Iz federacije v federacijo?

Pred 27 leti, ko je Slovenija razglasila neodvisnost (in ne, ni se osamosvojila, osamosvajajo se otroci), je bilo vse videti precej enostavno. Izstop iz jugoslovanske federacije in vstop v takratno Evropsko skupnost (ES) se je zdel povsem logičen naslednji korak, ki naj bi državi prinesel blaginjo in napredek. In seveda ga je. Podatki kažejo, da je danes povprečni bruto družbeni proizvod štirikrat višji od tistega iz leta 1991.

Seveda pa ima čisto vsaka skupnost svoje prednosti – in svoje težave. Jugoslavija se je soočala z demokratičnim deficitom in mednacionalnimi nasprotji. Severne republike so bile prepričane, da dajejo preveč za nerazviti jug države. Na jugu so bili prepričani, da so preveč poceni odprli svoj trg za nekonkurenčne izdelke severnih republik. Neučinkovit gospodarski sistem je zaviral rast vseh. Skupna vojska se je zdela predraga in neučinkovita, zvezni davki in predpisi pa zapleteni in neprimerni. Največja težava pa naj bi bila, tako je mislila večina v Sloveniji, centralizacija in majorizacija.

In tako so najbolj učeni med učenimi v deželi pričeli sestavljati scenarij odhoda iz države. Ta se je v ugodnem zgodovinskem trenutku res posrečil. Vendar je nekaj več kot dve desetletji pozneje skorajda ista skupina učenih slovenskih razumnikov ugotovila, da ima tega, česar naj bi imela SFRJ preveč, današnja EU – nekoliko premalo. Zato so ostalim članicam z blagoslovom predsednika države predlagali nekoliko več centralizacije, več večinskega glasovanja in preglasovanja, skupno evropsko vojsko, zvezne davke, agencije in podobno. Zgodovina se včasih res ponavlja - kot farsa.

Zato smo, na nek način, znova na začetku poti. Vse seveda ni enako, skupnost nove »federacije« je nekoliko večja in svoboščin (pa tudi razlik med ljudmi) je več, toda nekatere naše sedanje težave so res sumljivo podobne starim.

Imamo severne, najbolj razvite države EU s svojimi gospodarskimi interesi, nekoliko bolj južne, ki se šibijo pod težo strukturnih napak ob uvedbi evra in tiste znova na jugu in vzhodu, ki ne morejo ali ne želijo več trpeti bremena begunske krize, ki na primer samo Italijo stane letno okoli 5,6 milijarde evrov.

Ob vstopu v tako zapleteno ustanovo kot je EU bi razumen človek seveda pričakoval, da bo njen finančni sistem zasnovan na nekoliko bolj trdnih temeljih kot tisti, ki ga je promoviral Ante Marković s »konvertibilnim dinarjem« v razmerju sedem dinarjev za eno nemško marko. Vendar pretekla grška in prihajajoča italijanska finančna kriza kažeta, da temu žal ni tako. In povsem jasno je, da evropska »federacija« res potrebuje več skupnih rešitev, tudi več skupnih varnostnih sil in davkov in manj soliranja – toda tako, da to ne bo ogrozilo identitete in interesov njenih članic. Skratka, to je znova problem, ki ga SFRJ ni znala rešiti.

Jugoslavija je bila znana po dogovorni ekonomiji in številnih bilateralnih dogovorih, ki so se sklepali v senci uradnih plenumov in zasedanj. V EU naj bi bilo, tako smo upali, vse drugače – transparentno, urejeno in jasno. Toda leta 2015 je nemška kanclerka Angela Merkel z odločitvijo, sprejeto nekega vročega julijskega popoldneva, odpravila takratno »Dublinsko uredbo« in s tem evropsko azilno politiko postavila na glavo. Tri leta zatem EU še vedno nima ne skupne vojske, ne institucij, ne odgovora na vprašanje, kako rešiti vprašanje migracij. Zveni znano?

In kako Angela Merkel probleme rešuje danes? Zadnjemu jugoslovanskemu predsedniku vlade Ante Markoviću bi bila zadeva zelo domača – z bilateralnimi dogovori.

»Danes gre Angeli Merkel za vse ali nič. V Bruslju se bo ob 15 uri srečala na mini-vrhu z devetimi predsedniki držav in vlad. Njen cilj – izpogjati bilateralne dogovore o vračanju beguncev. Če se bo Merklova nazaj vrnila s praznimi rokami, se bo prepir z CSU zaradi zavračanja na nemški meji še dodatno razplamtel,« je nemški Bild pred zadnjim "mini vrhom EU" dramatično ocenil cilje srečanja voditeljev EU. Zanimivo, v poročilu STA o dogodku se »bilateralni dogovori o vračanju beguncev« sploh niso omenjali.

Odločitve se (Dublinska uredba) torej v EU najprej sprejmejo skupaj, odpravijo enostransko (Nemčija), nato pa se rešitve za nastalo zmešnjavo s strani Nemčije iščejo »bilateralno«. Kakor da EU in njene institucije ne bi obstajale. Ciniki bi rekli, nekako tako, kot so se zadeve sprejemale v »pokojni« SFRJ.  

Problema, ki je nastal tudi zaradi nerazvitosti afriških držav, klimatskih spremeb in ameriških in evropskih intervencij na Bližnjem vzhodu pa se seveda ne bo mogel rešiti samo z ograjami, policisti in zapiranjem meja. Iz Jugoslavije je Slovenija pred problemi nerazvitih republik in njihovimi težavami res še uspela uiti v EU, iz EU pa se kam naprej preprosto ne da.

Pred problemi sveta pač ni mogoče večno bežati iz ene federacije v drugo. Potrebno jih je reševati tam, kjer nastajajo. Štirikrat višji BDB Slovenije bi skupaj z enako visokimi dohodki drugih držav EU lahko pomagal ustaviti begunce že tam, od koder prihajajo. Z investicijami. Toda za to je potreben skupen, res evropski dogovor in zavedanje o povezanosti sveta, ne pa iskanje »bilateralnih dogovorov« in iskanje rešitev po sistemu »jaz zase, vsi zame.«