Čeferin: Pri delu me vodi moto spoštuj vsakogar, ne boj se nikogar

Predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin je v 18 mesecih po nastopu mandata prepričal marsikaterega dvomljivca. V pogovoru je povedal, da ga pri delu vodi spoštovanje do vsakega, ne boji pa se nikogar. Samozavestno se spogleduje tudi z novim mandatom, na vidiku zaenkrat nima protikandidata.

Od njegovega prihoda v Nyon so programski ukrepi redno deležni soglasne podpore nacionalnih zvez. Njegov mandat pred volilnim kongresom leta 2019 prehaja v ključni del, ko je govora o nekaterih večjih spremembah v evropskem nogometu, povezanih z načelom ravnovesja med deležniki; o aktualnih temah je spregovoril za STA v ponedeljek ob robu rednega kongresa Uefe v Bratislavi.

Na prvih volitvah ste dobili 76-odstotno podporo. Pred časom ste rekli, da bi bila pozneje celo 99-odstotna. Kakšen odstotek bo naslednje leto? Verjetno boste kandidirali.

Kandidiral bom, da. Bomo videli, kakšen bo odstotek. V življenju sem se toliko naučil, da je bolje, da nič ne govoriš o tem vnaprej. Do maja 2016 nisem niti pomislil, da bi bil predsednik Uefe. Ko pa sem se odločil, sem tako kot vedno šel v to zelo osredotočeno na zmago.

Ko sem po zmagi sedel v pisarni ob Ženevskem jezeru, pa sem si rekel: "Uf, zdaj pa je treba tole voditi." O tem sploh nisem razmišljal. Tako da zato ne bi rad ničesar govoril. V tem trenutku pa kaže, da ne bo protikandidata.

Kakšen vtis imate, koliko se je od začetka vašega predsedovanja spremenil odnos do Uefe, ki je bila tudi nekako zaznamovana s korupcijo?

Ko sem prišel na Uefo, so bili nekateri vaši kolegi polni nekih teorij zarote. Češ, to je neverjetno, od kod se je ta pojavil, nekaj mora biti zadaj in tako naprej. Zdaj vidijo, da temu ni tako.

Moj slog vodenja je drugačen kot od Michela Platinija. Sva tudi drugačna človeka. Jaz pravim, da je bil dober predsednik, ampak drugačen. Bil je nogometni zvezdnik, jaz pa niti ne maram preveč medijskega nastopanja. Tak pač sem, se ne spreminjam.

Če si 'lider', ni treba vsak dan vpiti, da si, ampak ljudje vidijo, če si ali nisi. Hkrati pa je bilo večkrat treba določenim ljudem pokazati zobe. Ker če te ne poznajo, si mogoče več upajo v kakšnem trenutku. Ampak zdaj so zadeve že zelo urejene.

Pogosto omenjate, da pod vašim vodstvom Uefa dela brez pompa, obenem pa, da vas ta položaj ni spremenil. Je to ključ do uspehov?

Mislim, da je to, da se ne spremeniš, eden od ključev do uspeha. To je velika moč, mi dnevno pravijo kolegi. Sicer ne razumem čisto dobro, zakaj bi se moral spremeniti, ker sem de facto še vedno isti človek, ampak to je neka moč.

Mogoče 20 let nazaj to ne bi bilo tako pomembno, vendar časi so se spremenili in ljudje ne marajo več pompa. Ob tem pa se tudi držim mota, da spoštujem vsakega, ne bojim se pa nikogar.

Prejšnji teden ste podpisali dogovor z Evropsko komisijo o tesnejšem sodelovanju. Kaj se skriva v dogovoru?

Vsi ugotavljamo, da je ravnotežje v Evropi v nogometu relativno porušeno, nekateri klubi so vse bogatejši, nekateri pa vse revnejši. In nekaj v zvezi s tem moramo narediti, to je največje vprašanje evropskega nogometa. Tudi evropska politika nas stalno poziva, naj nekaj naredimo. Ker je to popularno, ker bi to radi navijači.

Hkrati pa nam ravno predpisi EU to onemogočajo. Zato smo se povezali z Evropsko komisijo, da vidimo, kako bi lahko stvari tudi na pravnem področju spremenili, da lahko sprejmemo učinkovite ukrepe, tudi pravne, ne le športne.

