Katalonija, lakmusov papir naše načelnosti

Katalonski referendum je lakmusov papir marsičesa, kar bo v prihodnosti zaznamovalo današnjo Evropo in seveda predvsem Španijo. Represivna politika konservativne “ljudske" vlade v Madridu je morda šokirala marsikoga, ki je na vprašanje katalonskega referenduma gledal tudi skozi prizmo podobnega škotskega uveljavljanja nacionalnih teženj. Res je, v Londonu so konservativci na Downing Streetu brez večjega negodovanja sprejeli odločitev Škotske, da svoje prebivalce vpraša, kaj si želijo v prihodnosti, samostojnosti ali nadaljevanja zgodovinske kohabitacije z Angleži. Na koncu je Škotska z majhno večino sicer izglasovala NE in do nadaljnjega ostaja del Združenega kraljstva.

Poanta, na katero opozarjam, je vezana na vprašanje demokratične oblasti in vladavine prava. Španija niti slučajno ni Velika Britanija. Mislim, da moramo biti glede tega zelo pošteni in krhko špansko demokratično tradicijo v primeru katalonskega referenduma tudi posebej izpostaviti. Kajti Slovenci, ki smo pred četrt stoletja samostojnost in predvsem demokracijo vzeli zelo resno - glede neposredne oblike ljudskega odločanja, tj. referendumov bržkone celo preveč resno, kajne? -, danes pozabljamo ali celo nočemo vedeti, da je stopnja demokracije v marsikateri evropski državi, članici Evropske unije, precej problematična. Posebej gre izpostaviti dežele s šibko demokratično tradicijo in dolgoletno avtokratsko vladavino. Res je sicer, da smo spričo svoje lastne zgodovine zelo občutljivi na izkušnje s socializmom oziroma komunizmom, toda saj je Evropo v 20. stoletju teptal še kak drug totalitarizem! Fašizem, denimo. Ki se ni končal leta 1943 z uničenjem Mussolinijevega režima oziroma dve leti kasneje z zlomom nacionalnega socializma, pač pa je ponekod trajal še več desetletij. Na Portugalskem, v Španiji, celo nekaj let v Grčiji. Fašistična diktatura španskega generala Francisca Franca se je končala trideset let po Hitlerjevi smrti in Španija je šele v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja počasi svobodno zadihala, gospodarsko napredovala in sredi osemdesetih vstopila v tedanjo EGS (Evropsko gospodarsko skupnosti).

Kakšne posledice je Francov režim pustil v španski družbi, je v naslednjih desetletjih postalo bolj ali manj irelevantno. Konec koncev so bili precej let na oblasti socialisti, ki so si prizadevali nadoknaditi dolga desetletja politične odrinjenosti. V času slovenskega osamosvajanja so bili, če se še kdo spomni, španski socialisti med manj naklonjenimi našim idejam, čeprav so na koncu podprli priznanje, za katerim so odločno stali evropski konservativci. Tisto, kar bi bilo lahko danes, ko gre za vprašanje katalonskega referenduma, svojevrstna ironija usode, je to, da so zdaj konservativci tisti, ki so se postavili na napačno stran zgodovine. Španski premier Mariano Rajoy, ki je formalno član zveze Evropskih ljudskih stran (EPP), je na dobri poti, da se v zgodovino vpiše kot politik, ki je bil sicer izvoljen demokratično, vendar je zlorabil temeljne postulate demokracije in s silo zatrl legitimno pravico Kataloncev, da na referendumu ugotovijo, kakšno prihodnost si želijo.

O tem, ali se za Rajoyevo presenetljivo avtokratsko in brutalno odločitvijo o uporabi sile nad delom lastnih državljanov, skriva še kaj drugega (vojska, kapitalski pritiski ipd.), še ne moremo soditi. Je pa že danes jasno, da je “policijsko-vojaška operacija” v Kataloniji njegov politični konec, razen če misli razglasiti izredne razmere in Špance prepričati, da je ogrožena njihova kraljevina. Če bo zaigral na te strune, potem ni dvoma, da je latenten frankist in da se fašizem po Francovi smrti leta 1975 iz španske politike nikdar ni zares poslovil, pač pa se je kvečjemu potuhnil.

Ne glede na zakrbljujoče prizore iz Barcelone in drugih katalonskih mest, kjer španski varnostni organi nasilno preprečujejo ljudstvu, da bi uveljavljalo pravico, ki je neodtujljiva in nad vsemi drugimi, pa dvomov glede katalonske prihodnosti pravzaprav ni več. Ali kot sem dejal svojemu katalonskemu prijatelju: “Temu Rajoyu bi morali postaviti spomenik, saj je celo največje skeptike prepričal, da je neodvisnost Katalonije nujna.”

Tisto, kar nas lahko ob dogodkih v Kataloniji in Španiji skrbi, pa sta prihodnost Evrope in stopnja demokracije v Evropski komisiji. Nezmožnost odzivanja na nedemokratične, avtoritarne in predvsem nasilne dogodke v državi članici je namreč resen signal, da z EU nekaj ni v redu. Če se je bruseljska evrokracije sposobna spotakniti ob vsak poljski, češki ali madžarski domnevno protiustavni statut, medtem pa ko molči ob množičnih pretepanjih ljudstva v Španiji, imamo problem. Takšna Unija namreč ne deluje na načelu enakosti oziroma enakopravnosti, pač pa na nekih drugih, subjektivnih kriterijih in interesih.

Zvrhano mero kritike pa si zasluži tudi slovenska politika oziroma oblast, ki se v primeru dogodkov v Kataloniji - s svetlo izjemo predsednika parlamenta Milana Brgleza, pogojno tudi predsednika republike Boruta Pahorja - ni želela oziroma upala izraziti svojega mnenja. Kdor se je pred četrt stoletja boril za isto stvar, se skliceval na iste pravice kot danes Katalonci, ne more ostati brezbrižen do njihove situacije. Zaradi medlega odziva slovenske vlade nas lahko skrbi samo dvoje: ali se Miro Cerar in njegovi etični ministri dejansko požvižgajo na represijo, ki jo španska vlada zganja nad Katalonci, ali pa obstaja konkretni zadržek za njihov molk. Glede na mednarodni položaj Slovenije, ki se v Evropski uniji že od junija letos ukvarja takorekoč samo še z lobiranjem za uveljavitev arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško, je več kot očitno, da niti Karl Erjavec niti Miro Cerar ne bosta tvegala kakršne koli konkretne, kaj šele ostre ali pravičniške izjave, s katero bi lahko vznemirila režim v Madridu. 

Morda se Cerarju in Erjavcu zdi prav, da je slovenska zunanja politika takšna. Majhna in pragmatična. Vendar se zelo motita. Če ima kakšna država moralno dolžnost, da vodi načelno zunanjo politiko, potem je to Slovenija. Mislim, da je večini Slovencev to jasno in tudi razumljivo. Ostre kritike, ki so danes in bodo tudi še jutri letele na vlado, ki jo vodi etični premier Miro Cerar, so zaradi tega povsem upravičene. Moti se, kdor misli, da bo naš konflikt s Hrvaško reševal kdo drug namesto nas in Hrvatov. In v primeru Španije oziroma Katalonije se bridko tudi Miro Cerar. Ob mlačnosti in cinizmu, ki je prežemal njegovo izjavo o “obsojanju nasilja”, lahko parafraziram svojo misel s tviterja: kdor ne zmore obsoditi nasilja, represije in zlih dejanj je strahopetec oziroma - če poznate staro slovensko besedo za takšnega človeka -  pezde ...

Bona sort, Catalunya! Srečno, Katalonija!