Prihaja čas tehnologije »zelenega vodika«, evropske države v to vlagajo milijarde, Slovenija pa lepe želje

»Vlade bi morale uporabiti nekaj od trilijonov, določenih za vzpodbude po pandemiji za napredek na področju zelene tehnologije.«

Tako je pred skoraj letom dni, 9. maja 2020 v Bloombergu zapisal David Fickling in opozoril, da je govorjenje o novi tehnologiji veliko več kot »samo vroč zrak.«

Nasprotno, gre za tekmo z velikimi vložki, ki bo spremenila svet.

Toda Slovenija pri tem znova strahotno zamuja. To kaže tudi dejstvo, da je Evropska komisija nezadovoljna s slovenskim osnutkom načrta za okoljsko okrevanje.

Kajti namesto okoljskega okrevanja je v ta načrt slovenska vlada menda spravila vse drugo, kar tja ne spada - od ustanovitve letalskega prevoznika do gradnje cest.

Obenem osnutek tega načrta še skriva pred javnostjo, namesto da bi ga javno razgrnila, kot si tako obsežna transformacija gospodarstva zasluži.

O solarni in vetrni energiji, vodiku, novi električni, pametni mreži in podobno pa je zapisanega veliko premalo.

To lahko vidimo na samo enem primeru - tehnologiji zelenega vodika.

The Hydrogen Economy's Time Is Approaching  #Hydrogen could meet 24% of the world’s energy needs by 2050, with annual sales of $200 billion to $700 billion At the higher end that would be almost half the size of the current oil market  #mobility … https://t.co/zTvN6EVTid

— Hydrogen Gazette (@H2Gazette) October 31, 2020

Najpomembneje je vedeti predvsem to, da se »zelena energija« na podlagi uporabe sonca, vode in vetra že danes proizvaja bistveno ceneje kot pa energija na podlagi premoga.

Cenejša je tudi od plina, ki je sicer cenejši in manj onesnažuje okolje kot premog.

Še več so že lani v posebni študiji, za katero stoji 20 finančnih ministrov držav G20, 200 centralnih bankirjev in vodilnih akademikov ugotovili, da je zmanjševanje izpustov eden od najbolj učinkovitih ciljev pri pomoči gospodarstvom prizadetim zaradi pandemije koronavirusne bolezni covid-19.

Države bi zato morale vzpodbujati večji odstotek vetrne in sončne energije ter sistemov za prenos in shranjevanje te energije.

S padanjem cen litij-ionskih baterij in gorivnih celic je mogoče že kmalu pričakovati, da bodo te tehnologije cenejše tudi od poganjanja plinskih turbin v električnih omrežjih.

Toda tudi če bodo električni avtomobili v celoti izpodrinili bencinske in dizelske bomo s tem zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida le za 40-50 odstotkov.

Še dodatnih 25 odstotkov bi morali zmanjšati v kmetijstvu in 20 odstotkov v industriji.

Tu pa lahko v največji meri pomaga vodik, še posebej, če se bo proizvajal neposredno s pomočjo zelene tehnologije.

[PR] #AirLiquide and @Siemens_Energy join forces to develop large scale electrolyzers for sustainable #hydrogen production in Europe https://t.co/SFoYwOMJbu pic.twitter.com/Ei7SybFw8k

— Air Liquide Group (@airliquidegroup) February 8, 2021

To bi lahko zmanjšalo stroške, utekočinjen vodik pa bi lahko predstavljal zalogo energije tudi za električna omrežja.

Bloomberg ocenjuje, da bi lahko vodik pokrival 24 odstotkov svetovnih potreb po energiji do leta 2050, z letnim prometom med 200 in 700 milijardami dolarjev.

Ob tem cena vodika hitro pada. Prve korake v tej smeri že lahko vidimo.

Podjetji Siemens Gamesa in Siemens Energy že razvijata komercialne vetrne turbine na morju, ki bodo proizvajale »zeleni vodik« s pomočjo elektrolize, torej razbijanja molekul vode na atome vodika in kisika.

Z obratnim postopkom lahko seveda v gorivnih celicah znova dobimo elektriko – in vodo.

