Kako bo Slovenija odplačala javni dolg? Ne bo ga. A brez skrbi.

Slovenski javni dolg znaša 32,3 milijarde evrov, oziroma dobrih 15 tisoč evrov na prebivalca. A brez skrbi, država in njeni prebivalci tega dolga nikoli ne bodo primorani poplačati.

Če bi Slovenija javni dolg, ki znaša okoli 70 odstotkov bruto domačega proizvoda, želela odplačati v na primer 20 letih, bi to pomenilo izdatek v višini 1,6 milijarde evrov letno.

To ne bi koristilo nikomur. Lastniki obveznic bi zgolj zamenjali eno vrsto imetja – obveznice, za drugo (in manj donosno) – denar.

Na drugi strani pa bi morala država ta denar iztisniti iz gospodarstva: iz podjetij, delavcev in javnega sektorja. To pomeni 1,6 milijarde evrov manj za investicije, potrošnjo in javne storitve. Znesek je primerljiv z upadom gospodarske dejavnosti v kriznem letu 2009, le da bi odtekal leto za letom, 20 let. To bi nedvomno povzročilo recesijo nepredstavljivih razsežnosti.

Odplačevanje državnih obveznic ne bi koristilo niti finančnemu sektorju. Državne obveznice namreč igrajo ključno vlogo popolnoma varnih naložb.

Brez teh bi bil finančni sektor primoran iskati bolj tvegane naložbe, kar bi zrahljalo njegovo stabilnost.

Lahko si zamislimo tudi manj ambiciozen in bolj realen scenarij, v katerem bi država odplačala le tolikšen del dolga, da bi dosegla z Maastrichtskimi kriteriji določeno višino 60 odstotkov bruto domačega proizvoda. Tudi v tem primeru veljajo ista načela kot zgoraj, le da v manjšem obsegu. Strošek, razporejen čez 20 let bi znašal dobrih 200 milijonov evrov letno.

To bi zahtevalo varčevanje v obsegu, primerljivim z zloglasnim ZUJF-om. Le da bi trajalo 20 let.

Slovenija zadnja tri leta absolutno višino javnega dolga ohranja na stabilni ravni. A absolutna višina dolga sploh ni pomembna.

Države namreč zaradi zgoraj navedenih razlogov – nevarnost povzročitve recesije, politična nevzdržnost dolgotrajnega varčevanja in pomembnost državnih obveznic za finančni sistem - tipično dolga ne odplačujejo, temveč le refinancirajo. 

Ko del dolga zapade, država izda nove obveznice in z izkupičkom poplača zapadle. Tako sproti plačuje zgolj obresti, poplačilo glavnice pa se prestavlja v nedoločeno prihodnost. Ta cikel se lahko odvija v nedogled, dokler je država sposobna odplačevati obresti.

Pomembna je torej le zmožnost države, da dolg redno servisira. Pogoj za to je, da je nominalna gospodarska rast države višja od obrestne mere. V nasprotnem primeru je potrebno zadolževanje samo za poplačilo preteklih obresti in dolg začne nenadzorovano naraščati.

Slovenija se trenutno zadolžuje po približno 1 odstotni obrestni meri. Nominalna gospodarska rast presega 6 odstotkov. Slovenija torej s servisiranjem dolga nima težav.

Višina obrestne mere zavisi od več dejavnikov, v največji meri od politike centralne banke in ocen trgovcev za obvezniških trgih. Slednji tveganje – in s tem obrestno mero – določajo predvsem na podlagi relativne višine javnega dolga proti bruto domačemu proizvodu in dinamike tega kazalca.

To je tudi merilo, ki ga postavljajo Maastrichtski kriteriji: dolg ne sme presegati 60 odstotkov bruto domačega proizvoda. 

Država se torej ne more poljubno zadolževati brez omejitev. A pomembna in potencialno problematična ni absolutna višina dolga, temveč relativna višina.

Slovenski dolg v višini 70 odstotkov BDP je še vedno višji od predpisanega.

Če želi država ta kazalec znižati ima dve možnosti: bodisi odplačuje dolg in s tem niža števec v razmerju, bodisi spodbuja gospodarsko rast in s tem viša imenovalec.

Drugi pristop se je skozi zgodovino izkazal kot gospodarsko precej bolj učinkovitega, finančno manj tveganega in politično bolj vzdržnega.

Temu pristopu Slovenija trenutno precej uspešno sledi. Kljub ohranjanju absolutne višine dolga se ta kot delež BDP iz leta v leto niža.

Še leta 2015 je dolg znašal več kot 80 odstotkov BDP, za lani je ocenjen na okoli 70 odstotkov, letos naj bi padel še za 4 odstotne točke.

Po oceni Evropske komisije naj bi se do leta 2020 približal meji, ki jo določajo Maastrichtski kriteriji.