Janezi v javni hiši

Predsednik slovenske vlade je ta četrtek v javni hiši, pred očmi celotne slovenske javnosti, občeval z dvema prostitutkama.

Pri tem se je v javno hišo, ki jo je pred tem kritiziral enako kot usluge poceni prostitutk, prerinil tako, da je s svojim intervjujem izrinil njemu neljubo oddajo Tarča, ki je bila pred tem že večkrat kritična do njegovega početja.

Še prej je zamenjal člane sveta in si pripravil teren za prevzem javnega medija.

Zavržno. Ampak za Slovenijo tipično.

V kakšni drugi državi bi bilo takšno občevanje predsednika vlade povod za škandal in odstop.

V Sloveniji pa je to nekaj povsem običajnega.

Takšna ravnanja so v Sloveniji del kulturnih in jezikovnih standardov, ki so po zaslugi sedanjega predsednika vlade ter Vrhovnega kurbišča Slovenije (prosto po Diareji) del naše vsakdanjosti in nujnih javnih razprav.

Tako kot je del »lokalnih običajev« v tej državi, kot smo se naučili ob aferi Patria, da se vodilne politike pač - podkupuje.

To prakso so nekateri poskusili odpraviti s pomočjo zakonodaje, toda zadeva se je žal izjalovila.

Zakone si namreč vsi v državi razlagajo po svoje, in potem na sodiščih zmagajo ali izgubijo, ne toliko zaradi spoštovanja zakonov s strani sodnikov in nepristranskega sojenja, kot zaradi razmerja moči politično tako ali drugače obarvanih sodnikov.

Kaj nam torej še preostane?

John Mctague ob analizi podobnih problemov, kot jih imajo Britanci s svojimi politiki - tam »prvorazredni« svetovalec vlade Dominic Cummings mirno krši karanteno, postopa naokoli, predsednik vlade pa ga celo brani – ugotavlja, da bi se vsi morali vprašati eno samo vprašanje.

Vprašanje, ki ga je zastavil Winston Churchill in si ga njegov naslednik Boris Johnson, sicer biograf in velik oboževalec Winstona Churchilla, nikoli ni zastavil.

Maja leta 1942, sredi vojne z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo se je namreč v kabinetu tedanjega britanskega predsednika vlade na Downing Streetu 10 pojavil Churchillov osebni odvetnik.

Nemci so tedaj že prodirali v notranjost Sovjetske zveze, Romell je žel uspehe v Severni Afriki in Singapur so pravkar zavzeli Japonci. Britanski predsednik vlade je imel veliko težav.

Churchill pa je imel tudi oseben problem. Davčni urad je namreč odločil, da je pri prodaji avtorskih pravic nekega svojega starega dela časopisom Churchill plačal - premalo davkov. In da mora doplačati.

Churchill je bil bolj na tesnem z denarjem in je želel izvedeti, če bi se lahko pritožil? Ampak prav tako ga je zanimalo, če bo to javnost izvedela?

Potem pa je svojemu odvetniku Anthonyu Moiru zastavil še eno vprašanje: »Ali lahko predsednik vlade tvega spodkopavanje svoje lastne avtoritete s tem, da bi poskusil zmanjšati svoj račun za davke? Bi bilo prav zame, v mojem položaju, da se pritožim, saj sem v svojem položaju tudi prvi, ki je odgovoren za finance?,« se je vprašal Churchill.

In se na koncu ni pritožil.

Ker ne bi bilo prav.

Churchill se je zavedal pomena percepcije, videza v politiki. In čeprav je imel izjemno moč, čeprav je bil sredi vojne in izrednih razmer se je zavedal, da bi politični nasprotniki lahko njegove poteze izkoristili proti njemu in da javnost njegove pritožbe ne bo razumela kot pravilne.

Tudi sedanja slovenska vlada se je znašla v razmerah, ki so bile izredne, čeprav niti približno tako, kot je bila druga svetovna vojna.

Pa vendar se te izredne razmere sedaj izkoriščajo za celo vrsto nepravilnosti. Pri tem se vlada in njeni ministri pogosto sklicujejo na zakonodajo in pravijo, da imajo prav.

Janša na primer pravi, da se je z zapisom na Twitterju, s katerim je užali novinarki javnega servisa -  zgolj branil. In da je zakon na njegovi strani, kar je potrdila tudi sodba Vrhovnega kurbišča.

