Bojan Požar: »Mi smo izrazito programska stranka in nobena točka nima izrazitega ideološkega naboja«

Objavljamo intervju z Bojanom Požarjem, novinarjem, ki se kot predsednik Liste novinarja Bojana Požarja poteguje za vstop v državni zbor. 

To je tudi zadnja predstavitev stranke oz. liste, ki se poteguje za glasove volivcev na nedeljskih volitvah.

Nekateri ljudje so bili presenečeni, da ste se, kot uspešen novinar, odločili za vstop v politiko, češ kaj vam je tega bilo treba in da si boste zaradi tega pokvarili ugled. Kako jim odgovarjate? 
Eden izmed razlogov, zakaj sem se odločil za vstop v politiko, je tudi ta, da je treba dvigniti ugled politike. Dvignejo pa ga lahko le ljudje, ki na novo pridejo v politiko. Dosedanja politična elita tega vem ne zmore.

Moja teza je, da je zdaj prava priložnost za vstop v politiko in da se politična elita zamenja. Slednja se je že popolnoma izčrpala, ne more več ponuditi novega. Tako na levi kot na desni strani. Do sedaj so se te elite pred volitvami le malo preimenovale, preoblikovale, reciklirale in tako nadaljevale staro pot. Tako npr. gre pri pomlajevanju NSi s Toninom, kjer je pa ostala ista politika Novakove. Podobno lahko vidimo pri Šarcu, da ima okoli sebe ljudi, ki se na neki način vračajo. 

V politiko pa se tudi vstopa, ker v določenem trenutku želiš nekaj narediti. Kot uspešen novinar si lahko privoščim vstop v politiko, kljub temu da to pomeni manjši prihodek. A to želim narediti, ker je čas za spremembe, da se zamenja politična garnitura. 

Med kampanjo sem govoril z našimi kandidati, ki so pristali na kandidaturo in to, kljub temu da bo njihov posel trpel v tem času. Na kandidatski listi imamo ljudi, ki so uspešni v poslu in niso bili politično aktivni.  

Kot novinar ste bili kritični do dela vlade Mira Cerarja. Kakšno imate mnenje o njihovem delu?
Kot novinar sem se vedno ukvarjal s tistimi ljudmi, ki so na oblasti. Zdi se mi butasto, da se zdaj 90 % medijev ukvarja z delovanjem opozicije, v našem primeru z Janšo. Ali pa obratno. Ko je Janša leta 2004 prišel na oblast, sem takrat pri Slovenskih novicah in nato Direktu pisal večinoma prav o Janši. 

Nujno je, da se kot novinar ukvarjaš s tistim, ki je trenutno na oblasti. Ne vem primerov po svetu, da bi se mediji primarno ukvarjali z delovanjem opozicije. Kot sem bil predhodno kritičen, sem kritičen tudi zdaj. Kot novinarja, ki spremljam politiko in kot Bojan Požar, ki sem poznal Cerarja, me je strahovito razočaral. 

Razočaral me je predvsem zaradi tega, ker je šel na volitve in obljubljal nekatere stvari, po izvolitvi pa je naredil prav obratno. Cerar je obljubljal etiko, a je zrušil vse standarde etike. To me je osebno in po novinarski plati prizadelo. 

Njegov mandat ocenjujem katastrofalno na vseh področjih. Na volitvah je dobil fantastično večino, imel je odlično gospodarsko rast, izjemno podporo medijev, izjemno izhodišče za izpeljavo strukturnih reform, a ni naredil ničesar. Zdaj, ko ga poslušam, imam občutek kot da ni pri sebi. Moja ocena vlade je katastrofa. Kaos v gospodarstvu, kaos v zdravstvu, kaos v zunanji politiki, kaos v Slovenski vojski, ...

Kot ena prvih strank ste ponudili svoj program, strnjen v 33. točkah. Koliko teh točk je dejansko možno izpeljati?
Če bi vse te točke izpeljali, bi bila Slovenija drugačna. To so točke za normalizacijo Slovenije, ker ni nobene potrebe, da bi bila država v sredini Evrope nenormalna. Vse točke so izvedljive, le nekatere bi potrebovale dalj časa (npr. vzpostavitev pokrajin, zmanjšanje javne uprave). Vse je stvar politične volje v parlamentu.

