Luzer proti marioneti

V političnem boju je pomembna seveda predvsem zmaga. »Če želimo zmagati, potem ne smemo izgubiti,« so nam sporočali že junaki Alan Forda. In to velja seveda tudi za zadnji, epski politični spopad med »levico« in »desnico« v slovenskem parlamentu.

Toda to ni edino, kar je pomembno. Lepo je seveda, če v tem boju zmaga dobro, slabo pa je poraženo. Težava pri tem je seveda, da javnost navija za različne junake. Mnenja o tem, kdor je v resnici dober in kdo slab se seveda razlikujejo. Lahko navijamo za ene ali druge, vsem nikoli ne bomo ugodili.

Tretja zadeva, ki je pomembna, pa so pravila. Publika, ki spremlja in navija za svoje junake, pričakuje, da bodo ista pravila veljala za vse tekmovalce.

In še ena zadeva je, ki je pri tem pomembna že vsaj od tedaj, ko so si v Circusu Maximusu omislili prve spopade med gladiatorji – publika ima rada tiste, ki se vztrajno borijo do konca. Ki niso bojazljivci in luzerji.

Bilo bi seveda super, če bi lahko rekli, da slovenska javnost pravkar opazuje in tudi sodeluje v politični tekmi, ki poteka v skladu z navedenimi pravili. Toda temu žal ni tako.

Oba največja protagonista najbolj napete politične bitke imata namreč resne napake.

Napake, ki jih njihovi zaslepljeni privrženci ne vidijo, vendar so neprizadetemu opazovalcu vidne že na prvi pogled.

Šarec te dni ostro kritizira Janeza Janšo in marsikaj, kar napiše in izreče je res utemeljeno. Toda problem je, ker mu skoraj nihče več ne ploska. In vsi vemo, zakaj. Zato, ker je prehitro vrgel brisačo v ring in ob tem še izdal vse tiste, ki so zaupali vanj.

Najprej se je leto dni in pol sončil v soju medijskih žarometov in si nabiral točke, ko bi nekaj te medijske pozornosti padlo tudi na partnerje ob uresničevanju vladnega programa, pa se je prehitro predal. Ne da bi to komurkoli vnaprej povedal. Povsem nasprotno, še predno je dvignil belo zastavo, je trdil, da ni razloga za paniko.

Nato pa je odstopil.

Zato, ker sta se skregala njegova ministra. Toda celo to je prikril in krivdo za svoj odstop prevalil na partnerje. S tem je seveda spodkopal njihovo zaupanje vanj tudi v prihodnje.

In tudi javnost tega seveda nima rada. Nima rada tistih, ki se obračajo po vetru in se prehitro predajo, ampak tiste, ki se borijo do konca.

Poglejmo nekaj primerov.

V znanem filmu Cinderella Man je, na primer, opisana usoda  James W. Braddocka, ameriškega šampiona v težki kategoriji med leti 1935 in 1937. Bil je znan po svojih protiudarcih in siloviti desnici. Toda zaradi številnih poškodb, predvsem roke, je pričel izgubljati. Na koncu je moral delati kot težak na dokih. Tovor je prenašal z levico, da ne bi obremenjeval nalomljene desnice, dolgo časa je bil odvisen celo od socialne pomoči, s katero je hranil družino s tremi otroki ...

Toda nato se je v boksu znova pričel vzpenjati in postal šampion. Državi je vrnil socialno podporo in namenil veliko sredstev lačnim in brezdomcem.

To je junak, ki je ljudem všeč. Tak, ki se vrne.

Ki se bori do konca.

Zato je bil ljudem všeč tudi Don Kihot. Napadal je mline na veter, bil je smešen in malo nor, toda imel je svojo idejo, svojo misijo. Ni se predal zato, ker se ni strinjal s Sančo Pansom. Ali pa, na primer, tisti možakar v Starcu in morju. Gre loviti ribo, ujame ogromno, se z nečloveškimi napori bori z njo dneve in dneve ter v luko prijadra z – ogromnim okostnjakom, ki so ga oglodali morski psi.

Izgubi – pa vendar zmaga. To je pravi, tragični junak našega časa.

Je naš Šarec prav takšen junak iz Hemingwayevega romana? Ga vodi kakšna ideja? Je to naš Braddock, ki bo z okrepljeno levico zadal levi kroše Janši?

Slabo kaže. Boj je predal, ko je bil ring še njegov. Iz njega se je umaknil zaradi prepira dveh članov iz lastne ekipe, namesto da bi med njima naredil red.