Ampak sploh ne gre za to, kaj je zakonito. Gre za to – kar je prav. Ni prav novinarke imenovati prostitutke in ni pav Vrhovno sodišče imenovati Vrhovno kurbišče.

Ampak na tem izpitu je ta država - padla.

Primerov je ogromno in vsi jih poznamo.

Je prav, da predsednik vlade imenuje novinarke za prostitutke? Je prav, da se sodniki enačijo z mafijaši?

Je res prav, da samo v dveh mesecih nova vlada izkoristi položaj in zamenja vse vodilne v najrazličnejših institucijah, tudi tiste, ki so imeli vpliv na preiskave njihovih nečednosti?

Ali je prav, da preiskuješ samega sebe in o tem še lažeš, češ da to ni res?

Je bilo prav, da so zdravstvene oblasti starostnike v DSO-jih preprosto že vnaprej »odpisale«, ker se revežem življenje »itak izteka«, kot je tvitnila vlada?

Kakšna je vlada, ki naše starše, stare starše mirno pusti umirati v mukah, namesto da bi vse okužene spravila iz domov v bolnišnice, kot je priporočila Svetovna zdravstvena organizacija?

Ali je prav, da je vlada lagala, da je bilo nujno kupovanje zaščitne opreme preko posrednikov?

Je prav, da niso izbirali najbolj ugodnih ponudnikov, ob tem pa so preplačali blago, kršili zakonodajo EU, diskriminirali, se »vgrajevali« v cene, »rihtali« posle svojim sorodnikom in o vsem tem še zavajali javnost?

Je prav, da se gre predsednik vlade »vojno z mediji«, da krizni štab države žali novinarje, da vladni funkcionarji ne spoštujejo karantene, predsednik države pa se v času krize norčuje iz vseh nas, hodi v jezikovno malo šolo in v 23 jezikih nagovarja druge voditelje sveta?

Ali je prav, da vladni stroj potepta avtonomijo delovanja kar dveh preiskovalnih komisij? Kaj se je zgodilo z načelom, da nihče ne more biti sodnik v lastnem primeru?

Je prav, da vlada v štirih dnevih sprejme tri nasprotujuče si ukrepe o vstopu v državo, najprej odpravi, potem zopet uvede karanteno in vse to od danes na jutri, kar preko noči?

Je prav, da policiste ustrahujejo v vojake našemljeni pripadniki band, ki bi bili radi država, čeprav na volitvah nimajo prav nobenih šans?

In končno – je prav, da se v studiju nacionalne televizije predsednik vlade cmeri in huduje, ker da mu zaradi vzklika »smrt janšizmu« strežejo po življenju, čeprav je jasno, da »janšizem« ni oseba, pač pa politika in način vladanja?

Vsak si lahko na ta vprašanja odgovori sam. Kar se mene tiče, je odgovor na omenjena vprašanja en sam: ni prav.

In dokler slovenski politiki ne bodo  razumeli pomena percepcije, dokler na taka preprosta vprašanja politiki ne bodo uspeli odgovoriti na tako jasen in preprost način, nam ne bodo pomagala nobena sodišča, pravde in vedno nove volitve.

Slovensko Vrhovno kurbišče lahko odloča tako ali drugače, toda v Evropi nas bodo, tako kot Madžarsko, medtem uvrstili med »hibridne« sisteme, med »demokrature.«

Ne gre namreč za to, kaj je dovoljeno in kaj ne. Kaj je zakonito in kaj ne.

Ta država nima časa, da čaka naslednjih 10 let, da bi z zamudo izvedeli, kaj vse nezakonitega se je zgodilo danes.

Kar potrebujemo takoj, je to, kar je imel Churchill celo sredi vojne in česar ta druščina, ki se je znova zavihtela na oblast, preprosto nima: Občutka o tem, kar je prav in kar ni prav.

Dokler tega ne dosežemo, se bo pol Slovenije režalo Janezovim žaljivim tvitom, druga polovica pa njim in temu, da je po vseh svojih tvitih Janez še sam, vsem na očeh, šel po očitno nenadomestljive usluge v isto javno hišo.

Pri tem pa nas bodo, Janeze, iz vse Evrope še naprej gledali kot na - poceni prostitutke.