Večja minimalna plača: manjši dohodek, večji davki

V četrtek je italijanska vlada sprejela odlok, s katerim so uvedli t. i. državljanski dohodek, ki je bil eden glavnih volilnih obljub obeh koalicijskih strank. 

Odlok bo pričel veljati že ta mesec, a ga bo moral v naslednjih 60 dneh potrditi še italijanski parlament.

Do državljanskega dohodka bo upravičenih okoli pet milijona prebivalcev, ki trenutno živijo pod pragom revščine. Posameznik bo na mesec praviloma prejel 780 evrov in to za obdobje 18 mesecev. Višina dejanskega zneska bo odvisna od razmer v gospodinjstvu, s čimer bo lahko končni znesek višji ali nižji. 

Glavni namen tega ukrepa, za katerega si je prizadevalo Gibanje pet zvezd, je okrepitev gospodarske rasti na račun povečane porabe preko najrevnejših prebivalcev. Med osnovnimi pogoji upravičenosti do dohodka velja najmanj dvoletno bivanje v Italiji za državljane in najmanj desetletno bivanje za nedržavljane. 

V času prejemanja državljanskega dohodka ne bodo smeli zavrniti več kot dve ponudbe za delo; druga delovna ponudba je lahko od stalnega prebivališča oddaljena do 250 km, medtem ko tretja ponudba lahko prihaja iz celotne Italije.

Podjetja, ki bodo v okviru tega programa zaposlila upravičence, bodo hkrati upravičene tudi do davčnih olajšav, v višini zneska državljanskega dohodka. Upravičenci, ki bodo v tem času sami ustanovili podjetje, bodo prav tako upravičeni do davčnih olajšav. 

Za izvajanje programa so že zagotovili sedem milijard evrov, pri čemer bodo do začetka marca zbirali prijave. V aprilu bodo izplačali prve državljanske dohodke, pri čemer bodo zneske nakazali na posebne plačilne kartice. Državljanski dohodek ne bodo smeli porabiti za določene aktivnosti, npr. igre na srečo, pri čemer ga bodo morali porabiti v celoti. Kakršnikoli neporabljeni denar bo konec meseca izgubljen oz. vrnjen nazaj v državni proračun.   

Slovenska minimalna plača
Italijanski primer državljanskega dohodka, ki je v bistvu le nova oblika socialne pomoči, kaže drugačno filozofijo pri reševanju socialno-gospodarskih problemov. Tako bodo najrevnejši deležni dodatnega denarja za preživetje, s čimer se bo povečala poraba in dvignila gospodarska rast, hkrati pa bodo tudi podjetja upravičena do davčnih olajšav. Preko tega programa bo tako imela korist kot družba kot gospodarstvo. 

Drugačno rešitev je našla vlada Marjana Šarca preko programske zahteve koalicijske partnerice Levice. Tako je sredi decembra lani državni zbor, s 56 glasovi za in nobenim proti, sprejel novelo zakona o minimalni plači. Minimalna plača v letu 2019 bo tako znašala okoli 638 evrov neto in leta 2020 pa 700 evrov. 

Hkrati je novela prinesla še izločitev dodatkov iz minimalne plače s 1. januarjem 2020, kot tudi nov način za izračun minimalne plače, ki bo omejena na najmanj 20 in največ 40 odstotkov nad preračunanimi minimalnimi življenjskimi stroški. Po mnenju koordinatorja Levice Luka Meseca je to bil velik dosežek: »Minimalna plača se bo končno odlepila od praga revščine.« 

Delodajalci so že med oblikovanjem, ter nato pred sprejetjem novele, opozarjali, da se je koalicija sprememb lotila enostransko, brez socialnega dialoga. Dalje so opozorili, da bo dvig minimalne plače vplival na povečanje drugih plač, ki so vezane na minimalno plačo, s čimer se bo porušila plačna razmerja in bo povzročena uravnilovka. Hkrati so tudi izpostavili možnost, da se bodo nekatera podjetja znašla v takem položaju, da bodo prenehale z obratovanjem. 

V nasprotju z italijanskim primerov, slovenska metoda ne prinaša hkrati tudi nobene koristi za delodajalce, ampak le večje obremenitve. Delodajalci so že takrat dejali, da je boljša rešitev zmanjšanje davčnih obremenitev plač.

ZSSS: potrebne spremembe glede davkov in socialne pomoči 
To sredo se je kritikam vladnega enostranskega reševanja gospodarsko-družbenega stanja pridružila še Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). 

V letošnjemu letu namreč lestvica za odmero dohodnine ostaja ista kot lani, s čimer bodo prejemniki minimalne plače letos plačali več kot lani: »Problem je ta, da bo posameznik, ko bo prejel 12 minimalnih plač v višini 886 evrov bruto in regres v višini minimalne plače, presegel mejo, ki bi mu omogočila upravičenost do najvišje olajšave«. 

Tako bodo nekateri, ki bodo prejemali višjo minimalno plačo, letos deležni manjših transferjev socialne pomoči ter višje dohodnine, zaradi česar bodo tako ljudje ostali na istem znesku, kot pred dvigom minimalne plače, ali pa dejansko še na slabšem. 

Izvršna sekretarka ZSSS Andreja Poje je poudarila, da če vlada ne bo sprejela spremembe dohodninske zakonodaje, »bo imela največjo korist zaradi dviga minimalne plače prav država.« Ker bodo ljudje z višjo minimalno plačo padli v višji dohodninski razred, bodo plačali višjo dohodnino, hkrati pa ne bodo več upravičeni do dodatkov v manjših zneskih ali pa dejansko v celoti. Država bo s trenutnim stanjem zakonodaje tako dobila več notri preko višjih dohodnin ter zmanjšanjem izplačil socialnih transferjev. 

ZSSS je izpostavila tudi, da sedaj zakonodaja določa izračun minimalnih življenjskih stroškov le na vsakih šest let. Zaradi tega obstaja bojazen, da izračuni ne bodo sledili dovolj hitro inflaciji, s čimer bodo ponovno izgubili navadni ljudje. Posledično predlagajo, da bi se izračuni minimalnih življenjskih stroškov, ki vplivajo na določitev minimalne plače, opravijo vsake tri leta. 

Ker ZSSS ugotavlja, da bodo gospodinjstva (oz. družine) zaradi višje minimalne plače na koncu prejemala nižje otroške dodatke, predlagajo še spremembe upravičenosti do denarnih družinskih prejemkov in sicer, da se prilagodi meja prvih petih dohodkovnih razredov za otroški dodatek.

Pridružili so se tudi zahtevam delodajalcem in sicer da so potrebne tudi razbremenitve plač srednjega razreda kot tudi ponovna uvedba letnega usklajevanje tako osnov kot olajšav, pri čemer je Pojetova še dejala: »Dovolj je bilo, da se našo konkurenčnost gradi na delavskih plačah.«

Hkrati so se na ZSSS zaobljubili, da ne bodo pozabili na dvig plač v zasebnem sektorju, pri čemer ne bodo spregledali socialni dialog kot vlada. Želijo si namreč sestanka s predstavniki delodajalcev o predhodno neuspešnih pogajanjih glede plačnega modela. Trenutno na ZSSS pripravljajo predlog ureditve slednjega, ki ga bodo poslali delodajalcem: »Gre za pogodbo, ki smo jo nekoč že imeli, veljati je prenehala leta 2004 ali 2005. Od takrat naprej praktično ni več enotnega plačnega modela v zasebnem sektorju, kar dodatno predstavlja težavo tudi v pogajanjih za panožne pogodbe.«