Npr. plačilo obveznega prispevka za RTV je možno ukiniti s sprejetjem zakona ter hkrati postaviti financiranje na drugih temeljih. Večino točk je tako lahko hitro sprejeti le s spremembo posameznih zakonov (povečanje kazni za mučitelje živali in najhujše zločine). 
Državljani se morajo zavedati, da so te spremembe nujne. Tudi če mi sedaj ne pridemo v parlament, enkrat bo treba te spremembe vpeljati. Vse te točke so uresničljive razen ene, ki je pa v našem interesu in sicer, da se schengenska meja prestavi iz slovensko-hrvaške meje na hrvaško-srbsko/bosansko mejo.

Naš program ni demagogija, ampak 33 jasnih točk. Volivci nas bodo lahko kritizirali, če ne bomo česa izvedli. Če ti nekdo ponudi sto strani programa, kot Bojan Dobovšek, nihče ne bo šel to brati in ne ve, kaj tam piše. Kar pomeni, da na koncu ne odgovarja. 
Tako imamo mi jasno napisano, da če je državljan plačeval obvezno zdravstveno zavarovanje in potrebuje zdravniško oskrbo, a ima javno zdravstvo prevelike čakalne vrste, lahko na račun ZZZS obišče zasebno zdravstvo oz. tuje zdravnike. 

Pred kratkim so mediji poročali o izjemnem povečanju čakalnih vrst v času Cerarjeve vlade.
Da, ni čudno. Del krivde je tudi v tem, ker ljudje mislijo le v neto plačah in ne razumejo, da je za javno zdravstvo vseeno treba plačevati. To mi sami plačujemo, v okviru bruto plač. V tujini je govora le o bruto plačah, pri čemer ljudje sami odvajajo prispevke (preko trajnikov) in tako natančno vedo, koliko njihove plače gre za državo. Da ne omenjam, koliko manj so obdavčene njihove plače. 

Pred nekaj dnevi sem potreboval zdravstveni pregled in sem moral plačati 90 evrov, da sem prišel prej na vrsto. Javno zdravstvo ima veliko rezerv, le bolje bi bilo ga treba organizirati. Vlada za zdravstvo nameni dobre tri milijarde evrov: ali res ne moremo primerno razporediti tega denarja za boljše delo? Pošteno bi bilo, da mi ZZZS vrne teh 90 evrov glede na to, da vsa leta delovne dobe plačujem prispevke za zdravstveno zavarovanje. 

Pred 6, 7 leti je moja partnerka zbolela za rakom in le zahvaljujoč temu, da je medijsko prepoznavna in poznava veliko ljudi, je lahko pravočasno začela zdravljenje. 

Kako lahko torej praktično skrajšamo čakalne dobe? Z reorganizacijo dela, zaposlitvijo novih zdravnikov, ...?
Mi smo edini, ki rešujemo konkretne težave z omejevanjem dela zdravnikov. Z našim ukrepom bi lahko že v nekaj mesecih zmanjšali čakalne dobe. Druge vire financiranje odpravljanja teh čakalnih dob pa bi pridobili tudi z drugim ukrepom: zmanjšanjem javne uprave. 

Javno upravo je treba zmanjšati za tretjino. Tretjina zaposlenih odlično dela, tretjina slabo in tretjina nič, vsi pa dobivajo enake plače. Zato je treba zmanjšati javni sektor in denar nameniti, kjer je bolj potreben.

Potem pa takoj nekateri sprašujejo, kaj se bo zgodilo z odpuščenimi javnimi uslužbenci. Če nekdo, neki pravnik, ki dela v javni upravi, na prostem trgu ni sposoben zaslužiti 1.500, 2.000 evrov bruto, potem mi tudi verjemite, ni tudi sposoben delati v javni upravi. 

Med javnim soočenjem je bil dan podatek, da je okoli osem tisoč zaposlenih v javni upravi na minimalni plači. Ali so ti motivirani za opravljanje svojega dela? 

