Idioti

V stari Grčiji je beseda idiot pomenila človeka, ki ni politik in ga javne zadeve ne zanimajo, za razliko od ostalih, ki so bili »zoon politikon«.

Ta beseda je sčasoma dobila nekoliko drugačen pomen, toda starogrški in sodoben pomen te besede skupaj danes odlično opisujeta nekaj povsem novega, kar lahko opažamo predvsem v današnji politiki –, da se prav tisti idioti, ki o politiki, predvsem zunanji, nimajo pojma - z njo ukvarjajo z največjo strastjo.

In takšnih je vse več.

Pustimo ob strani norčije britanskega predsednika vlade in poglejmo, kar počne aktualni ameriški predsednik.

Potem, ko se mu ni posrečil nakup Grenlandije (ki seveda ni bila na prodaj!), ko je spraševal, ali lahko uničujoči orkan ustavi z jedrsko bombo in ko je popravil celo vremensko napoved, ki mu ni bila po godu, je mož, ki se zlaže v povprečju vsakih 72 minut, odločitev o tem, ali bo potrebno napasti Iran prepustil diktatorju, sovražniku Irana, odgovornemu tudi za zavržni uboj novinarja Džamala Hašodžija, ki ga je kritiziral.

Zveni noro? Mnogi se strinjajo, da so to res popolne norosti.

»Halo? Grenlandija ni bila na prodajo. ZDA več ne kupujejo naseljene države. Državni obiski se načrtujejo mesece naprej…On pa pravi, da so trgovinske vojne dobre in da je v njih mogoče zlahka zmagati. Trdi, da carine plačujejo kitajski, ne pa ameriški državljani. Ameriškim podjetjem je 'ukazal' da naj prenehajo poslovati na Kitajskem. Predsednika Zveznih razmer razglaša za 'sovražnika.'… Mislim, da se moramo soočiti z resnico, ki si jo nihče ne želi priznati. Tu ne gre več za primer pretiranega narcisizma ali poveličevanja sebe. Opraviti imamo z neobičajno velikim egom. Predsednik ZDA je resno, strašljivo, nevarno nestabilen. In to postaja huje z vsakim dnem…Molite, da bomo uspeli preživeti naslednjih 14 mesecev. In potem storite vse, kar je v vaši moči, da tega človeka umaknete iz položaja,« opozarja v Guardianu komentator Robert Reich.

Vse to je ameriški predsednik storil potem, ko je taistemu diktatorju poskusil prodati tudi jedrsko tehnologijo, z njim sklepal velike (predvsem orožarske) posle in po njegovih željah odstopil od jedrskega sporazuma z Iranom, ki ga Teheran ni prekršil.

Ignoriral je tudi opozorila Angele Merkel, Emmanuela Macrona in celo nič manj lažnivega Borisa Johnsona, ki je Trumpa še maja lani prosil, da naj ne odstopi od jedrskega sporazuma z Iranom. Sedaj mu zmanjkuje »opcij«. Še prejšnji teden je računal na »osebni stik« in predlagal srečanje s Rouhanijem »brez pogojev«, danes se že nagiba k avtorizaciji nove vojne.

»Ko je ravnal tako idiotsko, je raje sprejel nasvet svojega diskreditiranega nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona«, s tem pa je »slabo situacijo naredil še slabšo«, opozarja Simon Tissdall v Guardianu.

In komentarjev, v katerem predsednika najmočnejše države sveta opisujejo kot norca, je še ogromno.

In seveda ni edini politik, ki mu lahko očitamo nore poteze. Je samo tisti, ki je res naredil ali izrekel ogromno idiotizmov.

Ampak tu so tudi drugi šampioni.

