REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Golob pri bolniku Evrope

Jasno je, da Golobu in slovenski vladi na njihovem položaju ni lahko. Toda čas se izteka. Čas je, da gospodarjem v Berlinu in Bruslju nekdo pove –, da so zavozili. Če ne, jim bodo to v Berlinu, Bruslju in Ljubljani ter še marsikje – kot se to že dogaja v Belgiji, Italiji, na Nizozemskem... povedali demonstranti na ulicah.

Predsednik slovenske vlade Robert Golob nas je te dni obdaril z več optimističnimi izjavami.

Poleg zdravstvenih nasvetov o boju proti koroni z morsko vodo in soncem, ki so dosegli precej večjo odmevnost, je med drugim po srečanju z nemškim kanclerjem Scholzem v Berlinu dejal, da je »preživeti zimo brez ruskega plina in redukcij zahteven, a uresničljiv cilj.«

Osrednji mediji so nas ob tem počastili tudi z običajnim odmerkom še nekaterih sorodnih dnevnopolitičnih puhlic.

Olaf Scholz je namreč ob srečanju s slovenskim premierjem Golobom poudaril, da bo treba storiti »vse za zmanjšanje odvisnosti od Rusije pri dobavi energije, kar je povezano z izgradnjo infrastrukture, ki bo kratkoročno omogočila pridobivanje nafte in plina iz drugih virov.«

Voditelja sta bila tudi enotnega mnenja, da je treba Ukrajini »še naprej pomagati politično, vojaško in človekoljubno ter v okviru sankcij, ki so bile uvedene proti Rusiji zaradi njene invazije na to državo.«

Voditelj »Gibanja Svoboda« ima seveda veliko razlogov za to, da se nadvse uvidevno in prijateljsko pogovarja z nemškim kanclerjem. Nemčija je namreč največja slovenska gospodarska partnerica in že od samostojnosti države tista, ki ji Slovenija v svoji politiki najbolj zvesto sledi.

Dokler je bila Nemčija na dobri poti, je bilo prikimavanje Berlinu del običajne folklore, kjer je bil uspeh skoraj zagotovljen. Kaj pa danes? Nemčija se je namreč v zadnjega pol leta iz »motorja Evrope« spremenila v »bolnika Evrope.«

Vse doslej je Nemčija seveda veljala tudi za zgledno in razvito državo, zato je Golobov obisk Berlina takoj za Brusljem še toliko bolj razumljiv.

Vendar pa ima takšna politika tudi svojo temno plat. Dokler je bila Nemčija na dobri poti, je bilo prikimavanje Berlinu del običajne folklore, kjer je bil uspeh skoraj zagotovljen.

Kaj pa danes?

Za NATO fanatike, ki so še vedno prepričani v dogmo o ruski nameri, da po Ukrajini okupira še velik del Evrope so zadeve seveda jasne.

Za vse ostale, ki se pri presoji opirajo tudi na razum in logiko pa seveda ne.

Evro je vsak dan vreden manj.

Nemčija se je namreč v zadnjega pol leta iz »motorja Evrope« spremenila v »bolnika Evrope,« kot jo vse bolj pogosto označujejo tuji komentatorji.

To je država, ki se je dolga leta modro upirala politiki ZDA, spretno balansirala med vzhodom in zahodom, da bi na koncu zaradi vojne, ki jo je Washington uspel sprožiti v Ukrajini vse svoje napore usmerila le – v boj proti Rusom.

Pri tem je najprej ugašala jedrske centrale, stavila na plin in zeleno energijo, da bi sedaj ostala brez redne dobave plina in pričela ponovno zaganjati stare termoelektrarne na premog. In s tem minirati boj proti klimatskim spremembam, brez katerega svet drvi v katastrofo.

Njen ekonomski model je bil v veliki meri utemeljen na uporabi poceni ruskega plina in prodaji svojih proizvodov po svetu. Toda sedaj so Nemci pred tem, da se bodo preko zime greli v halah, omejevali ure, ko se bodo lahko tuširali, medtem ko njihova trgovinska bilanca že beleži deficit.

Kakšen pameten nasvet lahko torej Golob sploh dobi od kanclerja, ki mu britanski Telegraph napoveduje, da bo za Johnsonom in Draghijem tretji predsdnik vlade, ki bo moral po hitrem postopku zapustiti položaj?

Celo če v EU uspemo postati »neodvisni« od ruskega plina (in odvisni od dražjega ameriškega, ali bližnjevzhodnega in afriškega) – kaj to pomeni v luči dejstva, da bo Evropska unija odslej imela na razpolago le pregrešno drag utekočinjen plin, Azija pa še več ruskega – in cenejšega?

Kakšen pameten nasvet lahko torej Golob sploh dobi od kanclerja, ki mu britanski Telegraph napoveduje, da bo za Johnsonom in Draghijem tretji predsdnik vlade, ki bo moral po hitrem postopku zapustiti položaj?

Jasno, trpela bo evropska konkurenčnost. In standard Evropejcev.

Evro je vsak dan vreden manj.

