REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Lubrikantski žurnalizem

Te dni smo lahko videli kar nekaj novinarskih prispevkov, ki bi jih, po izvirni klasifikaciji Slavka Bobovnika, lahko uvrstili med tipične primerke »lubrikantskega žurnalizma«. Zadnji v vrsti takšnih je bil intervju Rosvite Pesek z Janezom Janšo.
Novinar se v tej predstavi dela, da sprašuje, intervjuvanec pa se pred kamero mršči in na prvi pogled šele po premisleku odgovarja – čeprav seveda oba vesta, da je to samo predstava in da bo na znana vprašanja intervjuvanec dal povsem dolgočasne in predvidljive odgovore.

Te dni smo lahko videli kar nekaj novinarskih prispevkov, ki bi jih, po izvirni klasifikaciji Slavka Bobovnika, lahko uvrstili med tipične primerke »lubrikantskega žurnalizma«.

Gre za prispevke, ki so pravzaprav nekakšna gledališka predstava za naivne.

Novinar se v tej predstavi dela, da sprašuje, intervjuvanec pa se pred kamero mršči in na prvi pogled šele po premisleku odgovarja – čeprav seveda oba vesta, da je to samo predstava in da bo na znana vprašanja intervjuvanec dal povsem dolgočasne in predvidljive odgovore.

Zadnji v vrsti takšnih je bil intervju Rosvite Pesek z Janezom Janšo.

In ne me narobe razumeti – popolnoma ničesar nimam proti reklamam v medijih. Reklame so v novinarstvu nujno zlo in dobro umeščene reklame so lahko tudi eden od temeljev neodvisnosti medijev.

Na strani Insajderja je zato veliko reklam, ki nam pomagajo preživeti.

Vendar so jasno označene. Nekateri bralci jih ne marajo, toda to je pač cena svobode vseh medijev.

Ob zadnjem intervjuju s predsednikom vlade bi bilo načeloma vse v redu, če bi bila oba, intervjuvanec in novinarka, lepo označena s simboli firme, za katero sta delala. S simboli vladajoče stranke SDS.

Ampak nekaj povsem drugega je, kadar se tudi novinarske vsebine spremenijo v – reklame.

Ob zadnjem intervjuju s predsednikom vlade bi bilo načeloma vse v redu, če bi bila oba, intervjuvanec in novinarka, lepo označena s simboli firme, za katero sta delala.

S simboli vladajoče stranke SDS.

Intervju z aktualnim predsednikom vlade je bil namreč tako neskončno medel in priliznjen, da so se nekateri novinarji že kritično odzvali na prav takšne pojave.

Videli smo zanikrno novinarstvo in prijazen intervju s predsednikom vlade, v katerem se je voditeljica izogibala vseh težjih vprašanj.

»To so kršitve temeljnih novinarskih načel, ki jih ne bi tolerirala nobena druga televizija. Obrazec je znan: Rosvita Pesek izstreli mehko, prijazno vprašanje, Janša odgovori z vsebino iz opornih točk, komplimenti se delijo na obe strani in intervju se konča brez česarkoli novega. To je tisto, kar bo javnost dobila v ponedeljek - niti sence novinarske kredibilnosti, samo predsednikova vodilna častilka in včasih osebna svetovalka, ki se trudi, da bi bil Janša videti dobro. TV SLO bi seveda lahko poslala kakšnega drugega urednika novic ali novinarja, da v ponedeljek prikaže nekaj novinarstva. Toda na koncu so se odločili, da bodo raje poslali predsednikovo frendico, da posname reklamo za njegovo kampanjo za ponovno izvolitev.«

Omenjena vnaprejšnja kritika intervjuja res natančno razkriva bistvo zadnjega v vrsti »pogovorov z osamosvojitelji«, ko je RTV SLO gostila Janeza Janšo.

Videli smo zanikrno novinarstvo in prijazen intervju s predsednikom vlade, v katerem se je voditeljica izogibala vseh težjih vprašanj.

Intervju, narejen zato, da ugaja tistemu, ki ga intervjuvaš.

Intervju, ki daje prednost formi pred vsebino.

Z drugimi besedami – to je propagandni, brezhrbtenični, »lubrikantski«, predvsem pa dolgočasni intervju, iz katerega gledalci in poslušalci, razen znanih puhlic, niso izvedeli nič novega.

Intervju, v kateri intervjuvanca nikoli ne vprašaš nič bistvenega ali težkega.