Škodljivih izpustov v zrak pa na ta način preprosto – ni, hkrati pa se reši tudi vprašanje shranjevanja energije, ker ne potrebujemo velikih in dragih baterij.

Osnovo sistema bodo sestavljale 14 megavatne turbine, svoj vodik pa bodo ponujali podjetjem predvsem v severni Nemčiji, na primer jeklarnam in kemičnim tovarnam.

Dve Siemensovi podjetji bosta v ta projekt vložili 120 milijonov evrov.

Nemčija, ki želi postati globalni voditelj na področju vodika bo trem podjetjem, ki se ukvarjajo s temi projekti dodelila 700 milijonov evrov.

According to @WM_PowerRenew, this will be the decade of low-carbon hydrogen.
Want to know why? Here are some of the key points for the green hydrogen revolution:https://t.co/o6KCQd0BVE#Wind2H2 pic.twitter.com/Lie41afO00

— Siemens Gamesa (@SiemensGamesa) February 5, 2021

Skupaj je Nemčija za projekte vodika namenila 9 milijard evrov, v letu 2019 pa za zeleno energijo 30 milijard evrov.

In čeprav gre za »pilotne projekte« Reuters poroča, da bi projekti »zelenega vodika« v Evropi do leta 2050 dosegli 470 milijard evrov investicij in odprli milijon delovnih mest.

In kako napreduje Slovenija?

Ministrstvo za infrastrukturo smo najprej povprašali, ali imajo v zvezi z vodikom kakšno sprejeto strategijo?

#Greenhydrogen can play a meaningful role in the Biden administration's plans to decarbonize the #transportation industry. @bloomberglaw has more on how to boost the #hydrogeneconomy over the next four years: https://t.co/Jw48DeO8Ih

— Infinium Holdings, Inc. (@InfiniumCo) February 11, 2021

»Uvajanje vodikovih tehnologij za proizvodnjo vodika kot energenta ter uporaba vodika v prometu je podprta v dveh nacionalnih strateških dokumentih. V Strategiji na področju razvoja trga za vzpostavitev ustrezne infrastrukture v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju v Republiki Sloveniji. Strategijo je Vlada Republike Slovenije sprejela 12. oktobra 2017. Skladno s sprejeto strategijo je določen cilj, da se do leta 2030 vzpostavi 7 polnilnic za vodik, ki bodo omogočale uporabo vozil na vodikove gorivne celice.

Poleg navedenega je Ministrstvo za infrastrukturo, v sodelovanju z deležniki, pripravilo Celovit nacionalni energetski koncept (NEPN), ki ga je vlada RS potrdila 28. februarja 2020. NEPN za zmanjšanje rabe fosilnih virov energije in odvisnost od njihovega uvoza načrtuje podporo izvedbi pilotnih projektov za proizvodnjo sintetičnega metana in vodika (indikativni cilj je 10-odstotni delež metana ali vodika obnovljivega izvora v prenosnem in distribucijskem omrežju do leta 2030).

Pri tem velja omeniti, da tehnologije za proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov še niso razvite in preizkušene na nivoju, da bi omogočale dolgoročne konkretne investicije. Najprej je potrebno pričeti z izvajanjem pilotnih in demonstracijskih projektov in na osnovi pridobljenih izkušenj postopno preiti na proizvodnjo večjega obsega,« so nam odgovorili.

Na vprašanje, kakšna sredstva (iz proračuna ali evropska) naj bi Slovenija v prihodnjih letih namenila za to je bil odgovor že nekoliko bolj nejasen. 

»Sredstva za izvajanje ukrepov iz izvedbenih načrtov zgoraj navedenih strateških dokumentov se bodo zagotavljala predvsem iz: namenskih sredstev proračuna RS, sredstev evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027 in namenskih sredstev od prodaje emisijskih kuponov na dražbi, ki se zbirajo v Skladu za podnebne spremembe.

Predvideno je delno sofinanciranje pilotnih in demonstracijskih projektov. Za vzpostavitev polnilne infrastrukture in nakup vozil na vodikove gorivne celice pa je poleg sofinanciranja oz. nepovratnih sredstev možno pridobiti tudi ugodne kredite v okviru okoljskih naložb iz namenskega premoženja Eko sklada (odprti javni pozivi).

