Gospa Brockovich ne živi več na Vrhniki

Po treh tednih je premier obiskal kraj, ki je od njegovega vladnega steklenjaka oddaljen manj kot dvajset kilometrov. Resda se je na Vrhniki oglasil že nekaj dni po silovitem požaru v kemičnem podjetju Kemis, specializiranem za zbiranje, predelavo in odstranjevanje odpadkov, vendar takrat z mediji ni komuniciral. Zakaj se je po skoraj treh tednih vrnil na kraj zločina, je v tem trenutku predvsem piarovsko in prav nič vsebinsko vprašanje. Ob armadi skoraj dvajsetih komunikatorjev, strokovnjakov za medije in odnose z javnostmi bi bilo čudno, če Miro Cerar v nekem trenutku ne bi naredil tudi nečesa, kar ljudje od njega pričakujemo že zato, ker je predsednik vlade. Toda v vsebinskem smislu je zgodba o požaru v Kemisu in kemičnem onesnaženju okolice vseeno nov mlinski kamen okoli Cerarjevega vratu. Nespretno komuniciranje, kot rečeno, je še najmanjši problem. Dejstvo je namreč, da ima kot šef vlade okoli sebe nadpovprečno veliko nesposobnih ministrov, predvsem pa ministric. Ob že tako ali tako notorični Milojki Kolar Celarc je tokrat iz omare padel okostnjak v podobi Irene Majcen, ministrice za okolje in prostor. Prav ona je namreč formalno zadolžena za področje, kjer je prišlo do nevarnega dogodka, morda celo za ekološko katastrofo omejenih razsežnosti. Majcnova, ki je bila svoje dni županja Slovenske Bistrice, je v trenutku izvolitve na ministrski položaj med poznavalci na obraz zvabila širok nasmešek, kajti njene vodstvene sposobnosti so na Štajerskem že dodobra spoznali in se je na koncu tudi bolj ali manj elegantno znebili.

Takšen kadrovski biser je potem zašel v Cerarjevo vlado in danes načeluje resorju, ki je ob hudi nesreči s potencialom ekološke katastrofe dobesedno zmrznil. Majcnovo bi moral premier takoj zamenjati, če ne zaradi vsebinskih razlogov, pa vsaj zaradi upravičeno klavrne javnomnenjske podobe. Vlada, ki na enem koncu države ni sposobna aktivno zaščiti prebivalcev pred nevarnimi posledicami požara v skladišču kemičnih odpadkov, izgublja še zadnje sledi zaupanja. Nič čudnega, če ji ljudje na Vrhniki ne verjamejo in se bojijo, da je njihova okolica bistveno bolj izpostavljena posledicam požara kot pa trdijo državne agencije in institucije. Ironija je, da bo zdaj prav Kemis plačal ceno za vse zastrupljanje okolja na območju Vrhnike v zadnjih petdesetih letih, četudi so bile visoke vsebnosti določenih strupenih snovi morda precej presežene že davno pred tem požarom. In ker so smeti oziroma kemični odpadki v prvi vrsti biznis, ni presenetljivo, da je avstrijski konkurent Saubermacher začel pošiljati ponudbe Kemisovim strankam, še preden so gasilci sploh pogasili ogenj na Vrhniki. Težki profesionalci, ni kaj. Biznis je biznis.  Enako je umazan, ko gre za prodajo nakita, odpadkov ali avtomobilov. Prav zato gre Avstrijcem čestitati, ker zadnje čase tako spretno obirajo Slovence. Ko se je namreč pol države ukvarjalo s požarom v Kemisu, je druga polovica opazovala peripetije okoli načrtovane lakirnice Magne Steyr v Hočah. Ne samo, da je Cerarjeva vlada tam pokazala povsem drugačno hitrost in sposobnost odločanja - domnevna delovna mesta pač prinašajo potencialne volilne glasove -, pač pa nenadoma niso bila sporna nobena ekološka opozorila več. Siloviti medijski stampedo, ki je utišal glasove kritikov tega projekta, je zakril tudi nekaj povsem legitimnih vprašanj. Zakaj se Magna po nekaterih podatkih počasi umika iz Gradca, če je njena tehnologija tako zelo okolju prijazna? Koliko so Avstrijci tokrat investirali v “mehčanje” javnega mnenja, kar z drugimi besedami pomeni, da si kupujejo naklonjenost velikih medijev? No, nenazadnje pa je tu še en pomislek: če misli naša vlada Magni pomagati z več kot 18 milijoni evrov subvencij, potem jo lahko toži vsak (tuj) investitor, ki takšnega darila ne bo dobil. Diskriminacija je v teh časih hujši prekršek, ki lahko epilog dobi tudi na katerem od evropskih sodišč.

A če se iz Hoč vrnemo nazaj na Vrhniko, ki je od Cankarja dalje nekako žalosten kraj, in ostanemo pri njunem skupnem imenovalcu, tj. ekologiji oziroma potencialnemu zastrupljanju okolja, potem me iskreno zanima, kam so šli vsi naši okoljevarstveniki, zeleni in manj zeleni aktivisti, ki bi poskrbeli za vsaj ščepec državljanske iniciative, morda pa tudi nepokorščine? Kje je naša Erin Brockovich, slovenska verzija kalifornijske okoljske aktivistke, da bi na Vrhniki oziroma v neposredni bližini Kemisa za našega ljubega premierja in njegovo ekipo z ljubeznijo nabrala nekaj solate, redkvic in peteršilja, zraven pa jim skuhala še rabarbarin kompot in pripravila skodelico svežih jagod s stepeno smetano iz domačega mleka lokalnih krav? Vse te dobrote bi potem Miro Cerar in njegovi ministri pred televizijskimi kamerami brez pomislekov zaužili, saj bi s tem dokazali, da v resnici verjamejo in zaupajo svojim službam, ki trdijo, da je okolica Kemisa približno tako idililno neoporečna kot Triglavski narodni park ...