Ko Mike sreča Mirkota

Včeraj sem bil pošteno jezen na “svoje” uredništvo. Brez posebne pozornosti, predvsem pa previdnosti in kritike so povzeli in objavili novico Slovenske tiskovne agencije (STA) o srečanju t.i. Jadranske listine v črnogorski Podgorici in domnevnem sestanku, ki naj bi ga ob tej priliki imela slovenski premier Miro Cerar in ameriški podpredsednik Mike Pence. Toda na srečo smo eden redkih medijev, ki je v zadnjem hipu zaznal, kakšne umazane vladne igrice so v ozadju. Vrhunec tega žalostnega manipuliranja je včeraj dosegel nacionalkin Dnevnik, ki je zvečer priobčil novico, kako da se je “Pence sešel s Cerarjem”. Še enkrat: ameriški podpredsednik se je srečal s slovenskim premierom. To je pač v stilu: nismo bili mi zavezniki Američanov med drugo svetovno vojno, ampak so bili Američani naši zavezniki. Se vam zdi to otročje? Do neke mere je res, ampak glede na zgodovinske izkušnje z medijsko cenzuro, laganjem in celo retuširanjem uvodnih fotografij v nekdanjem partijskem glasilu Delo bi nas moralo leta 2017 skrbeti predvsem to, če na površje spet prihajajo totalitarni recidivi. Kajti če prihajajo, jim bo treba vsakič znova nastaviti ogledalo in upati, da so se Slovenci medtem že dovolj opogumili, da razlikujejo med resnico in lažjo.

Za demokracijo v Sloveniji ni tako zelo problematično, če se ima Miro Cerar za Napoleona - na naslednjih volitvah bo izvedel, kaj si o tem mislimo mi, volivci. Precej bolj zaskrbljujoče je namreč to, da njegega obnašanja in potez, ki jih vleče kot predsednik vlade, mediji ne prepoznajo kot spornih, nemoralnih in problematičnih. Laganje glede srečanja z ameriškim podpredsednikom v Podgorici je že en tak primer. Osebno me najbolj prizadane, če me ima kdo za cepca. In Cerar me ima. Pa ne samo mene - tudi vas. Ima vas za tako neumne, da vam laže o stvareh, ki so relativno enostavno preverljive! Njegov poskus ustvarjanja novice o srečanju s Penceom včeraj je v pretežni meri uspel, saj so mainstream mediji ta fake news kupili. 

Toda ne glede na to v ozadju ostaja neprijetna resnica, s katero se noče ali ne upa ukvarjati skoraj nihče: da je namreč Slovenija tudi po razglasitivi arbitražne razsodbe v Evropi in Združenih državah precej osamljena, da nima nobenih pravih zaveznikov in da je njena “neuvrščena” zunanja politika - zadnjič sem zapisal, da se ob njej še Tito in Kardelj v grobu obračata - že žanje vihar. Naslanjati se na Vladimirja Putina in avtokratsko Rusijo, pri čemer si del zahodnega sveta, član zveze NATO in predvsem Evropske unije, je naravnost noro. In potem se Miro Cerar in njegov nesposobni dvor, skupaj z dvajsetimi piarovci in svetovalci za komuniciranje, čudi, zakaj so nas Američani v enem mesecu že dvakrat zavrnili - Donald Trump v Varšavi na srečanju pobude Treh morij za razliko od Kolinde Grabar Kitarović od Boruta Pahorja več kot fototermina ni želel, Cerar pa je včeraj v Podgorici od Pencea prav tako dobil le “handshake”, tri vljudnostne fraze in fototermin.

V ozadju ustvarjanja fake news o nekakšnem pomembnem bilateralnem srečanju ameriškega podpredsednika in slovenskega premierja je strah pred nikoli uveljavljeno arbitražno razsodbo. In ta strah je vsaj deloma upravičen. Kajti Hrvaške razen Američanov in morda nemške kanclerke Angele Merkel nihče ne more in ne bo prisilil, naj sprejmejo haaško razsodbo. Za razliko od proruske Slovenije imajo Hrvati v Združenih državah precej močnega zaveznika. Ironija je, kako se zgodovina pomenljivo obrača: pred Tudjmanovo smrtjo je bila južna soseda v relativni mednarodni izolaciji zaradi nacionalizma in vpletenosti v vojno v Bosni. Na drugi strani je bila Slovenija “zgodba o uspehu” in "najboljša učenka v razredu”. Danes je Hrvaška na vrhuncu mednarodne veljave, pri čemer je njena proevropska, zlasti pa prozahodna in proameriška politika vidna z lune. Slovenija, na drugi strani, si je privoščila eksperiment, za katerega ni jasno, kje in kako se bo končal. Dobro zagotovo ne. Izrazito proruska, celo proputinovska zunanja politika, antiamerikanizem in celo občasni izbruhi nostalgije za bivšim sistemom, ki dobijo formalno državno legitimacijo, so fenomeni, ki nam prav v ničemer ne izboljšujejo mednarodnega položaja in odrinjenosti na politično periferijo Evrope.

Miro Cerar je letos v Črni gori na dopustu s svojo punco. Če je bil to glavni razlog, da je obiskal srečanje Jadranske listine, v okviru katere Slovenija dejansko nima kaj iskati, potem je jasno, zakaj smo tam, kjer smo. Če je iskal sestanek s Penceom, da bi ga poskušal prepričati v “naš prav” glede uveljavitve arbitražne razsodbe, potem je to že patetično. Zakaj pa imamo veleposlanika Stanislava Vidoviča v Washingtonu? Da je tam na štiriletnem dopustu, ali da lobira za Slovenijo? Cerarjev fiasko v Podgorici, začinjen z laganjem o srečanju s Penceom, bo ostal še ena epizoda v bogatem arhivu nesposobnosti njegove vlade, od katere pričakujem, da po polomu z Američani namudoma sponzorira novo fake news operacijo, v kateri nas bodo mainstream mediji prepričali, zakaj so Rusi naši naravni zavezniki: ker smo slovanski bratje, ker smo se oboji borili proti istim -izmom, ker smo kulturno, gospodarsko in politično zelo povezani, ker imamo podobne poglede na odnose v svetu in ker nas povezuje Ruska kapelica pod Vršičem. Jasno, in ko se vsako leto iz Slovenije izseli na tisoče mladih, njihova logična izbira niso Berlin, London in druga mesta v državah Evropske unije, ampak je - Moskva.