Z drugimi besedami – to je propagandni, brezhrbtenični, »lubrikantski«, predvsem pa dolgočasni intervju, iz katerega gledalci in poslušalci, razen znanih puhlic, niso izvedeli nič novega.

Prav takšen je bil torej intervju Rosvite Pesek z Janezom Janšo.

In kritika, na katero se sklicujem, kdo jo je napisal?

Matt Gertz, ob intervjuju z Donaldom Trumpom.

Ampak Matt Gertz res nima pojma, kdo je neka Rosvita Pesek.

In zelo verjetno se mu ne sanja niti, kdo je neki Janez Janša.

Vse citirano je res, le da sem »Fox News« zamenjal z »RTV SLO«, Sean Hannity z »Rosvita Pesek«, »Donald Trump« pa z »Janez Janša.«

Ampak to ne pomeni, da gre za laž. Vse citirano je res, le da sem »Fox News« zamenjal z »RTV SLO«, Sean Hannity z »Rosvita Pesek«, »Donald Trump« pa z »Janez Janša.«

Le tako namreč lahko dosežeš to, čemur se učeno reče »potujitveni učinek.«

Gre za metodo, ko se sem postaviš v čevlje drugega. Ali drugega postaviš v svojo perspektivo. Pri razumevanju mednarodnih odnosov je to velikokrat nujno.

In nič manj nujno ni pri razumevanju domače politike.

Vendar opisani, »sfrizirani« citat zveni točno tako, kakor da bi bil skrojen za Slovenijo.

Jasno, kajti novinar Sean Hannity in podobni »liki« v ZDA igrajo točno isto vlogo, kot jo v Sloveniji igrajo naše rosvite.

Le da tega včasih ne razpoznamo takoj. Zato je včasih dobro zamenjati nekaj besed, stopiti v tuje čevlje in ugotoviti, kako je to, kar se nam dogaja, videti iz tuje perspektive.

In kot vidimo, je to videti precej slabo.

To namreč ni novinarstvo.

Poglejmo še en citat, tokrat iz Novinarskih virov (Journalist's resources), kjer je opisano, kako je potrebno voditi intervjuje.

»Ko se zadeve nadaljujejo, ne pozabite, da imate kot novinar nalogo, da vodite potek intervjuja, da sprašujete vprašanja in zasledujete zadeve … Če se intervjuvanec kakšnemu pomembnemu vprašanju izogne, vprašajte ponovno. Če intervjuvanec postane jezen ali vznemirjen, ostanite hladni in vprašajte nekoliko drugače. Če odgovori zaidejo izven zastavljenega vprašanja ali postanejo predolgi, počasi usmerite odgovore v pravo smer. Bodite vljudni in spoštljivi, toda tudi odločni,« svetujejo na spletni strani, ki služi kot strokovna pomoč novinarjem.

In zato končni rezultat ni samo slab intervju. Končni rezultat je slab žurnalizem.

Ali opazite razliko med temi napotki in prakso, kot smo jo videli na RTV SLO?  

Kot lahko vidimo v našem primeru, se voditeljica intervjuja z Janezom Janšo omenjenih napotkov niti približno ni držala. Pravzaprav jih je celo odkrito ignorirala.

Nobeno njeno vprašanje ni bilo kritično niti se je nanašalo na sporna dejanja in afere iz Janševe osamosvojiteljske preteklosti, nobeno ni izpostavljalo kakšne dileme, nobeno Janši ni predstavljalo niti trohico problema.

In zato končni rezultat ni samo slab intervju.

Končni rezultat je slab žurnalizem.

Hkrati pa na mnoga vprašanja nismo dobili prav nobenega novega odgovora.

Pri tem pa je bilo toliko neodgovorjenih vprašanj, ki bi se jih tudi ob 30 obletnici »osamosvojitve« Rosvita lahko spomnila in bi jih intervjuvancu morala zastaviti.

Na primer, kdo je bil idejni oče sramotnega »izbrisa« prebivalcev in ali ta podatek še zmeraj skrivajo v zaupnih zapisnikih vlade?

Ali pa - kako se Janša počuti ob dejstvu, da je več desetletij trdil, da izbris ni bil nezakonit in da se ni zgodil, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pa je nato ugotovilo, da je šlo za najbolj množično kršitev človekovih pravic na Slovenskem in diskriminacijo?

Ga je kaj sram, ker je kot član vlade v nesrečo in pogubo spravil veliko število ljudi in zakaj tega ni raje preprečil?

Od kod mu ideja in dovoljenje, da bi bilo dobro preprodajati orožje JLA, ki ga je zvezna vojska pustila v Sloveniji in še prav tako pomembno vprašanje: Koliko orožja je bilo zares prodanega Hrvaški in BiH?

