REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Evropa, Ukrajina in ruski plin: nevarne posledice konfliktov in zakaj sodelovanje koristi vsem

Evropa, Ukrajina in ruski plin: nevarne posledice konfliktov in zakaj sodelovanje koristi vsem

Incident v Kerški ožini je v Evropi znova sprožil tudi strahove, povezane z dobavo ruskega plina. Ne bi bilo prvič, da bi konflikt med Ukrajino in Rusijo ravno na začetku zime omejil dobave plina Evropi.

Tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki se je v torek pogovarjala tako z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom kot z ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom in pozvala k dialogu, je v četrtek sporočila, da EU novih sankcij proti Rusiji "ne uvaja zaradi sankcij samih, temveč zato, da upoštevamo mednarodno zakonodajo". Poudarila je, da "ukrajinsko pristanišče Mariupol ne bo odrezano od Azovskega morja" in da bo o tem vprašanju spregovorila s Putinom na vrhu G20.

“Zagotoviti moramo, da ostane Ukrajina prehodna država za ruski plin," je bila jasna. Toda po drugi strani se krepijo tudi pritiski, da Nemčija in Rusija, kot to želi tudi ameriški predsednik Donald Trump, odstopita od izgradnje plinovoda Severni tok 2. Isto je te dni ponovno zahteval tudi ukrajinski veleposlanik v Nemčiji.

Donald Trump / Nemčija / Rusija / plinovod

Ne glede na vse te pozive in hkratne iniciaive, da EU več bistveno dražjega, utekočinjenega (LNG) plina kupi od ZDA pa vse analize kažejo, da bo Evropska Unija v prihodnosti še bolj ovisna od ruskega plina, kot pa je to že danes.

'Zagotoviti moramo, da ostane Ukrajina prehodna država za ruski plin,' je dejala Angela Merkel

Do prve resne zaostritve z Ukrajino je prišlo že mrzlega januarja 2006, kmalu po “oranžni revoluciji” v Ukrajini, ki je to državo, - ki jo je Samuel Huntington na svoji geografski karti narisal kot “razklano deželo”, postavljeno na mejo dveh “civilizacij” – usmerila v zahodnoevropske politične in vojaške povezave.

Rusija je vse dotlej vodila energetsko politiko, s katero je nekdanjim republikam bivše ZSSR omogočala nakup plina po znatno nižjih cenah od tržnih. Z osamosvojitvijo Ukrajine in njeno uvrstitvijo v tabor, ki ga Rusija vidi kot grožnjo nacionalni suverenosti je bilo ugodnih trgovinskih sporazumov seveda konec. Rusija je zahtevala višje cene, Ukrajina pa je ob glasni podpori večine evropskih držav to ocenila kot “izsiljevanje”.

Ukrajina je to zavrnile in Rusija je omejila dobavo plina skozi Ukrajino. Spor je bil leta 2006 začasno rešen z Juščenkovim pristankom na novo ceno plina, vendar je nezadovoljen zaradi dogovora med Ukrajino in Rusijo ukrajinski parlament takoj zatem odstavil ukrajinsko vlado in s tem dal jasno vedeti, da plinski zapleti v prihodnosti niso izključeni. Podobni incidenti so se nato še večkrat ponovili.

Evropska Unija, ki uvaža dobro polovico plina, od tega dve petini ruskega, je leta 2006 dobila prvo lekcijo iz geopolitike, ki pa žal ni dosegla predvidenih vzgojnih učinkov.

Delna zaustavitev dobav plina je povzročila kratkotrajno paniko tudi v Sloveniji. Ukrajina je takrat plačevala 175 dolarjev za 1000 kubičnih metrov plina, kar je samo tretjina “zahodnoevropske” cene, toda kljub temu ni želela pristati na novo ceno 250 dolarjev. Ker je bila pripravljena plačati le 201 dolar za 1000 kubičnih metrov plina je direktor Gazproma Aleksej Miller sporočil, da je njegovo podjetje ceno še povišalo. Za enako količino je nato rusko podjetje zahtevalo 450 dolarjev.

Turški tok

V Bruslju so zato znova naredili nekaj sestankov na visoki ravni in znova razpravljali o nujnosti “diverzifikacije” oskrbe s plinom, toda problem je ostal zapleten. EU je nato sprejela podrobno strategijo diverzifikacije dobav energentov.

Zaradi odločitev Evropske komisije je bil na koncu suspendiran plinovod Južni tok, ki bi ruski plin pripeljal tudi do Slovenje. Toda Rusija se ni predala – intenzivno se že gradi Turški tok, ki bo plin pripeljal vse do Madžarske, plinovod pa bo v državah EU zgrajen in upravljan popolnoma v skladu s pravili EU.

Tudi ameriški kongres vsako leto razdeli milijarde dolarjev finančne ali tehnične pomoči državam, ki jih ima za prijateljske.