Seveda, prehod na zelene vire energije je rešitev, toda ker tega ni mogoče narediti čez noč, bi bilo tudi za EU veliko bolj modro, če bi ta prehod izvajala postopoma, ob opiranju na ruske energente, ne pa z nenadno in vsiljeno prekinitvijo.

Je v takšnih pogojih torej še modro vztrajati pri dosedanji politiki in nemškemu kanclerju tiho prikimavati? Ali bi bilo – tudi v splošno dobro – pametneje, če bi vodilnim evropskim politikom skupaj s Scholzem povedali grenko resnico, da so s svojimi izbirami napačne politike pač zgrešili in da bi bil čas, da svojo smer popravijo, saj bomo sicer vsi, ki smo v evropski kompoziciji končali v prepadu?

To seveda ni lahko in s seboj prinaša tveganja. Mnoge druge, tudi večje države si tega, da je njihova politika samomorilska, niso upale povedati vladi ZDA.

Zaradi tega je pred pritiski Washingtona obmolknil tudi Berlin. In nato Berlinu niso upale tega, da se moti, povedati še mnoge druge evropske vlade.

Danes je Viktor Orbán v podobni vlogi, ko znotraj države vlada s trdo roko in nedemokratično, hkrati pa ima ob kritikah vodstva EU pogosto zelo prav, ko gre za zunanjo politiko Bruslja.

Razen madžarske. In ta vlada je znova zanimiv primer, ki dokazuje znano spoznanje realistov v mednarodnih odnosih, ki opozarjajo, da lahko neka država vodi zgrešeno notranjo – in hkrati povsem racionalno zunanjo politiko. Točno tako, kot na primer nekoč - Stalin.

Danes je Viktor Orbán v podobni vlogi, ko znotraj države vlada s trdo roko in nedemokratično, hkrati pa ima ob kritikah vodstva EU pogosto zelo prav, ko gre za zunanjo politiko Bruslja.

Seveda ne bi bilo prav nič narobe, če bi tudi Robert Golob zbral pogum in namesto ponavljanja fraz o neskončni pomoči Ukrajini ter dokončni zmagi dobrega nad zlim nemške in ostale sogovornike postavil na trdna tla. Prav k temu je nedavno upravičeno pozivala Spomenka Hribar.

In opozorila, da je to znal narediti Josip Broz, ki je na čelu majhne države naredil nekaj, kar je običajno rezervirano le za velike.

To se (za zdaj?) ni zgodilo.

Bo Golob še pravočasno spoznal, da je Titova in ne Janševa - prava pot?

Za zdaj o tem še nič ne kaže. Kakšne bodo posledice, če se bo vztrajanje pri najbolj uhojeni poti nadaljevalo pa lahko slutimo že danes.

O tem govori tudi stavek Roberta Goloba, ki nam obljublja »preživetje« - brez ruskega plina.

Preživetje?!

Od kdaj pa je zgolj »preživetje« cilj državljanov v EU? So volivci na Slovenskem 24. aprila glasovali za to, da bodo živeli v boljši in normalni državi, ali v državi, ki nam bo omogočila zgolj »preživetje«?

Od kdaj pa je zgolj »preživetje« cilj državljanov v EU? So volivci na Slovenskem 24. aprila glasovali za to, da bodo živeli v boljši in normalni državi, ali v državi, ki nam bo omogočila zgolj »preživetje«?

Odgovor v smislu, da so časi pač takšni, hudi in da se moramo zaradi vojne, ki je nihče ni pričakoval, vsi nekoliko prilagoditi, pristati na hladnejše radiatorje, manjše plače in višje cene vsega so seveda popolnoma pišmeuhovski in celo predrzni.

Predvsem zato, ker je bila tudi nesposobna diplomacija članic EU neposreden akter, ki je bil vključen v pogajanja med Moskvo in režimom v Kijevu, ki so se neuspešno končala z vojno. Če bi bila evropska diplomacija uspešna, če ne bi popuščala ZDA na vsakem koraku, če bi bila uspešna pri uveljavitvi mirovnih sporazumov iz Minska, potem bi bila ta najbolj nevarna in hkrati najbolj preprosto rešljiva kriza, kot jo je opisal eden od poznavalcev - že davno rešena.

V EU bi se v tem primeru pogovarjali o višjih plačah, boljšem standardu in življenju ne pa o tem, kje kaj vzeti, komu kaj odrezati in kako ne zmrzovati.

Golobova vlada ima seveda vso pravico, da vztraja pri utečeni poti in še naprej slepo podpira »bolnika Evrope« ter dementnega voditelja svobodnega sveta, ki se je pravkar osmoljen vrnil z neuspešne turneje iz Bližnjega vzhoda, kjer se je s pestjo »rokoval« z naročnikom umora kolumnista ameriškega Washington Posta.

Toda pri vztrajanju ob sedanji politiki EU, ki se je, kot je cinično dejal Viktor Orbán, »ustrelila v pljuča« in ne v nogo, bodo vsi, ki to politiko podpirajo, nosili tudi odgovornost za njene posledice.