Katere predpise oz. kaj točno bi s tem dogovorom rešili?

V evropskem športu se je vse spremenilo po primeru Bosman, ko je vse postalo prosti trg. Zaradi prostega pretoka delovne sile v določenih državah ne moreš več zadržati mladih ljudi v klubih. S komisijo smo se pogovarjali, da gre pri športu za specifično področje, ne za klasičen prehod delovne sile.

Gre za večji interes. Gre za širši interes v vsaki državi. Gre za zdravje, za prave družbene vrednote. Šport je več kot to in določene omejitve bi morale biti. Po mojem to, da se nogometni talent koncentrira le v določenih državah, zavira konkurenco. Mi bomo stvari poskušali postaviti obratno. Ker konkurence ne more biti, zato ker tam, kjer je denar, tja gre vse.

Ob tem smo se pogovarjali tudi o EP 2020, ki bo po novem v 12 in ne 13 državah, ampak so različni zakoni, različne valute, tukaj bo komisija tudi lahko veliko pomagala.

O t.i. luksuznem davku, s katerim bi klubi, ki trošijo več od dovoljenega, prispevali v skupno blagajno, sredstva pa bi se nato razporedilo, se je govorilo tudi v preteklosti, vendar ni prišlo do uvedbe. Zdaj potekajo že pogovori z ligami o tem. Kakšni so odzivi?

Moram reči, da so presenetljivo pozitivni. Tudi od velikih klubov so pozitivni odzivi. Zavedajo se, da je nekaj treba narediti, ker drugače tekmovanje ne bo več zanimivo. Idej pa je več, kako to zagotoviti. Eno, da bi se moralo denar nameniti za mladinski pogon, za ženski nogomet, skratka, da bi se razvijal nogomet.

Vaši kolegi me večkrat sprašujejo, ali je preveč denarja v nogometu. Jaz pravim, da ne. Zame so naše dobre štiri milijarde prihodkov še premalo. Problem je v distribuciji, problem je v tistem deležu, ki gre za solidarnost, in tistem za razvoj. Razvoj nogometa pa dela krovna organizacija in ne klubi ali še manj agenti.

S katerimi argumenti lahko prepričate velike klube?

Ljudje so bolj, kot bi si mislili, pripravljeni pomagati. Denarja je veliko, ampak če jih upoštevaš, spoštuješ in jim rečeš, poglejte, solidarnost je pomembna, poglejte, koliko igralcev ste vzgojili v klubu, pa rečejo tri. Pa odgovoriš, češ, pa dajte nekaj denarja za ta namen. Saj to so pametni ljudje načeloma.

Klubi so tako pripravljeni več investirati v solidarnost, saj se zavedajo, da je to potrebno za razvoj in konkurenčnost. Edino, kar hočejo, in glede tega se pritožujejo, ali je res treba igrati tekme, kjer zmagujejo s 7:0 v gosteh, ali bi se pozneje vključili... Tukaj imajo različne ideje, kaj narediti. Zato je treba najti kompromis.

In ga bomo tudi našli, ker so klubi zelo pozitivni glede tega. K meni je prišel predsednik enega največjih klubov v Evropi in dejal, da je nekaj treba narediti glede tega ravnovesja, drugače bo vse šlo nekam. Pa tudi idealen čas je, ker se klubi strinjajo, lige se strinjajo, Uefa se strinja, navijači se strinjajo.

Ker se strinjajo navijači, se strinja tudi politika, ker so navijači volivci. Mislim, da je to zgodovinski trenutek, da nekaj premaknemo.

Večkrat ste že kritizirali delovanje Fife. Kaj vas še zdaj najbolj moti pri njej?

Saj se Fifa popravlja, se spreminja, vendar je težava pogosto v komunikaciji. Seveda ne moreš ničesar doseči s tem, da samo rečeš 'tako in tako bo'. Ker na koncu konfederacije glasujejo o tem. Hkrati pa - če ima Fifa 1,5 milijarde evrov letnega prometa, mi pa 4,5 milijarde - nas težko jemlješ enako kot, recimo, konfederacijo Oceanije, ki ima 50 milijonov letnega dohodka.