Predvsem pa, kje je ta denar končal oziraje se na dejstvo, da je iz dokumentov razvidno, da ga ni videti v proračunu države?

In ali je res, da je od denarja, ki ga je zaslužil, ko je z velikimi provizijami med bratomorno vojno ožel Bosance in Hrvate, Janša nato preko Dragutina Mateja del (denarja) vračal nazaj Hasanu Čengiću, da bi si kupil njegov molk?

Ali je res, da je od denarja, ki ga je zaslužil, ko je z velikimi provizijami med bratomorno vojno ožel Bosance, Janša nato preko Dragutina Mateja del (denarja) vračal nazaj Hasanu Čengiću, da bi si 'kupil' njegov molk?

In zakaj je kot obrambni minister nove, mlade države postopal popolnoma enako, kot revolucionarna oblast in iz vojaških stanovanj deložiral njihove stanovalce, hkrati pa novinarje, ki so kritično pisali o njegovih zavržnih početjih pa (neuspešno) ovajal tožilstvom?

Ali je res prepričan, da slovenski način enostranske odcepitve, napačno preimenovane v »osamosvojitev« (osamosvajajo se namreč le otroci; republike ali območja, ki so v sestavi neke države pa ne!) ni imel svojih resnih posledic tudi v drugih delih SFRJ, kjer so podobna enostranska dejanja privedla do nekajletne krvave vojne?

Ali je res ukazal napad teritorialcev na vojašnice zvezne vojske (JLA) v Ljubljani, kar bi lahko povzročilo ne le ogromno razdejanje, ampak tudi veliko nedolžnih žrtev med civilnim prebivalstvom?

Pa tudi, ali ni tako, da so k temu, da do hujših posledic med vojno leta 1991 ni prišlo, tvorno prispevali tudi Milan Kučan in drugi politiki izven Demosa, ki so se pogajali z vrhom JLA v Zagrebu in Beogradu, ter vojaki in generali nasprotne strani, ki niso zaostrovali, pač pa so umirjali strasti?

In če je Slovenija res »zmagala« v vojni leta 1991 - zakaj Janša istega leta ni preprečil, da JLA odpelje 200 milijonov dolarjev vredne rakete Neva iz Slovenije, saj država še 30 let pozneje nima ničesar enako dobrega?

In kako lahko za tiste golobrade, komaj polnoletne in nič hudega sluteče fante, rekrute - vojake JLA iz Borovnice, ki jih je obiskal, pravi da so »okupatorji«, ko pa so bili le dan pred razglasitvijo nove države na istem mestu, kot dan po tem?

Ali ni že čas, da se ta propagandna in vojna retorika, ki napihuje (mednacionalno) sovraštvo – za zmeraj konča?

Ali ni že čas, da se ta propagandna in vojna retorika, ki napihuje (mednacionalno) sovraštvo – za zmeraj konča?

Pa kako pojasnjuje to, da za vojne zločine, ki so jih teritorialci in policisti zagrešili zoper vojake JLA v Sloveniji nikoli niso naredili preiskav, kaj šele, da bi kdo odgovarjal?

In pozneje, že po nastanku države – ali so res po njegovem ukazu pripadniki VOMO ponarejali vojaške dokumente in zavajali ter pretepli Milana Smolnikarja, ter ali se mu res zdi, da ima minister pravico s ponarejenimi dokumenti preslepiti policijo pri opravljanju njenih nalog?

Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako komentira dejstvo, da je v avstrijskih sodbah v zadevi Patria še zmeraj opisan kot korumpiranec in ali mu te izkušnje iz afere Patria pomagajo tudi pri vodenju sedanje vlade?

Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako komentira dejstvo, da je v avstrijskih sodbah v zadevi Patria še zmeraj opisan kot korumpiranec?

Pa tudi - ali mu te izkušnje iz afere Patria pomagajo tudi pri vodenju sedanje vlade?

In zakaj, če so bile smisel vsega t. i. osamosvajanja res svoboda, demokracija in boljša država - še naprej napada novinarje, ruši samostojnost medijev, sodišč, policije, NPU-ja, Urada za statistiko, FURS-a, vseh neodvisnih in nadzornih institucij, Slovenijo pa povezuje z avtoritarnimi populisti iz vzhodne Evrope?

Vseh teh vprašanj pa mu Rosvita, žal, niti pod točko razno ni postavila.

Je pa zato dobila intervju z Janšo.

Prav zato, seveda.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke