Škrabec: Sem zagovornik privatizacije, država se je doslej izkazala kot slab gospodar

Janez Škrabec je eden od najbolj uspešnih in prepoznavnih podjetnikov v Sloveniji. In to upravičeno. V podjetništvo gaje zaneslo po študiju ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dodatno pa se je izpolnjeval na IEDC – Poslovni šoli Bled (Slovenija), Cleveland State University (ZDA), INSEAD Fontainebleau (Francija). Leta 1991 je ustanovil podjetje Riko d.o.o., ki se danes ukvarja z inženiringom na področju industrije, okoljevarstva, energetike, logističnih sistemom in gradbeništva. Podjetje Riko s svojimi predstavništvi v Moskvi, Minsku, Kijevu, Skopju, Zagrebu, Beogradu in Londonu pod vodstvom Janeza Škrabca uspešno deluje na mednarodnih trgih. Je tudi častni konzul Kraljevine Maroko in častni konzul Republike Belorusije, predsednik Slovensko-ruskega poslovnega sveta, predsednik Alumni kluba Ekonomske fakultete, predsednik Slovenskega konzularnega zbora in vidni član mnogih poslovnih združenj.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, osebno in preko podjetij Skupine Riko pa deluje tudi kot sodoben in široko razgledan »mecen« - kot pokrovitelj kulture, umetnosti in športa. Središče njegovih družbeno odgovornih je Škrabčeva domačija v Hrovači, ki je postala eno osrednjih kulturnih postajališč na Slovenskem z mednarodnim renomejem. Charles Handy, svetovni guru menedžmenta, ga je v svoji knjigi The New Philantropist, The New Generosity zaradi njegovih dobrodelnih aktivnosti uvrstil med 23 novih svetovnih filantropov. In prav zato smo ga lahko za Insajder.com povprašali o marsičem, kar tako ali drugače vpliva na razvoj  podjetništva v Sloveniji in svetu.    

Uspeh vaših podjetij je vse večji. Niste gradbenik in ne tehnolog, vendar prodajate hiše od Rusije do Velike Britanije, gradite hidroelektrarne … Kaj so razlogi za ta vzpon – drugačni izdelki, drugačen pristop ali kaj drugega?

Pravzaprav ste mojo »skrivnost« razvozlali sami – sem prodajalec, nikakor ne tehnološki zanesenjak. Znam pač bolje prodajati. Od nekaterih svojih kolegov – Akrapovič, Pečečnik, Boscarol – se razlikujem ravno v tem, da nikoli nisem bil fasciniran nad tehnologijo oziroma s tehnološkim produktom, mene je namreč fasciniral trg in njegove priložnosti. Vsekakor pa se istovetim z njihovo zagledanostjo v delo, z neusahljivo vztrajnostjo, predanostjo začrtanemu poslanstvu in občutkom za ljudi. 

Kako sicer gledate na prihodnost vašega posla? Bodo energetsko varčne, samozadostne hiše, ki bodo same proizvajale svojo energijo in jo hranile v lastnih baterijah, kmalu postale nekaj običajnega - ali ne?

Sem prodajalec in mislim, da bom vedno lahko prodajal. Domišljam si, da v Riku znamo prepoznati oz zaslutiti potrebe tržišča, zmoremo ponuditi tisto, kar tržišče potrebuje in trudimo se tudi malo presegati ta pričakovanja. Toliko o izzivih mojega posla v prihodnosti. Ja, tehnološki razvoj je na področju energetike, ki se dotika tudi samozadostnih hiš, neizbežen. Dr. Robert Golob je v intervjuju v Delu lepo nakazal, da je že prišel trenutek, ko si lahko že vsakdo omisli samostojen in celovit sistem za oskrbo z energijo pri sebi doma.

Živimo v razvitem svetu, ki je bogat, hkrati pa se največ denarja v prometu nepremičnin obrača tam, kjer kupuje in prodaja 1 odstotek najbolj bogatih. Skoraj nihče pa ne vlada v »poceni« stanovanja in hiše, zato tu cene hitro naraščajo, predvsem v ZDA. Tudi vi delate »boljše« in s tem dražje hiše. Bi drugačna politika države lahko kaj spremenila, da bi mlade družine lažje prišle vsaj do stanovanj, kaj šele hiš?

V Riko Hišah smo želeli ponuditi na trgu leseno zdravo gradnjo ter ponuditi možnost maksimalne individualizacije. Bolj kvalitetno je seveda tudi dražje, vendar odstopanja niso tako velika od klasične gradnje, sploh pa ne od konkurentov. Morda imamo samo sloves, saj smo delali z zvenečimi imeni.  Kakšno politiko pa mora zastopati država, da poceni bivanjska vprašanja, pa predajam v premislek raje strokovnjakom. Ne pozabimo, da imamo v Sloveniji še vedno relativno visok procent lastniških domovanj v primerjavi z razvitim z drugimi članicami EU.

Uspešni ste na trgu Rusije, ki pa je ves čas tako ali drugače pod sankcijami. Bi bilo po vašem mnenju že čas, da se ta pristop do Rusije prekine, sporna vprašanja – na primer status Krima, pokrajin v Ukrajini - rešujejo za diplomatskimi mizami in ne s sankcijami, ki so vprašljivo učinkovite?

Vsekakor sem za preklic kakršnihkoli sankcij. Blokade gospodarstva siromašijo kakovostne meddržavne odnose in nikakor ne pripomorejo k želenim ciljem. Ne pozabimo – tudi sankcije so tako ali drugače pod primežem izbranih gospodarskih interesov. 

Kako učinkovite te sankcije sploh so? Ruska politika se ni bistveno spremenila, ameriška podjetja pa pogosto tudi še sodelujejo z ruskimi. In namesto da bi uvažali jabolka, sedaj uvažajo jablane – in postajajo samozadostni. Vidite v Rusiji še kaj podobnih pojavov?

Niso učinkovite. Rusko federacijo sankcije zahoda ne bodo ošibile. Ruska federacija se spogleduje s partnericami iz Vzhoda, ki na ta račun še bolj krepijo vezi in spodbujajo medsebojno trgovino, obenem pa se podpira in spodbuja lokalizacijo gospodarstva.

So sankcije proti Rusiji lahko tudi poslovna priložnost?

Priložnost ustvariš, redkokdaj se ponudi sama. In ja; mnoga podjetja ponujamo Rusom znanje in rešitve pri izpostavljanju infrastrukture za samooskrbno gospodarstvo. 

Nekateri v Sloveniji navijajo za to, da bi se morali postaviti bolj »proti Rusom«, da je naša zunanja politika preveč »rusofilska« in podobno. Ampak – ali se s tem ne bi odrekli tej slovanski povezavi, medsebojnim simpatijam, ki so zelo pomembne? Saj z Rusijo konkretno Slovenci nikoli nismo imeli slabih izkušenj?

Jaz kot podjetnik in gospodarstvenik, morda ravno zato na omenjeno problematiko gledam iz drugačne perspektive kot politika in diplomacija. In kot podjetnik vam lahko le potrdim, da slovanska navezava vsekakor deluje. Prof. Pankaj Ghemewat je v svoji zelo zanimivi študiji How global are we razblinil mit o trgu kot o globalni vasi. Dokazal je, da tako na ravni osebnega, državnega, kot gospodarskega življenja delujemo predvsem regionalno in se povezujemo s tistimi, s katerimi nas vežejo zgodovinske in kulturne sorodnosti. Nizozemska velja za zelo globalizirano državo? Veste, s kom naredi največ prometa? S svojima sosedoma – Belgijo in Nemčijo.

Tudi Nemčija, ki velja med največjimi izvozniki per capita na svetu, največ prometa ustvari z državami EU. Čeprav je kitajsko blago prisotno vsepovsod, naj nas to ne zavede. Kitajska največ deluje v jugo-vzhodni Aziji. In to me krepi v prepričanju, da so tradicionalne navezave z Rusijo ter v tem kontekstu tudi slovenske vezi še kako pomembne v izbiri naših strateških trgov. Ja, meni je najlažje sodelovati s Slovani, saj nas povezuje skupna polpreteklost, kultura, tradicija.

Res pa je, da smo v NATO. Je to v odnosu do vas v Rusiji od leta 2004 naprej karkoli spremenilo?

Ne. 

