REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Franc Jožef dal, Janez Janša vzel

Zgodovina se res ponavlja kot – farsa. To velja predvsem za slovenske nakupe orožja, ki jih izvaja Janševa vlada. Znova so povsem netransparentni in absolutno razsipni. Namesto da bi na MORS-u naredili javne razpise transparentne – so se jim raje odrekli.

Zgodovina se res ponavlja kot – farsa.

Janezu Janši se res več ne da na sodišču znova razlagati, da nek papir s provizijami ni papir sprovizijami, ampak nekaj 'čisto drugega'.

To velja predvsem za slovenske nakupe orožja.

Že na podlagi tega, kar smo objavili na Insajderju.com je povsem jasno, da so bili nakupi orožja, ki jih izvaja Janševa vlada, znova povsem netransparentni in absolutno razsipni.

Denarja se je ali še bo zapravilo toliko, da je povsem mogoče, da so ob teh nakupih znova »padle« provizije.

Razlika med aferami v preteklosti je samo ena –, da so tokratni nakupi izvedeni brez javnih razpisov.

In zakaj? Najbrž zato, ker se morajo pri javnih razpisih razne komisije vendarle držati vsaj nekih pravil, predvsem pa morajo biti pogoji zapisani tako, da lahko pri ponudbah sodeluje več proizvajalcev.

Že to omogoča vsaj teoretično možnost, da morda zmaga proizvajalec, ki ni vnaprejšnji izbranec obrambnega ministra ali predsednika vlade.

Denarja se je ali še bo zapravilo toliko, da je povsem mogoče, da so ob teh nakupih znova »padle« provizije. Razlika med aferami v preteklosti je samo ena –, da so tokratni nakupi izvedeni brez javnih razpisov.

In to marsikomu ni všeč. Predvsem pa predsedniku trenutne vlade.

Kjer nastopa več proizvajalcev je seveda mogoče težje ubraniti vnaprejšnjo, sporno izbiro nekega orožja ali opreme, saj na nelogičnost izbire opozarjajo že v ponudbah našteti podatki.

In Janezu Janši se res več ne da na sodišču znova razlagati, da nek papir s provizijami ni papir sprovizijami, ampak nekaj čisto drugega.

Vsega tega pa sedaj pri nakupih orožja več ni.

Dogajajo se v tišini in daleč od oči javnosti, zagrnjeni z zastori državnih skrivnosti in varovanja »poslovnih tajnosti« podjetij, ki Sloveniji prodajajo svojo smrtonosno robo.

Podatki pa so kljub temu jasni: cena transportnega letala Spartan je v nekaj letih z okoli 28 milijonov evrov narasla na neverjetnih 72 milijonov evrov, čeprav bi po ocenah poznavalcev lahko poskočila le na okoli 35 milijonov evrov.

Cena transportnega letala Spartan je v nekaj letih z okoli 28 milijonov evrov narasla na neverjetnih 72 milijonov evrov, čeprav bi po ocenah poznavalcev lahko poskočila le na okoli 35 milijonov evrov.

Enako je z Boxerji – ti bodo sedaj stali že skoraj 8 milijonov evrov po kosu. Za ta denar bi Slovenija lahko nabavila rabljene Leoparde, ki so resni tanki, ne pa »kolesnike«, ki so še vedno le lahko oklepljena vozila, zelo ranljiva na bojišču.

Ampak vojaški strokovnjaki bodo takoj porekli, da nimamo pojma, ker Slovenija zaradi zveze NATO pač potrebujemo mobilne večkolesnike in pika. Ker naša varnost je »skupna« itd.

Vendar tega seveda ne bodo omenjali tedaj, ko bomo imeli kakšen resen zaplet okoli meje s Hrvaško in bi nam prav prišlo nekaj malce težjega. NATO pa bo takrat seveda čisto tiho.

Še bolj neverjetno je, da slovenski MORS enako dobri in enkrat cenejši oklepniki - sploh niso zanimali.

Le kdo bi ravnal tako razsipno brez posebnega razloga?