Organizacije pa lahko povratna in nepovratna sredstva v ta namen pridobijo tudi preko drugih centraliziranih EU programov kot npr. Instrument za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility), Obzorje Evropa, LIFE, itd.,« so nam odgovorili.

To je sicer lepo, toda kot lahko vidimo, v Sloveniji »strategija«, ki jo ima ministrstvo za infrastrukturo pravzaprav ni »strategija«, pač pa spisek želja.

Da se načrtujejo polnilnice vodika je sicer prav, toda zastavlja se vprašanje, kdo bo in kako proizvajal vodik v Sloveniji?

Konkretnih projektov, razen polnilnic – ni.

A Feasibility study w/b conducted this summer at The Port of Rotterdam to host a 100 MW electrolyzer from 2025 at the Maasvlakte, with electricity probably generated by offshore wind farms, producing green #hydrogen. Eventually plan is to expand to 500 MW. https://t.co/h94fASmjwL pic.twitter.com/925cuu5muE

— Hydrogen Standard (@H2Standard) February 9, 2021

In prav tako, kot kaže primer Nemčije, ne drži, da »tehnologije za proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov še niso razvite in preizkušene na nivoju, da bi omogočale dolgoročne konkretne investicije.«

Nemčija v te »pilotne« projekte, kot vidimo, vlaga 9 milijard evrov, Slovenija pa – spisek želja.

Ob tem v nobenem od protikoronskih paketov ni videti nobene vzpodbude za uvajanje tehnologije vodika ali pridobivanje energije iz obnovljivih virov.

Vzpodbude za nakup električnih avtomobilov so se celo drastično zmanjšale, čeprav so ti avtomobili še vedno dražji od klasičnih, dolgoročno pa prinašajo prihranke in manj onesnažujejo okolje.

Vlada prakvkar pripravlja že deveti protikoronski paket, pa vendar se tega, kar je priporočila prelomna lanska študija – investicij v obnovljive vire energije - ni lotila nikjer, čeprav naj bi EU v te projekte vložila okoli 470 milijard evrov.

Vse to je del razlogov, zaradi katerih je Evropska koisija nezadovoljna tudi s slovenskim načrtom za okoljsko okrevanje.

Evropska komisija naj bi bila nezadovoljna s slovenskim osnutkom nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost po epidemiji, predvsem zaradi previsoko načrtovane porabe za ceste in občutno premajhne za železnice.

Čas za dopolnitve nacionalnega načrta je sicer do konca aprila, ko bo komisija tudi uradno odločala o njem.

Ta načrt, ki naši državi predstavlja podlago za črpanje dodatnih 5,2 milijarde evrov, bo praktično začrtal razvoj v prihodnjih letih.

Znano je, da ima Evropska komisija precej natančne in stroge zahteve glede tega, kako naj bi okrevanje v državah potekalo. EU sledi viziji digitalne in zelene preobrazbe – za večjo produktivnost in konkurenčnost gospodarstva stare celine. Neuradno Evropska komisija s slovenskim načrtom ni najbolj zadovoljna.

Komisiji menda ni všeč, da bi Slovenija z denarjem za okrevanjem vzpostavljala novega letalskega prevoznika, kar je sevda utemeljeno. Denar za tobi morala Slovenija najti v svojem lastnem proračunu. Ob tem hoče Slovenija evropska posojila porabljati za ceste – in to trikrat več v primerjavi z železnicami.

Nezadovoljni pa naj bi bili tudi zato, ker ni jasnega načrta za boj proti podnebnm spremembam.

Medtem ko na Norveškem klasične bencinske polnilnice izginjajo in se spreminjajo, v Sloveniji še vedno večina prometa poteka s pomočjo nafte in bencina, protikoronski ukrepi pa so namenjeni le gašenju kratkoročnih požarov, ne pa hkrati investicijam, ki bodo odpirale nova delovna mesta v povsem drugačnem, »krožnem« gospodarstvu.