Ivo Boscarol pravi, da nič ne vlaga v marketing, vse v proizvodnjo, vi pa pravite, da bo »ime prodajalo hiše«, ko sodelujete s Starckom in Jaggerjevo. Kdo ima prav?

Oba. Ni univerzalnih rešitev, vsak ima svoj način dela, mišljenja, vrednotenj. In če dovolj grizeš, če si dovolj vztrajen, zmagaš. Ivo Boscarol je tehnološki zanesenjak, ki se je zaljubil v letala. Jaz pa sem zaljubljen v trgovanje. 

V Evropi smo bili zadnja desetletja neprestano bombardirani z opozorili o tem, kako sta Rusija in Kitajska nasprotnici, ZDA pa velik zaveznik. Te dni pa smo od ameriškega predsednika znova izvedeli, da je Evropa največja »gospodarska« nasprotnica ZDA, EU pa ima ob tem glede cele vrste zadev enake poglede kot Rusija in Kitajska – ne pa kot ZDA. Je prišel čas, da nekoliko drugače pogledamo na tradicionalna zavezništva?

Svet je vektorsko sestavljen in v svoji osnovi zelo kompleksne in dinamičen. Imeniten diplomat gospod Andrej Logar me je pred leti opozoril na anekdoto Georga Bernarda Shawa. Ko so ga vprašali, kako meri poštenost oz korektnost, je le-ta odvrnil, da je do njega pošten edino le krojač. Ob vsakem obisku mu namreč vedno znova mero vzame. Tako je tudi s družbeno stvarnostjo; zaradi njenega fluidnega značaja moramo vedno znova podvomiti ali pa se ponovno prepričati v preverjene postulate.

Ali bi tudi EU dolgoročno koristilo povezovanje z Rusijo in Kitajsko, s katerima si pravzaprav delimo »evrazijski otok«?

Zagotovo moramo biti oprezni na to, kako se silnice svetovne moči stekajo v tem stičišču.

Kako ocenjujete v tem pogledu pobudo »en pas, ena cesta«? Je to tudi priložnost za Slovenijo?

Preprosto – kot (politični poskus) povezovanja dveh kontinentov. O priložnostih pa je toliko – če jo bomo prepoznali in si jo ustvarili, zagotovo.

Kaj pa bi morali spremeniti doma, v domačem poslovnem okolju? V številnih državah potekajo vprašanja, povezana z vlogo države ali javnih podjetij. Bi bilo v Sloveniji na področju zdravstva, oskrbe z energijo, vodo, bankami itd. potrebno več privatizacije – ali manj?

Nikakor ne bi želel biti eden izmed tako pogostih prerokov, ki svetujejo, kaj bi kdo moral storiti. Kar pa bi res rad položil na srce državnikov – dvignimo raven podjetniške kulture v Sloveniji. Podjetništvo je tisto, ki non stop optimizira stanje stvari, ne glede na javno ali zasebno lastništvo. Sem zagovornik privatizacije, država se je doslej izkazala kot slab gospodar. In nimam tudi nobenega predsodka pred tujim kapitalom.  

Po nekaterih ocenah je največja težava slovenske ureditve in zakonodaje na gospodarskem področju previsoka obremenitev stroškov dela, drugi pa vidijo večji problem v zamudnih postopkih ali slabo delujočem sistemu pravosodja. Kje vidite vi največji problem Slovenije?

Naravnan sem, da prepoznavam in se oziram na dobre stvari. Vedno bi lahko našel črne lise, vendar pod črto – mislim, da živimo v zelo dobri državi.  Še vedno imamo dostop do nekaterih kakovosti, ki v zahodnem svetu niso več tako samo po sebi umevni. Če se ozremo na rezultate WEF za leto 2017, po katerih se Slovenija uvršča na visoko 9. mesto, dobimo potrditev. Tudi naš količnik dohodkovne neenakosti govori v prid dobrih razmer v Sloveniji. Nikakor pa ne trdim, da ne bi bile možne tudi izboljšave. Zavedam se, da je to statistika, ki pa prikriva marsikatero gorje, ki pa ga ne smemo prezreti.

Je vaš odgovor na ceno dela in birokratske zaplete v Sloveniji tudi »outsourcing« - torej selitev proizvodnje preko meja?