Treba je verjetno malo drugače pristopiti. Tukaj so včasih kake napetosti. Predsedniku Fife Gianniju Infantinu sem danes rekel, da tega popolnoma nič osebno ne jemljem. Tukaj nisem zato, da komurkoli kimam, ampak zato, da se čim bolje borim za evropski nogomet. Jaz ne delam za hrbtom, jaz povem. Mislim, da je to moja naloga.

Enkrat ste dejali, da imate radi sogovornike, ki znajo tudi nasprotovati z dobrimi argumenti. Imate koga tudi na zvezi v podobni vlogi?

Da, zagotovo, vsake toliko se ne strinjamo niti znotraj izvršnega odbora. Ampak imamo načelo, da se lahko ne strinjamo, ampak ko gremo v javnost, smo ekipa. Na primer, absolutno imate interese velikih lig na eni strani, in največjih klubov na drugi. In mi smo nekje vmes.

Pri tem moram reči, da sem presenečen, da imam zdaj manj stresa kot prej. V Sloveniji se ukvarjaš s toliko osebnimi zamerami, ljudje so sprti med sabo, tukaj pa nisem videl še niti ene anonimke.

Če se vrnemo k navijačem, delovanje sistema pregleda posnetkov VAR jim še ni čisto jasno. Ali zaradi določene zmede, ki vlada trenutno, vidite možnost v prihodnosti, da Uefa izda krovne smernice na tem področju?

Najprej bo odbor za nogometna pravila IFAB ta vikend odločal, kje se bo v prihodnje ta sistem uporabljal. Mi bomo, ko se bomo odločili za uporabo tehnologije, počakali vsaj eno sezono do njene uvedbe. Moramo namreč pripraviti sodnike, ki jim ni čisto popolnoma jasno, kako je z uporabo.

Pri tem pa je treba doreči še tehnične podrobnosti. Na primer, ali naj bo podporni center za sistem video analize na vsakem stadionu posebej, kot v Italiji, ali naj bo en skupen center, kot je v Nemčiji. Kot slišimo, imajo boljše izkušnje s tem Italijani.

Poleg tega so tudi druge težave, tudi navijači ne razumejo, kako in kdaj se uporablja, in obstaja cela vrsta nejasnih situacij. Če sodnik pokaže na prepovedani položaj in se igra ustavi, posnetek pa pokaže, da ni bilo prepovedanega položaja, ponavljaš akcijo ali kako? Veliko je stvari glede tega, ki niso čisto jasne, tudi nam ne.

Imamo določene ljudi v nogometu, ki bi zelo radi pustili svoj odtis, češ "mi smo spremenili nogomet". V redu, ampak dajte ga pametno spremeniti. Pri tem moramo zagotoviti, da bo igra še vedno potekala tekoče in da bo zadeva smiselno služila svojemu namenu.

Tako pri tem vidim kup problemov, ki jih bomo morali rešiti, jaz pa se za razliko od Fife ne maram zaletavati v tako pomembne odločitve.

Se še vedno najde kdo, ki reče "od kod je že ta doma"?

Moram reči, da ne več. Slovenija je postala zelo popularna, tudi v okviru Uefe. Prvič v zgodovini evropskih prvenstev v futsalu je praktično cel izvršni odbor prišel na finale, tako da se stvari počasi spreminjajo. Zagotovo nas več ne zamenjujejo s Slovaško, kjer smo danes.

Ko smo ravno pri futsalu - je že kakšen uraden odziv na EP v futsalu, ki ga je pred tedni gostila Ljubljana?

Odziv je, da je bilo to morda najbolje organizirano prvenstvo doslej. Obiskanost je bila vrhunska, tako kot v Srbiji pred dvema letoma. Če bi pa naši prišli v finale, bi pa bila zagotovo večja.

Moja ideja pa je - o tem sem tudi včeraj govoril z Infantinom -, da skušamo s Fifo futsal uvrstiti na olimpijske igre. Po mojem je nogomet prevelik za olimpijske igre oziroma lahko ostane v takšni obliki kot zdaj, kjer pa ni najboljših ekip. Futsal pa bi lahko bil zanimiv šport.