Ko govorite o zmanjšanju javne uprave za 30 %, ali to mislite na splošno ali le na točno določene dele?
Najprej je treba ukiniti ministrstvo za javno upravo, ker to ne potrebujemo. Določene segmente je pa treba izločiti iz javne uprave, ker sem ne spadajo. In sicer režiserji, novinarji in drugi zaposleni na RTV. To niso javna uprava. 

Treba pa je zagotoviti boljše pogoje za določene dele. Ne more imeti vojak isti status in plačo, kot en uslužbenec javne uprave. Isto velja za zdravnike, policiste, itd. Za take specifične poklice je treba urediti posebne strukture in plačne sisteme. 

Torej niste podpornik enotnega plačnega sistema v javnem sektorju?
Ne moreš imeti enotnega plačnega sistema, v katerem enačiš novinarja RTV na eni strani z zdravnikom UKC Ljubljana na drugi strani ter z vojakom v Afganistanu na tretji strani. Že zdrava pamet ti pove, da tak plačni sistem ne more delovati. 

Potem pa je Cerarjeva vlada popustila pod pritiski zdravnikov, isto se je zgodilo pri policistih, medtem ko vojski ne daš nič. In potem je popoln kaos na področju javnega sektorja. 

Če gremo na področje socialne države. Ena izmed točk govori tudi o tem, da tujec ne bi bil tri leta upravičen do socialnih transferjev. 
Ta točka se mi zdi popolnoma logična. Da, potrebujemo delovno silo, kot vsaka druga država. A na žalost nekateri tujci ne pridejo k nam na delo, ampak iščejo socialne transferje. Med nedavnim obiskom Velenja so mi predstavili primer, ko se je v mesto preselila družina s Kosova. Mož dela v Avstriji, medtem ko otroci in žena prejemajo socialno pomoč v Sloveniji. To je absurd, zaradi česar bi morali ta socialni turizem ukiniti oz. vsaj omejiti. Nekateri menijo, da so tri leta še premalo, a v tem času bi tako ostalo več denarja za državljane Slovenije, hkrati pa bi omejili pritok novih tujcev, ki iščejo le socialno pomoč.

Drugi predlog na tem področju pa je dvig splošne dohodninske olajšave do višine minimalnih življenjskih stroškov. 

Kaj pa izkoriščanje oz. zloraba socialnih transferjev? Ali bi še kako dodatno tu ukrepali?
Tu gre za funkcioniranje države. V Nemčiji, Združenem kraljestvu, če država ugotovi, da imate uradno nizko plačo in prejemate socialno podporo, hkrati pa imate drag luksuzni avtomobil, vas bodo obiskali uradniki in vas povprašali po izvoru premoženja. 

Na ta način bi morala tudi država pri nas funkcionirati. Zato je treba tudi reorganizirati javno upravo in spodbuditi delo nadzornih organov. 

Na področju sociale pa se mi zdijo obupne izjave nekaterih strank med volilno kampanjo, ki se zavezujejo za plačilo 100 evrov božičnice, 3.000 evrov za rojenega otroka, to je le »nategovanje« ljudi. Po tej logiki bi jaz lahko obljubljal 3.300 evrov za otroka. To je neresno in ti, ki to zdaj obljubljajo, vedo, da tega ne bodo mogli nikoli storiti. 

Po drugi strani pa večina ljudi v Sloveniji, ki celo življenje dela za povprečno plačo, po upokojitvi takoj pristanejo v revščini zaradi slabih, nizkih pokojnin. S socialnimi transferji za tujce, ki bodo tu živeli 20 let in se nato odpravili nazaj domov, pa bomo tako stanje le še stopnjevali. 

Kako gledate na trenutno volilno kampanjo, tudi glede pokrivanja slednje s strani javnih in večjih medijev?
Če ne bi predhodno delal v novinarstvu, bi bil zdaj zgrožen in presenečen. Stranke, ki obvladujejo medije, so popolnoma zaprle medijski prostor. Tudi na desnici; tako z menoj ne boste zasledili intervjuja v Demokraciji, na Novi24TV. To je v bistvu moj prvi intervju v tej kampanji. Do sedaj sem prejel le dve novinarski vprašanji. Od RTV SLO, ki so me povprašali po premoženjskem stanju in drugo vprašanje sem prejel prejšnji teden od Dela, če se mi zdi korektno, da sem hkrati novinar in kandidat za poslanca. 

