REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Dejan Steinbuch.

Mnenje

Glavni urednik

Dejan Steinbuch

Ko se zravsajo Dedek Mraz, Božiček in Miklavž

Brez skrbi, naslov je literaren. Trije možje se niso stepli, saj se na srečo ne morejo srečati v resničnem življenju. Se pa zato grdo gledajo Slovenci, ki niti ko gre za mitologijo in krščansko tradicijo ne morejo brez mešanja politično-ideološke kloake.

V znani državni firmi, ki se ukvarja z energetiko, so se zaposleni za konec leta pošteno sprli. Pa ne zaradi božičnice ali novoletnih daril, še manj zaradi sindikalnih vprašanj ali napredovanja. Skregali so se zaradi vprašanja, kdo naj obdaruje njihove otroke. Božiček ali Dedek Mraz? Na Sv. Miklavža niti niso pomislili, ker je že “oddelal” svoje na začetku adventa. So pa se zato toliko bolj dajali okoli tega, kdo je “pravi” za njihove otroke, socialistični Dedek Mraz ali kapitalistični Božiček. Kot da bi otroke to zanimalo.

Po svoje takšna mentalna omejenost niti ne čudi, saj s(m)o se Slovenci v 20. stoletju skorajda pobili med sabo zaradi utopičnih idej. Iz Sovjetske zveze uvoženi Dedek Mraz (siva kučma…) je v nekem trenutku moral stopiti na prostor, ki ga je pred tem stoletja zasedal Sveti Miklavž, v zadnjih desetletjih pa deloma tudi Božiček. Komunisti so bili dovolj inteligentni, da so svojim otrokom nemudoma ponudili nadomestek za nekdanjega “svetega moža”. Še več, bili so tudi toliko uvidevni, da Dedku Mrazu na kučmo niso prišili peterokrake. A ko je padel Berlinski zid in je bilo eksperimenta s človeškimi dušami konec, se je poslovil tudi Dedek Mraz. Iz Srednje Evrope, kamor baje spada tudi Slovenija, se je skupaj s sovjetsko armado umaknil nazaj na vzhod. V Rusijo. A ne povsod. So kraji, odkoder Dedek Mraz nikoli ni odšel.

Po svoje so bili Slovenci celo inteligentni, ker Dedka Mraza niso spremenili v ilegalca in ga izgnali v Rusijo, odkoder je prišel s komunisti. Hkrati so uvedli še Božička, ki je bil v komunizmu napol ilegalen (podobno kot obiskovanje polnočnice 24. decembra), postopoma pa spet oživili tudi Svetega Miklavža, ki so mu ljubljanske mestne oblasti letos za vsak primer odstranile krščanski križ s škofovskega pokrivala. Očitno se zgledujejo po primitivnemu Lidlu. No, kakorkoli, Dedek Mraz, Božiček in Miklavž, ki se ga pri nas ne sme imenovati s svetniškim predznakom, bi bili lahko nekakšna slovenska verzija multi kulti. V ideološkem smislu. Toda za Slovence, ki nikoli niso sloveli po svoji tolerantnosti, je to očitno prehudo. Skoraj vsako leto si decembra skočijo v lase zaradi teh treh mož s podobnimi argumenti, kot se obdelujejo zaradi ideoloških ali celo ekonomskih vprašanj.

Slovenci bi bili lahko pametni in svojo obsesijo s socializmom spremenili v biznis. Nostalgija za totalitarizmi se je vedno dobro prodajala; a ne le v obliki JNA odlikovanj, vojaških uniform ali odkruškov Berlinskega zidu - pri nas bi lahko tržili ostanke socializma v naravi. Z vsemi revolucionarnimi železnimi spomeniki, proslavami v Stožicah, Dragžošami in nenazadnje tudi Dedkom Mrazom. Denar je denar, mir med ljudmi pa je vreden veliko denarja. Zakaj bi se Slovenci še naslednjih petdeset let dajali okoli vprašanja, kdo je imel prav med II. svetovno vojno, če pa to v ničemer ne vpliva na naša današnja življenja. Zakaj bi se zmerjali, ker se nismo sposobni zediniti okoli dileme, ali je bil socializem pravičnejši od kapitalizma oziroma kdaj smo živeli bolje. Rešitev je v relativizaciji zgodovine in njenega simbolizma. Če smo sposobni ohraniti Dedka Mraza, zraven pa imeti še Božička in Sv. Miklavža, s tem ni nič narobe. Otroci so nad tem samo navdušeni. 

Problem je le v tem, da s(m)o včasih odrasli bolj otročji od naših otrok.