prezrta dejavnost in šele s komercializacijo po drugi svetovni vojni je šport počasi začel dobivati okvire, ki so omejevali tudi doping. Prve dopinške kontrole je Mednarodni olimpijski komite uvedel leta 1967 in jih izvedel leto kasneje v Grenoblu in Ciudad de Mexicu.

Prav v Mehiki pa je bil prvi na dopinški kontroli pozitiven švedski moderni peterobojec Hans-Gunnar Liljenwall. Razlog takrat je bil povsem banalen. Šved naj bi pred strelskim delom tekmovanja popil dve pivi, da bi imel mirnejšo roko in Švedska je morala vrniti osvojeno bronasto medaljo.

S komercializacijo, pa tudi s tekmovanjem za prestiž v obdobju hladne vojne, je doping dobil povsem druge dimenzije. Predvsem Sovjetska zveza in Nemška demokratična republika sta ga izvajali načrtno. Razkritja so sledila po demokratičnih spremembah v 90. letih prejšnjega stoletja.

Število dopinških primerov je naraščalo, za prvi res odmeven olimpijski primer pa je nedvomno poskrbel Kanadčan Ben Johnson, ki je na olimpijskih igrah v Seulu zmagal v teku na 100 metrov s takratnim svetovnim rekordom 9,79 sekunde. Zaradi jemanja stanozolola je Johnson ostal brez zlata, ki je pripadlo Američanu Carlu Lewisu.

Dejstvo je, da nikoli pred tem ni bil suspendiran tako kakovosten športnik in prav odmevnost primera je poskrbela, da je tematika zlorabe prepovedanih snovi v športu končno res postala javna.

Naslednji res odmeven primer je sledil leta 2000 v Sydneyju, ko ameriški suvalec krogle C.J. Hunter ni smel nastopiti na igrah, potem ko je bil na testiranjih pozitiven kar štirikrat. To seveda ni imelo vpliva na nastope njegove žene Marion Jones, ki je v Avstraliji osvojila pet medalj, med katerimi so bile kar tri zlate. A sedem let kasneje je v okviru afere Balco le priznala, da je bila tudi ona na spisku grešnikov in leta 2008 je morala zaradi lažnega pričanja celo pol leta za zapahe.

Boj proti dopingu na igrah se je še zaostril, ko je leta 2001 predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja postal Kanadčan Jacques Rogge. Posledica je bila sedem pozitivnih dopinških primerov že pred igrami v Salt Lake Cityju.

Trije primeri so močno odmevali tudi v Evropi, saj so bili na spisku izključenih ruski olimpijski prvakinji v teku na smučeh Larisa Lazutina in Olga Danilova ter nemški olimpijski prvak Johann Mühlegg, ki pa je takrat nastopal za Španijo. Za boljši dosežek so si pomagali z eritropoetinom.

V Atenah 2004 je odmeval primer grških atletov Konstantinosa Kenterisa in Ekaterini Thanou. Pri tem v ospredju nista športni imeni in dosežki, predvsem pa zaplet sam. Grška atleta sta si na domačih igrah namreč izmislila lažno prometno nesrečo, da bi se izognila dopinškemu testu. Oba sta bila z iger izključena, v Atenah pa je bilo na dopinških kontrolah 26 vzorcev pozitivnih - rekord.

Po vrsti manjših primerov je pomembno obdobje sledilo po olimpijskih igrah v Pekingu 2008. Protidopinški laboratoriji so se dokopali do načina, kako razkriti določene vrste krvnega dopinga in ponovljene analize krvnih vzorcev iz Pekinga so pokazale še peterico grešnikov, ujeli pa so tudi olimpijskega prvaka Rashida Ramzija iz Bahrajna in kolesarskega podprvaka Italijana Davideja Rebellina. Prav naknadne kontrole so močno povečale število kršiteljev, ki se jih je do danes na igrah nabralo že preko 200.

Nazadnje je odmeval Soči 2014 in takoimenovano McLarnovo poročilo. To razkriva sistemski doping in prikrivanje dopinških vzorcev na zadnjih zimskih olimpijskih igrah s strani ruske države, kar pa uradna Moskva vztrajno zanika. Zaradi afere je doslej Mednarodni olimpijski komite ruskim športnikom že odvzel 13 odličij, ki so jih osvojili v Sočiju ter razpravljal o pravici udeležbe Rusije na igrah 2016 v Rio de Janeiru in letos v Pyeongchangu, kjer bodo Rusi tekmovali pod okriljem zastave Moka.

Tudi Slovenija ni imuna na doping, kar je nedavno priznal tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec in ocenil, da je dopinških primerov glede na majhnost države celo veliko. Med temi sta izstopala dva. Gre za atletinjo Jolando Čeplak in biatlonko Tejo Gregorin, ki sta osvajali medalje tako na svetovnih prvenstvih kot na olimpijskih igrah, kasneje pa padli na testih.