Ko diktator sreča tepca

Prvo srečanje korejskega voditelja Kim Jong – una in ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Singapurju je bilo »od režiranega stiska do prikaza informacijsko-komercialnega video o možni prihodnosti Severne Koreje narejeno za kamere.« Trump je znova pokazal, kje je najboljši, popravljanja svoje uničene medijske podobe v svetu pa je bil zelo potreben tudi severnokorejski voditelj. Številna poročila o stradanju in zaostalosti Severne Koreje v zadnjih desetletjih ter režimu, ki svojo oblast vzdržuje s sistemom gulagov, res niso najboljše priporočilo za razvoj turizma v državi, kar je smer, ki jo je tovarišu Kimu v Singapurju toplo priporočil predsednik Trump.

Obrat na svetovni sceni je bil res neverjeten – še pred letom dni je Kim Jong-un ameriškega predsednika označil za bebavega, senilnega in ostarelega »tepca« (dotard), medtem ko je ameriški predsednik Kimu z govornice GS OZN obljubljal »ogenj in bes« ter popolno uničenje države »malega raketnega moža«, ki da ima menda »manjši jedrski gumb« od njega - potem pa sta nenadoma stala tukaj, pred kamerami svetovnih medijev, se smehljala drug drugemu, in si delila komplimente.

Osupljivih trenutkov v tem srečanju je bilo še veliko več. Trump je v nekem trenutku pojasnil, da ob gledanju lansiranju severnokorejskih projektilov v morje on vidi, kako »lepe plaže imajo«, kako čudovite hotele bi se dalo tam zgraditi in kako naj Kim na vse gleda z »nepremičninske perspektive«. Na iPadu mu je celo zavrtel (in mu ga dal) filmček, ki je prikazoval bliskovit razvoj Severne Koreje – če se odrečejo jedrskemu orožju.

Prav tako brez besed so opazovalci ostali, ko je Trump – potem ko je priznal, da 25 ur ni spal – oznanil, da bodo ZDA skupaj z Južno Korejo prenehale izvajati »vojaške igre« blizu severnokorejskih meja. V Južni Koreji o tem niso vedeli ničesar. Trump je celo priznal, da so ti manevri »res provokativni«. Prav to prekinitev manevrov sta dolgo časa predlagali Rusija in Kitajska. Trump je ob tem celo dodal, da jih bo ukinil le – ker stanejo »ogromno, res ogromno denarja.«

Vendar so ameriški analitiki ocenjevali, da ZDA razen suspenzije severnokorejskih poskusov za zdaj od Severne Koreje niso dobile v zameno ničesar res pomembnega. Kamere pa so ob tem zabeležile še, kako je Trump za človeka, ki ga je še nedavno obtoževal najhujših zločinov proti človeštvu, dejal, da je »zelo talentiran« in »zelo pameten« človek. Pri tem je Kimu pokazal celo notranjost svojega predsedniškega avtomobila, imenovanega »zverina«, kamere pa so ujele tudi trenutek, ko je Kim pokroviteljsko držal roko na Trumpovem hrbtu.

Celotno srečanje je bilo zato zmaga oblike nad vsebino. Skupna izjava, ki sta jo podpisala oba voditelja, je bila celo bolj splošna od tistih, ki jih je Severna Koreja v preteklosti podpisovala z Južno Korejo. Morda najbolj bizaren trenutek celotnega srečanja je bil tisti, ko je Trump novinarjem priznal, da Kimu pač »zaupa« in da res ne ve, ali se bo Kim Jong-un držal dogovora. Dodal je tudi, da bo morda čez pol leta stal pred novinarji in jim priznal, da je bilo vse skupaj neuspešno, ampak, da bo tedaj »že našel neki izgovor.«

V čem je bil torej smisel vsega skupaj? Preprosto, za Trumpa, ki uživa, ko je v središču medijev, je po vseh škandalih to srečanje pomemben dokaz njegove »sposobnosti sklepanja dogovorov« pred vsem svetom. Za Kima, avtokratskega voditelja, bojkotiranega povsod po svetu, pa je bila to izjemna priložnost za popravljanje imidža države in samega sebe ter pridobitve mednarodne legitimnosti po srečanju z »voditeljem svobodnega sveta.« Prav to so si – zaman - prizadevali vsi predhodniki Kimove komunistične »dinastije«.

In če se bodo dogodki odvijali v pravo smer, ni izključeno, da bo Kim morda uničil še kakšno že neuporabno jedrsko igračo in si za to »ceno« pridobil še nekaj koncesij od prijatelja Trumpa. »Rad bi ga imel v Beli hiši, pa naj stane, kar hoče. Rad bi ga imel v Beli hiši in mislim, da bi tudi on želel biti tukaj. In v določeni točki, ko bo vse končano, bi rad obiskal tudi Severno Korejo,« je za televizijo ABC že izjavil Trump.

Vendar pri tej zadevi ne gre samo za zunanji blišč in hiter uspeh pred televizijskimi kamerami – sedaj se bo šele videlo, ali je Severna Koreja res pripravljena »denuklearizirati« svojo vojsko in kakšne garancije lahko k uničevanju dogovorov nagnjena ameriška administracija sploh ponudi Severni Koreji. Analitiki že opozarjajo, da besedo »denuklearizacija« v Severni Koreji razumejo kot »odsotnost ameriške jedrske grožnje«, ne pa kot lastno odpoved jedrskemu orožju. Da imata obe strani precej drugačne poglede na vse skupaj pa je bilo opazno že tedaj, ko je novi svetovalec za nacionalno varnost John Bolton zahteval, da naj Severna Koreja čim prej pošlje jedrske konice v ZDA, na uničenje. Kar je Severna Koreja grobo zavrnila, to pa je skorajda privedlo do konca srečanja.

Kljub temu pa upanje obstaja – če Kim samo pogleda preko severne meje, lahko vidi, da Kitajski uspeva vzdrževati enostrankarski sistem, istočasno pa napredovati ekonomsko. Zakaj to ne bi bilo mogoče tudi v Severni Koreji? In s pomočjo Kitajske, tihega zmagovalca srečanja Kim-Trump bi Severna Koreja ob postopnem odrekanju jedrskemu orožju morda res lahko napredovala v tej smeri.

Povedano drugače: naš svet morda res vodijo diktatorji in bedaki, vendar pa bi primer diktatorja Kima in bedaka Trumpa lahko dokazal, da včasih »tudi slepa kura zrno najde« in da tudi bedaki in diktatorji včasih lahko naredijo kakšno stvar prav.