Zdaj postava, prodaja zijala in naokoli deli nasvete, kako bi bilo potrebno upravljati s Slovenijo in Evropo, ni pa znal narediti reda niti v svoji stranki.

Dobro, toda – ali lahko še postane Braddock?

Težko – razen če gre znova nazaj, na doke, med ljudi, če se znova oprime težaškega dela, vrne k principom, na katere se je požvižgal, ko je podprl izdajalsko Pivčevo, ki ga bo sedaj pustila na cedilu tako kot je to storila že v primeru svojega prvega političnega mentorja Karla Erjavca ...

Ampak zdi se, da Šarcu te dni očitno bolj diši pohajkovanje po belem svetu, prenočevanje v dragih hotelih, obiskovanje Munchenske konference, slikanje z črnogorskim avtokratom in večnim predsednikom Đukanovićem ter modrovanje o svetovnih problemih.

Zaradi vsega tega se seveda najbolj smeji Janezu Janši, ki Šarca na Twitterju slika kot glumača, ki recitira slabo naučen tekst po navodilu palčka iz Murgel.

Toda tudi za ta smeh ni podlage.

Janši je seveda potrebno priznati, da ima to, česar Šarec še ni pokazal; da je borec, ki se bori do konca in hladnokrvno vztraja tudi v najbolj nemogočih razmerah. To vsekakor je nekaj, kar Janša ima, kar del javnosti vidi in ceni. In ga zato voli.

Toda ob tem ima tudi Janša svoj problem. Prepričan, da so vsi zoper njega in da se bori z vsemogočno »globoko državo« si domišlja, da so pravila v slovenskem političnem ringu prirejena njemu v škodo. In zato jih že desetletja bolj ali manj prikrito krši.

V političnem ringu zato ne izbira udarcev. Rad tolče pod pasom, kar so doslej izkusili ne samo pripadniki manjšin in izbrisani, pač pa tudi njegovi politični nasprotniki.

Predvsem pa si že nekaj let pomaga s finančno podporo iz tujine, predvsem iz Madžarske, kjer tajkuni pod nadzorom Viktorja Orbana medijskemu imperiju SDS (pa tudi medijem, ki podpirajo VMRO-DPNE v Makedoniji) pošiljajo milijone evrov.

Ti mediji pa nato loščijo in negujejo podobo SDS in njenega vodje ter napadajo njegove politične nasprotnike. In ti nasprotniki seveda nimajo bogatih stricev iz drugih držav, ki bi jim napajali njim naklonjene medije.

Zato se Janša v tem boju – in to vidimo vsi – bori nepošteno.

Ne tako, kot Braddock, ki si je kljub polomljeni desnici pritolkel nazaj svojo ponovno zmago, pač pa kot tisti zahrbtni boksarji iz burlesk s Charliem Chaplinom, ki boksajo s konjsko podkvijo v rokavici.

Nefer.

Kadar Janša tolče, zato res hudo boli. In tudi zato so mnogi na njegovo sarkastično opazko, da bodo na prvi seji (njegove) vlade obravnavali uredniško politiko nekega časnika, takoj protestirali.

Toda ti Janševi udarci, tudi tisti, ki jih tako lahkotno zadaja Šarcu, so za velik del publike problematični. Ker so nepošteni.

Tako kot ni zastonj kosila, ni niti milijonov evrov dano za prazen nič. Vsi to vemo. Janša jih ni dobil kar tako, »na lepe oči«.

Orban bo v zahvalo zahteval poslušnost.

S tem pa je Janša, ki se ima za velikega osamosvojitelja, postal marioneta nekoga drugega – predsednika vlade sosednje države, ki je v sporu z večino članic EU in kot po tekočem traku krši človekove pravice.

Smo se res borili za to, da bi živeli v takšni državi?

Tisti, ki bi suverenost in neodvisnost Slovenije moral kot prvi v državi neomajno braniti, jo je torej prodal za oblast in za nekaj (milijonov) Orbanovih srebrnikov.

Kakor Faust je, ki je - če si sposodimo primero še iz enega znanega literarnega dela - svojo dušo prodal že vemo komu.

Hudiču.

In ni jasno, ali se tisti upogljivi predsedniki drugih strank, ki pravkar podpisujejo pakt z njim, tega sploh zavedajo.

In če se, ali jim je za to in za Slovenijo, ki jo imajo ves čas na jeziku (in na ovratnikih suknjičev, kako ceneno) sploh mar, ali pa jih zanimajo samo njihovi položaji in visoke plače.

In vsak nov dan, ki mine v sestavljanju nove vlade, utrjuje prepričanje, da jih res zanimajo le položaji in privilegiji, ne pa Slovenija.