Bi kdorkoli, ki na avtomobilskem trgu išče vozilo spregledal avto, ki bi bil ob enaki opremi in prevoženih kilometrih – enkrat cenejši?

Bi ga res zavrnil?

Seveda ne.

To bi veljalo za negospodarno in preprosto - butasto.

Toda ob nakupih vojaške opreme se na vse to pozabi. Butasti nakupi so pravilo, ne izjema.

Kupuje se najdražje, netransparentno, brez javnih razpisov in celo brez primerjave podobnih ponudb.

Bi kdorkoli, ki na avtomobilskem trgu išče vozilo spregledal avto, ki bi bil ob enaki opremi in prevoženih kilometrih – enkrat cenejši? Bi ga res zavrnil? Seveda ne. To bi veljalo za negospodarno in preprosto - butasto. Toda ob nakupih vojaške opreme se na vse to pozabi. Butasti nakupi so pravilo, ne izjema.

Uradni odgovori so vedno isti, češ da to in to vozilo ali to in to letalo pač »ni izpolnjevalo vojaško-tehničnih zahtev« v skladu z najnovejšimi »vojaškimi študijami in strateškimi načrti.«

Ko preberete kaj takšnega morate seveda vedeti, da vas imajo za norca.

Kar na MORS-u ob lansiranju teh oguljenih fraz ne razkrijejo je namreč dejstvo, da so te »strokovne zahteve« nastajale istočasno s kupovanjem orožja.

Oziroma, če smo natančni, pod isto vlado so najprej nastali razni »strateški« in »taktični« dokumenti, v katerih je bilo lepo opisano, kaj Slovenska vojska (SV) potrebuje, te zahteve pa so bile praviloma napisane na kožo enemu samemu proizvajalcu.

Ko se je šlo v nakup povsem neustrezne ROLE-2 se je na koncu izkazalo, da minister sploh ni bil obveščen o vseh nujnih postopkih. In povsem mogoče je, da tudi sedaj Matej Tonin, ki slepo in pokorno izvaja naročila svojega šefa Janše znova - nima pojma o vse podrobnostih poslov, ki se po informacijah naših virov sicer vodijo neposredno iz Janševega kabineta.

Spomnimo se, kako je bilo pri izbiri pušk za Slovensko vojsko. Vse do konca nakupa je viselo v zraku vprašanje, ali so bili rezultati streljanja, na podlagi katerih so bile kupljene – ponarejeni.

V Sloveniji ob tem še vedno ni neodvisnega organa, kjer bi se lahko ponudniki pritožili, zato ni nenavadno, da se je Slovenija odrekla razpisom.

Ampak puške smo izbrali. Puške FN F 2000 S je v Slovenijo pripeljalo podjetje AREX. Na testih naj bi puška dosegla 100-odstotno natančnost, puška konkurenčnega nemškega proizvajalca Heckler&Koch pa le bedno 78- odstotno natančnost.

Že tedaj so strokovnjaki menili, da so bili rezultati streljanja – ponarejeni. Tone Anderlič, predsednik odbora za obrambo je namreč prejel le zapisnik taktičnega testiranja, ne pa tudi tehničnega. Zapisnik je pripravil Boris Gregor, ki je imel kot izumitelj stike z AREX-om, prodajalcem belgijskih pušk.

In tako je Slovenija postala edina članica zveze NATO in edina država na svetu nasploh, ki je to smešno puško uporabila kot standardno puško svoje vojske.

Vse ostale vojske so jo namreč uporabljale le v omejenem obsegu, za različne enote specialcev in podobno. Puška sama pa v svetovnem merilu še vedno beleži zelo kritične ocene.

Protikorupcijska komisija je že leta 2008 ugotovila, da »enakopravnost ponudnikov« (takrat Sistemske tehnike in Rotisa) ni bila zagotovljena.

In to zato, ker je MORS »z nerazumnimi in diskriminacijskimi odločitvami izločil Sistemsko tehniko.« V Sloveniji ob tem še vedno ni neodvisnega organa, kjer bi se lahko ponudniki pritožili, zato ni nenavadno, da se je Slovenija odrekla razpisom.