Nihče me ni vprašal nič, ne po našem programu, ne po mojem videnju trenutnega dogajanja. To sem pričakoval, nisem pa pričakoval, da bo tako drastično. Ko sem bil zadnjič zaradi zakonskih kvot povabljen na javno soočenje na RTV SLO, sem opazil, da so formati teh soočenj narejeni tako, da ubijajo željo ljudi po spremljanju kandidatov. Dobesedno jim priskutijo pot na volitve. 

Zadnje čase veliko hodim veliko po terenu in se srečujem z ljudmi. Na cesti ne moreš opaziti nove kampanje. Plakatov nikjer, razen nekaj plakatov od Jelinčiča. Mislim, da je to predvsem taktika večjih strank, ki so se odločile, da te volitve čim prej minejo. Te stranke si sploh ne želijo velike volilne udeležbe, ampak pričakujejo, da bodo odšli na volišča le njihovi aktivisti, najzvestejši volivci. Lažejo, da si želijo velike volilne udeležbe. 

K tem pa prispevajo tudi javnomnenjske ankete, ki imajo le določene cilje, ko so objavljene. Sprva, da motivirajo volivce večjih strank, da volijo za, ali proti Janši, hkrati ubijajo motivacijo volivcev malih strank češ, da imajo premalo podpore in da se jih ne splača voliti in nato služijo kot orodje selekcije za televizijska soočenja, intervjuje. 

Tako obstajajo ankete, ki se delajo za javno objavo in za interno delo strank. Lani decembra sem se odločil za vstop v politiko prav na podlagi anket, katere sta mi izdelali dve podjetji in sta mi dobro kazali. 

Kot novinar z dvema portaloma pa imam vseeno orodje, da lahko povem, kar želim in to spravim v javnost, na socialna omrežja. 

Ali lahko rečemo, da so zunajparlamentarne stranke v javnem prostoru vidne prav zaradi socialnih omrežij, če jih že večji mediji ne pokrivajo?
Jaz uporabljam slednja, ne vem pa, kako, delajo druge stranke. 

Ko smo že pri manjših, zunajparlamentarnih strankah. V zadnjem času smo lahko opazili določeno gonjo proti strankam, ki naj bi vstopale v volilno kampanjo le z namenom, da pridobijo 1 % glasov in s tem zagotovijo financiranje s strani države. Ne vem, ali je to zaradi mene, zaradi Dobovška ali koga drugega.

Ali se zavedate, kaj je treba narediti, da poženeš volilno kampanjo? Da zbereš 80 ljudi, vse to financiraš in izpelješ celotno kampanjo, le zato, da bi mogoče dobil 1 % glasov ...  Tu ni ekonomske računice. Po drugi strani pa je bilo objavljeno, kako je stranka Mirota

Cerarja prejela pet milijonov evrov, pa se ni nihče obdrgnil, zdaj pa iste moti nekaj deset tisoč evrov. 

Te volitve ne bodo le pokazala, kdo je v politiki, ampak tudi kdo je v medijih. 

Nekatere stranke jemljejo državnozborske volitve predvsem kot pripravo na lokalne volitve, kjer si obetajo večjo podporo. Se boste tudi vi udeležili naslednjih volitev?
Že na ustanovitvenem kongresu sem dejal, da ne grem v politiko samo zaradi teh volitev, ampak da grem dolgoročno v politiko. Tako je najmanj, da bomo šli poleti na parlamentarne volitve, jeseni na lokalne volitve ter naslednje leto na volitve za Evropski parlament. V tem času pa se bo stranka tudi finančno in organizacijsko stabiliziralo. Moja želja je, da bo stranka obstala na političnem prizorišču. 

Zanesljivo bomo šli na lokalne volitve v Mariboru, v Ljubljani in Hočah, ter še v nekaterih drugih krajih, kjer so prisotni naši člani, ki imajo tudi večje politične ambicije, kot le kandidiranje na parlamentarnih volitvah. 