Angela Merkel je suspendirala evropsko zakonodajo, da bi brez razmisleka odprla vrata za milijon beguncev. Francoski predsednik Emmanuel Macron se rad povalja po razkošju, čeprav v njegovi državi mnogi čutijo pomanjkanje. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović se rada druži z neoustaši in trdi, da si v Jugoslaviji končal v zaporu, če si povedal, da si Hrvat. Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu pa se zdi modro, da v zrak spušča rakete z jedrskimi motorji, ki so očitno nevarnejši za Ruse, kot za njihove sovražnike ...

Slovenski politiki pa še vedno verjamejo, da Nato varuje »milijardo ljudi z obeh strani Atlantika«, čeprav prav akcije zveze Nato izven področja članic zveze sprožajo novo oboroževalno tekmo. In s tem ogrožajo tudi Slovenijo.

Trenutno nas pred novo bližnjevzhodno vojno varuje le še strah Savdske Arabije, ki ji ni jasno, v kaj bi se povračilni napadi na Iran lahko sprevrgli.

Jon Alterman, bližnjevzhodni strokovnjak v Centru za strateške in mednarodne študije je pav tako opozoril na težave Savdcev pri iskanju odgovora: »Ne verjamem, da obstaja velika savdska sposobnost za vojno. Ne želite začeti vojne, če nimate ideje o tem, kako se bo to končalo.«

Ampak prav to pa je seveda največji problem v zadnjh bližnjevzhodnih zgodbah. Savdska Arabija je pred štirimi leti začela brezciljno vojno s krvavim pohodom na Jemen, ki ga ne zna končati, na enak način pa je 8. maja lani predsednik ZDA odstopil od sporazuma z Iranom o jedrskem oboroževanju, brez načrta o tem, kako naprej.

In zato smo tam, kjer smo – na pragu nove vojne, ki si je nihče ne želi, ki je nihče ne želi začeti in ki bi se kljub temu lahko zgodila.

Naftne rafinerije v Savdski Arabiji gorijo, cena nafte se dviguje, govorjenje o vojni pa širi strah.

Pogosto slišim, da zunanja politika ljudi ne zanima, ker jih bolj zanimajo notranjepolitične zadeve, spletke in prevare. To je morda res.

Ampak, za vse, ki jih zunanja politika ne zanima, prinašajo novice iz Bližnjega vzhoda jasno sporočilo: morda zunanja politika ne zanima vas - zato pa vi še kako zanimate zunanjo politiko!

In zato čim prej napolnite rezervoarje.

Lahko se delate, da vas zunanja politika ne zanima, toda še ta teden vas bo lepo udarila po žepu.

In če vas električni avtomobili do danes niso zanimali, ste pravkar dobili še en razlog za ponoven razmislek.

Idioti pa danes niso samo na čelu držav. Z razmahom družbenih omrežij so se razpasli povsod, svoje enovrstične miselne izpljunke pa puščajo predvsem tam, kjer je za argumentacijo prostora samo za vrstico ali dve. Tako kot Trump.

In tudi zato ljudje, kot so na primer nobelovec Paul Krugman, pač ne tvitajo.

Povsem drugače pa velja za nekatere komentatorje, ki vedo vse o vsem, manjka pa jim poznavanja osnovnih dejstev o zadevah, o katerih zelo radi razpravljajo.  

Občasno se oglasijo tudi s kakšnimi idiotskimi komentarji na to, kar argumentirano objavimo na Insajderju.

Na primer zadnjič, ko smo lepo pojasnili, zakaj je bil primer paktiranja Sovjetske zveze z Nemčijo klasičen primer »prenašanja bremena« in tudi racionalna poteza, sprejeta zaradi predhodnega paktiranja Velike Britanije in Francije z Nemčijo.

Zgodovinska dejstva, podkrepljena s teorijami mednarodnih odnosov, so nekateri boti poskusili prek Twitterja »sesuti« s svojimi puhlimi enovrstičnimi pripombami.

Ampak s tistimi, ki brez argumentov napadajo ad hominem, res ni vredno polemizirati.

So pa seveda prav takšni praznoglavci točno tisti temelj, na katerem slonijo idiotske politike vseh tistih, ki vodijo današnji svet.