Kljub paniki zaradi možnega pomanjkanja plina bi bilo potrebno na vse skupaj gledati nekoliko bolj racionalno. To velja tudi za očitke o “dvojni morali” Rusije. Nobenega dvoma seveda ni o tem, da Rusija s subvencionirano ceno plina nekaterim državam, na primer Belorusiji, vsako leto podari milijone ameriških dolarjev.

Vendar pa se ob tem pogosto pozablja, da tudi ameriški kongres vsako leto razdeli milijarde dolarjev finančne ali tehnične pomoči državam, ki jih ima za prijateljske. Tudi Sloveniji. V nasprotju s Slovenijo, ki dobi bolj simbolične zneske, so na ameriškem seznamu tudi številne države, ki bi jih težko uvrstili med demokratične.

Kljub temu, da Egipt, na primer, zasluži kupe dolarjev s prodajo nafte in plačili za prehod Sueškega kanala, dobi od ZDA na leto še približno 2,2 milijarde dolarjev pomoči. Jordanija, ki ima komaj sedemnajst milijonov prebivalcev, dobi milijardo dolarjev. Vendar ameriških multinacionalk nihče ne obsoja zaradi "gangsterizma", kadar za plačilo svojega blaga zahtevajo tržne cene.

Rusija lahko svoje blago prodaja tudi pod ceno, toda težko bi rekli, da je “gangster”, kot so jo obtoževali v Ukrajini, le zato, ker za svoje blago želi tržno ceno.

Poraba plina bo po oceni EIA do leta 2025 med vsemi energenti rasla najhitreje.

V Evropi je iraconalna politika razvidna tudi tedaj, ko evropski politiki govorijo o potrebi "diverzifikacije energetskih nabav". Cilj je seveda dober, toda pravih alternativ je malo. Kot možne alternative za ruski plin najpogosteje omenjajo povečanje uvoza plina iz severne Afrike, nekateri pa prisegajo celo na daljše obratovanje jedrskih elektrarn in opozarjajo na nujnost večje vloge vetrne in sončne energije.

Vendar pa resne analize evropskih dolgoročnih potreb po plinu dokazujejo, da so zgodbe o hitri prekinitvi evropske odvisnosti od ruskega plina nerealne. Prepad med evropskimi potrebami po plinu in vse manjšo lastno evropsko proizvodnjo se bo v naslednjih letih po ocenah Evropske agencije za energijo (EIA) še naprej povečeval. Poraba plina bo po oceni EIA do leta 2025 med vsemi energenti rasla najhitreje, v povprečju za 2,3 odstotka na leto. V tem času se bo poraba plina povečala glede na sedanjo raven za 70 odstotkov.

Ker bo proizvodnja plina v vsej Evropi razen na Norveškem v naslednjih letih še naprej upadala, bo po oceni EIA odvisnost Evrope od naravnega plina zrasla s sedanjih preko 40 odstotkov uvoženega plina na več kot 50 odstotkov uvoženega plina po letu 2025. Še leta 2002 so "stara gospodarstva" proizvedla 42 odstotkov svetovnega plina, leta 2025 bodo proizvedla le še 29 odstotkov.

Samo dvajset držav na svetu ima skupaj kar 89,3 odstotka vseh svetovnih rezerv plina, prva med njimi pa je s 27,8 odstotka prav - Rusija. Na drugem in tretjem mestu sta Iran s 15,6 odstotka in Katar z 15,1 odstotka. Vse druge proizvajalke imajo precej manjše deleže.

Podatki kažejo, da bo Evropa v prihodnjih desetletjih energetsko še dolgo odvisna od Rusije

Da tudi Rusija resno računa na evropske potrebe po plinu, je bilo mogoče sklepati tudi iz analiz ruske energetske strategije. V skladu z optimističnim scenarijem v Rusiji ob 3,5-odstotni gospodarski rasti do leta 2025 bi se ruski bruto družbeni produkt potrojil. Plin ima v tem scenariju pomembno vlogo.

Medtem ko naj bi izvoz ruske nafte v tem času narasel največ za eno četrtino, naj bi izvoz plina v Evropo po ruskem scenariju med leti 2003 in 2025 narasel za 140 odstotkov, po oceni evropske agencije za energijo pa "le" za 110 odstotkov. Plin bo v tem času postal drugi najpomembnejši energent na svetu in bo s tega mesta izrinil premog.

Leta 2030 bo svet energijo dobival iz 35 odstotkov plina, 36 odstotkov nafte in 17 odstotkov premoga.

Za Evropo bi bilo zato seveda koristno, če bi v Evropo plin pritekal iz čim več smeri. Toda realni podatki kažejo, da bo Evropa v prihodnjih desetletjih energetsko še dolgo odvisna od Rusije, hkrati pa je Evropa tudi za Rusijo eden od najpomembnejših trgov. Zato so odprti plinovodi res v interesu vseh – EU, Rusije in Ukrajine.

Komentarji