Pri tem pa je zanimivo, da je med ljudmi večja želja za kandidiranje na lokalnih volitvah, kot na parlamentarnih, tudi zaradi mišljenja, da lahko na občinskem nivoju naredijo več kot v parlamentu. Zdi se jim namreč, da na lokalnem nivoju odločajo o konkretnih stvareh kot pa v parlamentu. Npr. ali se bo v Mariboru zgradil nov nogometni stadion ali ne. 

V primeru vstopa v parlament oz. koalicijo, kako mislite sodelovati z drugimi strankami? Nekatere so namreč predhodno že jasno izjavile, da ne bodo sodelovale z drugimi.  
Vsak reče, kar reče. Moje osebno mišljenje je, da bodo ti morali pojesti svoje besede. Vsi bodo snedli besede. Že vnaprej lahko povem, da bomo mi sodelovali z vsemi, ki se bodo hoteli pogajati o naših programskih točkah. 

Če bomo vstopili v parlament in bomo povabljeni k pogajanjem za vlado, bomo zelo trdi pogajalci, kar se zadevajo naše programske točke. Pet, šest točk je takih, od katerih ne bomo niti za malo odstopili. Če bomo te točke spravili v koalicijsko pogodbo, bomo vstopili v koalicijo, drugače pa ostanemo v opoziciji. 

Glede tega sem strikten in tudi naši kandidati za poslance so prepričani podobno kot jaz in tu ne bo odstopanja. Mi smo izrazito programska stranka in nobena točka nima izrazitega ideološkega naboja. Nekateri nam očitajo, da smo leva stranka, ker si prizadevamo za legalizacijo konoplje, a mi to vidimo kot priložnost za gospodarstvo, za nova delovna mesta. Mi se ne obremenjujemo glede ideoloških vprašanj. 

Ko smo že pri gospodarstvu, kaj menite, da bi morala Slovenija razvijati? Med programske točke ste uvrstili tudi drugi tir in Magno.
Glejte, drugi tir potrebujemo. Mi želimo revizijo drugega tira. Nemogoče je, da mi gradimo nove kilometre železnice in to nekajkrat preplačamo, kot se je zgodilo pri avtocestnem križu. Zato je potrebno revidirati projekt. 

Isto je z Magno. Tam so bili evidentno kršeni zakoni, npr. zakon o vodah. V nedavno objavljeni pogodbi smo lahko jasno videli, da ne drži nič, kar je vlada obljubljala. Država bo tako financirala agencijsko zaposlovanje delavcev iz Bolgarije in Romunije. Nihče iz krajanov Hoče ni dobil zaposlitve pri projektu, pa sem spraševal sokrajane. 

Če bi Magna zaposlila 20 okoliških prebivalcev, bi o tem poročali v lokalnem glasilu. Hkrati, ko Cerar k nam uvaža avtomobilsko-ličarsko industrijo, pa sta Maribor zapustila dva tehnološka velikana. V Bruslju se Cerar pogovarja o četrti industrijski revoluciji, ko pride sem, pa zagovarja prihod ličarske industrije. 

Po drugi strani pa je Slovenija nadarjena za kriptovalute, kjer naj bi imeli največje število kripto-milijonarjev na število prebivalcev v Evropi. Slovenija bi morala za prihodnost podpirati industrijo, ki temelji na četrti industrijski revoluciji ter ekološki pridelavi hrane. Prav tu imamo izjemne priložnosti, tudi zaradi tega, ker imamo izkoriščenih le nekaj odstotkov primernih kmetijskih površin.

Za ta denar, ki se namenja za Magno, bi lahko v Mariboru odprli tisoč ekološko čistih delovnih mest. 

Kakšno je vaše stališče glede zunanje politike glede Evropske unije, Nata, Rusije?
Vesti bi se morali kot zavezniki Nata in kot polnopravni člani Evropske unije. Mi nismo nevtralna država, kot se zdaj pojavljajo teze, mi nismo Švica. 