Do 24. aprila je bila to politika Janeza Janše. Od 24. aprila naprej je to politika Roberta Goloba. In če se predvsem glede zunanje politike tiče Golob ne bo razlikoval od Janše, bo entuziazem tistih, ki so glasovali za spremembe in novo Golobovo vlado hitro uplahnil.

Do 24. aprila je bila to politika Janeza Janše. Od 24. aprila naprej je to politika Roberta Goloba.

In če se predvsem glede zunanje politike tiče Golob ne bo razlikoval od Janše, bo entuziazem tistih, ki so glasovali za spremembe in novo Golobovo vlado hitro uplahnil.

A to ne bo najhuje.

Posledice krize, ki so pred nami grozijo, da se bodo z visokimi stroški povsem nepotrebnega »odklopa od ruske energije« zažrle v vse načrte Golobove vlade. Le kako bo vlada, ki se bo borila z draginjo in jutri morda stagflacijo ter pomanjkanjem podala na pot reforme zdravstvenega sistema in gradnje stanovanj za mlade?

Slovenija za to nujno potrebuje spremembo zunanjepolitične smeri celotne EU. Potrebujemo mir v Ukrajini in – čeprav se mnogim to zdi bogokletno – obnovo odnosov z Rusijo.

Predvsem pa je potrebno spoznati, da je sedanja politika zveze NATO v Ukrajini nevarna, obsojena na propad in skrajno hinavska.

Predvsem pa je potrebno spoznati, da je sedanja politika zveze NATO v Ukrajini nevarna, obsojena na propad in skrajno hinavska.

Kot je dejal Andrés Manuel López Obrador, predsednik Mehike, jo je mogoče opisati z enim samim stavkom: »Mi vam priskrbimo orožje, vi pa trupla.«

Zato je v Ukrajini vsak dan več orožja – in več trupel.

In politika EU?

Lahko bi jo opisali s šalo, ki kroži po družbenih omrežjih.

»Francozi leta 1812: 'Zima bo ostra. Rusijo moramo premagati pred nastopom hladnega vremena.'

Nemci leta 1941: 'Zima bo ostra. Rusijo moramo premagati pred nastopom mraza.'

Zahod leta 2022: 'Zima bo ostra ...'«

Nadaljevanje je znano…

Kot je dejal Andrés Manuel López Obrador, predsednik Mehike, je politiko zveze NATO do Ukrajine mogoče opisati z enim samim stavkom: »Mi vam priskrbimo orožje, vi pa trupla.«

O vsem tem je nekaj smotrnih vprašanj postavil tudi ekonomist in nesojeni predsednik vlade Jože P. Damijan, svoj čas kandidat za mesto premierja v režiji KUL-a.

Ni jasno, ali bi imel on danes na Golobovem mestu več poguma kot voditelj »Gibanja Svoboda«, toda vprašanja in sklepi, ki jih v svoji kolumni zapisuje, so zelo na mestu.

»Le kako smo lahko pristali na situacijo, v kateri je v forsiranju pravičništva za politično elito bolj sprejemljivo aktivno spodbujanje vojne (z dobavami orožja) namesto iskanja mirne rešitve? Le kako smo lahko pristali na situacijo, v kateri sankcioniranje nasprotnika boli in dobesedno uničuje samo nas, nasprotniku pa koristi? Le kako smo lahko pristali na situacijo, da bomo uničili našo blaginjo, naš položaj v svetu in našo prihodnost ter na drugi strani dvignili nasprotnika (naveza med Rusijo in Kitajsko, vzpon BRICS)?

Vprašanje je le, ali (1) se politična elita res ne zaveda, kam je v evforiji pravičništva po ruskem napadu na Ukrajino s svojimi nepremišljenimi reakcijami zapeljala Evropo?, (2) se tega zaveda, vendar močno podcenjuje situacijo?, ali (3) se zaveda situacije, vendar ne more izstopiti, ker mora slediti nareku iz Washingtona?

Ne glede na odgovor pa niti ljudje niti zgodovina aktualni politični eliti te neumnosti ali naivnosti ne bodo odpustili.«

In s tem zapisom Jožeta P. Damijana se je mogoče popolnoma strinjati.

Uporabe vodnega topa namesto besed pa ne ljudstvo in ne zgodovina Golobu ne bodo odpustili.

Jasno je, da Golobu in slovenski vladi na njihovem položaju ni lahko.

Paziti morajo na interese slovenskega gospodarstva in si obenem varovati hrbet pred napadi opozicije, ki bi jim ob vsakem disonantnem tonu rada okoli vratu obesila mlinski kamen »rusofilstva.«

Toda čas se izteka.

Čas je, da gospodarjem v Berlinu in Bruslju nekdo pove –, da so zavozili.

Če ne, jim bodo to v Berlinu, Bruslju in Ljubljani ter še marsikje – kot se to že dogaja v Belgiji, Italiji, na Nizozemskem... - povedali demonstranti na ulicah.

Uporabe vodnega topa namesto besed pa ne ljudstvo in ne zgodovina Golobu ne bodo odpustili.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke