Fox efekt

Napetosti med ZDA in Iranom so v zadnjih dnevih, po sestrelitvi ameriškega brezpilotnega letala, dosegle vrhunec. Ameriški predsednik Donald Trump je že ukazal povračilne udare na tri tarče v Iranu, ki bi lahko sprožili odgovor Irana - in tako bi se morda na Bližnjem vzhodu začela še ena, še bolj nevarna vojna kot vse doslej.

Toda to se ni zgodilo. Predsednik ZDA je bombnike, ki so bili že v zraku, v zadnjem hipu odpoklical. Napad je preklical potem, ko je izvedel, da bi v njem umrlo 150 ljudi. Posebno vprašanje seveda je, kako je mogoče, da je bombnike sploh poslal v napad, ne da bi pred tem pretehtal vse posledice tako usodne odločitve.

Ne nazadnje se je že odločil za napad na državo z več kot 80 milijoni prebivalcev in močno vojsko.

Toda ob tem je enako pomemben tudi odgovor na vprašanje - kaj je predsedniku ZDA preprečilo, da napad izpelje?

Ameriški mediji razkrivajo, da je bil to, po vsej verjetnosti – pogovor s konservativnim novinarjem in voditeljem oddaj na televiziji FOX News, ki ga Donald Trump še posebej ceni.

Očitno bolj, kot ceni celo lastnega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, zunanjega ministra Mika Pompea in druge »jastrebe«, ki že od nekdaj zelo »navijajo« za vojno z Iranom.

Kot poroča New York Times, naj bi prav novinar Tucker Carlson dejal, da je napad ZDA na cilje v Iranu po sestrelitvi drona nekaj popolnoma »norega« in tako ameriškega predsednika prepričal, da »jastrebi«, ki jih ima Donald ob sebi, sploh ne mislijo na Trumpove interese ali interese države, ter da se lahko, če bo sprožil vojno proti Iranu, »kar poslovi od možnosti, da zmaga na predsedniških volitvah leta 2020.«

Izvoljen je bil namreč tudi na podlagi obljube, da bo ameriške vojake vrnil domov, torej vojne končal, ne pa začenjal.

Kot poroča NYT, Carlson sicer ni edina oseba, ki je Trumpu v zadnjem času odsvetovala napade na Iran, toda gotovo je eden od najbolj vplivnih.

Ko je predsednik ZDA že odobril napad, naj bi namreč Trump vklopil televizijo, da si ogleda Carlsonov »šov«, v katerem je voditelj Fox Newsa opozoril, da so se »intervencije ZDA v tujini končale kot popolne katastrofe za ZDA.«

»Isti ljudje, ki so nas potisnili v iraško nočno moro pred 16 leti, sedaj zahtevajo novo vojno, tokrat z Iranom. Zdi se, da je predsednik, kar mu je potrebno priznati v dobro, do tega skeptičen - zelo skeptičen,« je poudaril Carlson v kamere.

Trumpu, ki je medtem že poslal bombnike in izstrelke proti Iranu, naj bi zato postalo malce nerodno.

Vrhovni poveljnik naj bi šele nato svoje generale vprašal, koliko smrtnih žrtev bo v Iranu, ko se napadi izvedejo. Ko so mu odgovorili, da okoli 150, si je premislil. Ugotovil je, da bi bilo to »neproporcionalno« (sestrelitvi enega drona) - kar je seveda res. 

Res pa je tudi, da ob načrtovanju napadov Pentagon zmeraj poda tudi oceno žrtev.

Kar pomeni, da Trump teh dokumentov sploh ni bral, ali pa preprosto, do zadnjega trenutka, sploh ni vzel v obzir pri sprejemanju odločitve. Kar je zanj seveda zelo značilno. 

Napade je - kot trdi sam - preklical 10 minut, preden naj bi se zgodili. Njegovi svetovalci sicer trdijo, da se je to zgodilo že bistveno prej, vsaj dve uri pred napadi. 

Kakorkoli že, da Trump pošilja bombnike v napad, ne da bi premislil o posledicah, je seveda nekoliko strašljivo.

»To bi bilo smešno, če ne bi bilo tako smrtno resno. Zadnja epizoda Trumpovih norčij je bila obupno ne-smešna, skorajda pretresljiva za Bližnji vzhod in globalno stabilnost. In podčrtuje nujno potrebo, da se vrnemo k pošteni diplomaciji ter ponovno potrdimo jedrski sporazum iz leta 2015 z Iranom. To je budnica za kongres, ki mora pospešiti sedanje napore za omejitev predsednikovih pooblastil za začenjanje vojn. In to meče novo luč na Trumpovo izjemno nesposobnost za opravljanje predsedniških nalog,« so zapisali v uvodniku mednarodne izdaje Guardiana.

Toda – Trumpu je potrebno priznati vsaj to, da je verjetno res edini predsednik, ki sicer lahkomiselno sprejema odločitve – ki pa jih je pripravljen tudi enako hitro tudi priznati in popraviti.

In verjetno je Donald Trump doslej edini predsednik ZDA, ki je neko usodno odločitev – še pravočasno preklical.

Prava škoda je, da tega niso pravočasno naredili tudi Bill Clinton, George Bush ali celo Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama.

»Pomislil sem glede tega za sekundo in si rekel, veste kaj, sestrelili so letalo brez posadke, dron, lahko ga imenujete kakorkoli želite in sedaj bomo imeli v pol ure zaradi tega 150 mrtvih ljudi, potem, ko sem že rekel, da naj nadaljujejo za napadom. In to mi ni bilo všeč, ni se mi zdelo, da je to proporcionalno,« je dejal voditelju televizijske postaje NBC Chucku Toddu.

Za diplomate po svetu je to dokaz, da se predsednik ZDA vede povsem nepredvidljivo. Za zunanjo politiko neke države seveda ni nič hujšega, če sledi medijskim odzivom. To lahko privede do povsem neracionalnih, škodljivih, kratkoročnih odločitev, ki ugajajo javnemu mnenju, škodijo pa dolgoročnim koristim države.

V medijih vsi poznamo tudi »CNN efekt« oziroma »učinek CNN-a«, zaradi katerega so ameriške vlade tudi zaradi poročanja medijev sprožale številne »humanitarne« in podobne intervencije po vsem svetu.

Pred tem so številni novinarji svoje vlade, predvsem pa vlado ZDA pozivali, da naj čim prej intervenira v različnih delih sveta, da bi preprečila »humanitarne katastrofe«, da bi omejila širjenje nevarnega »orožja za množično uničevanje« in podobno ...

Vsi, ki so opozarjali, da gre za kršitve načel OZN, so bili očrnjeni kot »podporniki diktatorjev«, pa naj je šlo za Sadama Huseina, Bašarja el Asada, Moamerja el Gadafija ali Slobodana Miloševića.

Novinarji, ki so podpirali vojne in intervencije, ter so bili na »pravi strani« pri udarih zahodnih vojaških strojev na sile »malopridnih držav«, so ob tem tudi lepo karierno napredovali.

Ni jih motilo niti, da smo bili povsod pred tem priče tudi lažnim povodom za napade – lažem o iraškem kemičnem in biološkem programu, lažem o iraškem metanju dojenčkov skozi okna ob okupaciji Kuvajta, lažem o Gadafijevih množičnih pobojih in množičnem posiljevanju v Libiji, lažem o pobojih albanskih »civilistov« v srbskem Račku in podobnim …

Sledile so intervencije, ki so bile »nezakonite, toda legitimne«, kot so jih radi opravičevali vodilni liberalni intelektualci, ki pa so na koncu privedle do neizmernega trpljenja milijonov ljudi in do resnične katastrofe, tako za ZDA, kot ves preostali svet.

Toda v zadnjem primeru imamo očitno opraviti tudi z drugo platjo »CNN učinka«, ki bi mu lahko rekli »FOX učinek«.

Soočeni smo s situacijo, ko lahko nekateri novinarji – ali pa celo en sam – ne samo začnejo, pač celo preprečijo vojne. Vojne, v katerih bi lahko umrli milijoni.

Toda tudi to ni tako gotovo. Posamezniki morda lahko preprečijo vojne, toda geopolitične enačbe, ki vodijo do konfliktov so zapletene in še danes ne vemo točno, kdaj in zakaj lahko izbruhnejo.

V svetovni zgodovini pomnimo šestnajst primerov, ko je ena, naraščajoča velika sila izzvala primat tedaj vodilne sile v svetu.

In v samo štirih primerih se to ni končalo z veliko vojno.

Še vedno pa ne vemo, ali to res pomeni, da se bo tako končal tudi konflikt med Kitajsko in ZDA, ki je v ozadju številnih sporov v svetu, od Tajvana pa vse do Irana.

Pred prvo svetovno vojno si je Wilhelm drugi, ko je prebral odgovor srbske vlade na avstroogrski ultimat, povsem oddahnil in dejal, da so »s tem vsi razlogi za vojno odpravljeni«, britanski premier Winston Churchill pa se je tistemu znanemu, »obrobnemu« atentatu v Sarajevu, za katerega je menil, da bo kmalu povsem pozabljen in nepomemben, posvečal zgolj površno.

Britanski kabinet je bil namreč v tistem času najbolj zaposlen z uporom na Irskem.

Štirinajst dni zatem je bil svet v prvi svetovni vojni, Churchill pa v svojih spominih, ko je ocenjeval dogodke za nazaj, kljub dolgemu premišljevanju, ni znal zapisati, ali bi lahko v tistem času pred usodno prvo svetovno vojno naredil še kaj, da se vojna ne bi zgodila.

In tako nam tudi danes ni povsem jasno, kako, ampak zdi se, da nas je Tucker Carlson s svojim vplivom na predsednika vojaško najmočnejše države na svetu nepričakovano rešil še ene katastrofalne vojne.

Morda celo svetovne.

Toda, za kako dolgo?

Samo upamo lahko, da ne zgolj za štirinajst dni.