Naša zunanja politika je čisto proruska usmerjena. Okoli 15 sestankov z Rusi, in hkrati od leta 2015 niti en sestanek na najvišjem nivoju z ZDA. Problem je v tem, ker se Slovenci nismo nikdar zanimali za zunanjo politiko in zunanja politika ni bila nikoli tema predvolilne kampanje. Morebiti zdaj prvič. Ker mediji o tem ne poročajo, tudi ni interesa, in posledično smo zabredli. Zunanja politika je zdaj reducirana na iskanje gospodarskih poslov za prijatelje Erjavca. 

Mi moramo definirati našo zunanjo politiko in izhajati iz organizacij, kjer smo člani. Tako imamo sedaj kadrovsko sestavo na predstavništvu v Bruslju izjemno slabo, kar se vidi tudi v reševanju arbitraže. 
Tako nas vsaka stvar preseneti, iz vsakega diplomatskega akta Hrvati pridejo ven kot zmagovalci In potem se čudimo, ko sodelujemo z Rusi in nato ameriške obveščevalne službe nato pomagajo Hrvaški. Američani opazijo, če v Washington pošljemo le tretjerazrednega diplomata. 

Delujemo kot popolnoma neresna država na področju zunanje politike. Erjavec je klovn in ne smemo imeti klovna za zunanjega ministra. To se vidi tudi zdaj glede Palestine. Bil je strahovit političen napor, da se Palestina prizna kot neodvisna država, nato pa se zgodi kolaps otroške kirurgije in odločitev, da bodo otroci odšli v Izrael. 

Torej menite, da ima taka zunanja politika neposredne posledice na navadne državljane?
Absolutno. To se vidi pri arbitražnem sporazumu. Tudi pri sporu Palestina-Izrael bi lahko do tega prišlo. Pri tem je potrebno vedeti, da je bil Izrael, kot ena večjih svetovnih sil, vedno povezan s Slovenijo. Stara levica, Kučan in Kacin, je imela povezave z Izraelom in zdaj se je šlo v ta nepotreben konflikt. 

Vsaka taka neresna zunanjepolitična dejavnost vpliva na življenje državljanov. 

Kakšno je vaše stališče do državnega premoženja? Ste za prodajo vsega, le določenih podjetij ali za ohranitev?
Jaz sem za privatizacijo, ker je to koristno za ljudi. 

Poglejmo. Že petnajst let nisem komitent NLB, a zaradi volitev sem moral pri njih odpreti račun volilne kampanje, ker nobena druga banka ne sprejema takih računov. Po koncu celotnega postopka so mi izdali na roko napisano potrdilo glede tekočega računa. Kot da bi se vrnili štirideset let nazaj. In ko sem se potem pozanimal, sem izvedel, da NLB še vedno deluje kot včasih. 

Tak način dela banke je dejansko slab za komitente. Državno lastništvo NLB je v glavah le tistih, ki potrebujejo bankomat za svoje stvari. Ni naključje, da obstaja tak odpor glede prodaje te banke. 

Kaj pa glede drugih državnih podjetij, na področju infrastrukture, energetike, zavarovalnice?
Tu je potrebna biti previden, ko gre za prodajo določenih podjetij s področja infrastrukture (npr. Luki Koper) in delno pri energetiki. Kar pa zadeva finančni sektor (banke, zavarovalnice), pa je treba privatizirati v skladu s trgom. Ali domačemu ali pa tujim kupcem. 

Domači kupci večinoma zdaj nimajo denarja, ali pa ne morejo delati, kot so prej, ko so lahko kupili podjetje, da so zavarovali kupnino z delnicami podjetja in ga nato izčrpali. 

Če pogledamo medije: mediji, ki so v tuji lasti, v Sloveniji delujejo ekonomsko uspešneje, kot tisti, ki so v domači lasti. 
 
Za na koncu: zakaj naj volijo vas in vašo stranko?
Sem eden najbolj branih novinarjev v državi in uspešen medijski podjetnik. Moje podjetje se ukvarja z mojim spletnim portalom in produkcijo televizijske oddaje VV Faktor in je uspešno, nenehno posluje z dobičkom. Na tržišču sem dokazal, da sem uspešen. Odvisen sem bil sam od sebe, od tržišča, ne da bi prejemal državno podporo. Moj način dela in vrednote prenašam v politiko. Resno mislim s tem programom in zato se me splača voliti.