Vsekakor ni rešitev v selitvi proizvodnih obratov drugam, vendar povsem razumem vse tiste, ki se za to odločajo. V podjetju Riko Hiše zelo težko dobimo kader za v proizvodnjo.

Je pri iskanju poslov v Rusiji pomembno tudi to, kakšno zunanjo politiko vodi država? Slovenija se – očitno pravilno - ni pridružila izgonu ruskih diplomatov zaradi domnevne zastrupitve z novičokom in nasploh do Rusije vodi precej prijazno politiko. Se vam zdi to dobra usmeritev ?

Vsekakor je pomembno politično ozračje, če želiš negovati, ustvarjati vezi. Ja, menim, da je to dobra odločitev, da vodimo prijazno politiko. Ker smo mali in mladi, žal to držo hitro zamešamo s servilnostjo. Vendar v vseh primerih je ofenziva redkokdaj konstruktivna.

Kaj pa Kitajska, ali bi Slovenija lahko bila zanimiva tudi za vlaganja iz Kitajske?

Vsekakor, vendar bi potrebovala malo več spodbude s strani naše politike.

Kje so tu problemi? Morda različna poslovna kultura? Mariborski župan Fištravec je nedavno razlagal, kako je neki skoraj že dogovorjen posel kitajskega podjetnika za postavitev tovarne baterij v Mariboru propadel zaradi »feng-šuja«. Ste imeli tudi vi kakšne probleme s feng šujem?

Dober oris, ja, če ni dobre kemije, dobrega vzdušja, ki ustvarja zaupanje, marsikaj propade. Če v svojem poslu ne ustvarjam primernega poslovnega razpoloženja, bodisi s sodelavci bodisi s partnerji, imam pravzaprav težave s tem, kar Kitajci pojmujejo kot »feng šu«.  

Kako pa gledate na »carinske vojne« med ZDA, Rusijo, Kitajsko itd., ki se razplamtevajo v zadnjem času? Ali to že vpliva tudi na vaše poslovanje? Kako na to gledajo vaši kupci in podjetniki iz tujine?

Trgovanje je podobno kot reka. Če jo zajeziš, menjava blaga kot reka najde svojo pot, četudi kakšne dele krajine izsuši. Ne vem, če se politika v medsebojnem obračunu tega dobro zaveda. 

Kaj bi rekli predsedniku ZDA, če bi se z njim srečali ob priljubljenem športu – igranju golfa?

Da smo neizmerno ponosni na svojo rojakinjo, njegovo ženo Melanio.

Tudi v EU se v zadnjem času vse vrti okoli beguncev oziroma migrantov, desne stranke pa zaradi strahu pred njimi pridobivajo glasove. Veliko potujete, spoznavate druge kulture. Kako gledate na migracije in kako bi vi rešili ta problem?

Migracije so od nekdaj bile in vedno bodo. Temu se tudi v prihodnosti nikakor ne bomo mogli izogniti. Namesto da bi izkoristili potencial, kot je izboljšava demografske slike, ki bo počasi začela hrometi  zahodni svet, krepimo ksenofobna čustva. Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela je v  Mladininih intervjujih lepo poudarila, da migracije bogatijo družbo, saj migrirajo ljudje, ki imajo ambicijo nekaj spremeniti, nekaj izboljšati. Zagotovo je to žlahten doprinos družbi. Velik poklon Angeli Merkel. Enkrat sem prebral, kaj loči politika od državnika. Politik misli na naslednje volitve, državnik na naslednje generacije. In Angela Merkel je ob svoji odločitvi, da sprejme begunce, mislila državniško. Vsekakor proces integracije ni enostaven in hiter, terja veliko empatije, potrpežljivosti in domišljenih politik. Vendar ni nemogoč.

Glede na zaslužek vaših podjetij bi verjetno lahko delo prepustili drugim in uživali na kakšni jahti. Kaj je vaš motiv, da delate še naprej in kaj je vaš največji cilj?

Obožujem svoje delo ter način življenja, ki mu ga sproža, ne le omogoča. Rad sem v stiku ljudi, rad ustvarjam, rad povezujem, omogočam, premagujem izzive… Vse to mi omogoča podjetništvo, zato me uživanje na jahti z "možgani na off" ne zanima preveč dolgo.