Namesto da bi na MORS-u naredili razpise transparentne – so se jim raje odrekli.

In enako velja za »vojaške« kriterije.

Vsi se še spomnimo, kako je Dragan Bavčar svoj čas trdil, da bomo »dobili najboljše«, na koncu pa smo za drag denar dobili Patrie z navadnimi mitraljezi.

In tako je Slovenija postala edina članica zveze NATO in edina država na svetu nasploh, ki je to smešno puško uporabila kot standardno puško svoje vojske.Vse ostale vojske so jo namreč uporabljale le v omejenem obsegu, za različne enote specialcev in podobno.

Brez minometov in topov. Dobre le za boj s pehoto. Smešno in žalostno. Kotnik Dvojmoč je tedaj opozoril, da bi imela SV s tem orožjem težave, če bi se srečali dve bataljonski skupini, ker slovenska ne bi imela topov.

Nekoč je bil Peter Zupan tisti, ki se je sestajal s pozneje obsojenima Riedlom ter Cekuto in pomagal pri pripravi enega ponudnika za razpis. Tokrat se zgodba ponavlja, ampak Zupana več ne potrebujejo, ker razpisov – ni več.

Je pa že sedaj jasno, da bodo davkoplačevalci znova »preplačali konfiguracije«, ki bodo na koncu bistveno dražje. Tako kot vedno.

Leta 2008 je bilo kršeno načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Ni bilo zagotovljene enakopravnosti ponudnikov. Ni nenavadno. Zakon o javnih naročilih (ZJN) se je spremenil trikrat v desetih letih – ampak tokrat je še slabše, saj ga raje sploh niso uporabili.

V postopke javnih nabav bi morali vnesti pravila, ki bi omogočala v primeru suma korupcije prekinitev postopkov, to so nam vlade obljubljale že pred leti. In danes? Teh določil znova ni.

Oklepnike je Slovenija kupila preko OCCAR-ja, češ da MORS z razpisi menda »nima izkušenj.«

Prav, toda zakaj ne bi bili še bolj dosledni in nakup orožja predali v roke agenciji zveze NATO NAMSA,  da ga izvede za Slovenijo? Tako bi dobili najboljšo ponudbo po res najnižji ceni.

Na podoben način deluje tudi EDA – Evropska obrambna agencija.

Ampak ne, slovenska vlada pod taktirko Janeza Janše je želela imeti v rokah škarje in platno vse do konca. Le zakaj?

Zaradi provizij?

V Sloveniji se najprej izbere roba, potem pa se glede na njene specifikacije zanjo v dokumente, taktične študije, strateške načrte in ostalo papirologijo naknadno napišejo še pogoji in kriteriji in tako »pokrije« že vnaprej določena izbira.

Vse kaže, da smo pozabili, da javno naročanje pomeni izbiro najugodnejše ponudbe na podlagi vnaprej določenih kriterijev in postopkov med več ponudniki.

Toda v Sloveniji se najprej izbere roba, potem pa se glede na njene specifikacije zanjo v dokumente, taktične študije, strateške načrte in ostalo papirologijo naknadno napišejo še pogoji in kriteriji in tako »pokrije« že vnaprej določena izbira.

Stanje na tem področju je tako še bolj obupno, kot je bilo v času afere Patria.

Vir: Twitter

Prvi zakon o javnem naročanju v Sloveniji je uveljavil že cesar Franc Jožef, samostojna Slovenija pa ga je nato ponovno dobila leta 1997.

Jožef nam ga je dal, Janez pa, dejansko - vzel.

Ampak na obrambnem področju ga v obdobju Janeza Janše - ne potrebujejo.

Jožef nam ga je dal, Janez pa, dejansko - vzel.

Pa ne samo zakon o javnem naročanju – vzel nam je tudi poštenost in ugled demokratične, urejene države, ki gre s tem skupaj.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo
»Suverenost« podkolonije
Zadnje brce hegemonov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke