REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Poraz Rusije, misija nemogoče

Med zahodnimi analitiki narašča panika zaradi vse bolj zanesljivega poraza Ukrajine. Vse bolj se jim dozdeva, da je »strateški poraz Rusije« film, ki ga na Zahodu ne bodo videli.

Med zahodnimi analitiki narašča panika zaradi vse bolj zanesljivega poraza Ukrajine.

Tipičen primer napačnih zaključkov številnih zahodnih »analitikov« lahko vidimo v eni zadnjih analiz, objavljenih v ameriškem »National Interestu«.

Pod naslovom »Rusija skuša z nizom lokalnih ofenziv zlomiti Ukrajino« avtor trdi, da »Kijev od svojih zahodnih zaveznikov nikoli ni prejel dovolj oklepnih vozil za močan oklepni napad«, ki bi lahko zdrobil rusko obrambo ob zadnjem poletju lani.

Brez dvoma je to izhodišče napačno, vendar to ni največji problem, saj avtor kljub številnim, že objavljenim, strokovnim ocenam priznanih vojaških strokovnjakov, da Ukrajina nikoli ni imela resne možnosti za »zmago«, še vedno širi teorije o možnostih »ukrajinske zmage.«

Problem velike večine naših tako imenovanih vojaških strokovnjakov je njihova nezmožnost razumevanja ruskega pristopa k vojni. Sovražnik je bil tako neumno demoniziran, da so bili vsi poskusi razumevanja njegovega načina razmišljanja obsojeni na neuspeh.

»Če bi zagotovili dovolj tankov Abrams M1, bi to pomagalo Ukrajini odbiti ruske napade to zimo in se pripraviti na drznejšo ofenzivo spomladi. Če obstaja upanje za ukrajinsko zmago, potem je to odvisno od držav Nata, zlasti ZDA, vseh skupaj, da bi Ukrajincem zagotovili dovolj naprednega orožja in streliva za preboj ruske obrambe. Ukrajina nujno potrebuje oklepna bojna vozila, zlasti glavne bojne tanke (MBT), kot je 'Abrams M1'. Čas je, da jim pošljemo na stotine teh tankov ... Če namerava Washington res pametno podpreti Kijev, naj Ukrajino preplavi s tanki M1,« piše Dan Gore v »National Interestu«.

V nasprotju z optimizmom avtorja te ameriške revije dejstva govorijo nasprotno. Ameriški tanki, v katerih Gore vidi še eno »čudežno orožje«, imajo preslab oklep za napade od zgoraj, porabijo ogromne količine goriva, imajo zelo vroče plinske turbine, ki se dobesedno svetijo v temi, pogosto se jim zamašijo filtri... Za resen boj so skoraj neuporabni.

A tudi to ni najslabša novica za Ukrajino, saj Zahod pravzaprav nima dodatnih tankov, ki bi jih lahko poslal v Kijev. In tudi če bi jih imel, se v Ukrajini bliskovito zmanjšuje število vojakov, zato ji zmanjkuje osebja za servisiranje tankov.

Ob ignoriranju dejanskega stanja se zahodni analitiki ne odrečejo svojim iluzijam – še naprej sanjajo o »strateškem porazu Rusije«, o katerem razpravljajo že dve leti. Postavlja se vprašanje, kako to, da od začetka ruske posebne vojaške operacije v Ukrajini ne razumejo bistva konflikta? Ali res mislijo, da je problem le premajhno število tankov, letal, topništva?

Jacques Baud, upokojeni polkovnik švicarske obveščevalne službe, ki je služil v Ukrajini v Natovih urjenjih in je tudi nekdanji vodja mirovnih operacij Združenih narodov, je eden redkih, ki je prišel do bistva problema v svoji novi knjigi z naslovom »Ruska umetnost vojne: Kako je Zahod pripeljal Ukrajino do poraza.« Dele tega obsežnega branja je objavil »Postil«.

Baud se je izkazal za nepopustljivega kritika večine zahodnih strokovnjakov za mednarodne odnose in mednarodno varnost: »Problem velike večine naših tako imenovanih vojaških strokovnjakov je njihova nezmožnost razumevanja ruskega pristopa k vojni. Sovražnik je bil tako neumno demoniziran, da so bili vsi poskusi razumevanja njegovega načina razmišljanja obsojeni na neuspeh. Zato ne moremo razviti strategij, artikulirati naših sil ali jih celo opremiti in pripraviti na resničnost vojne. Kljub takšnemu fiasku brezobzirni mediji prevajajo naše frustracije v pripoved, ki hrani še več sovraštva in povečuje našo ranljivost. Nič čudnega ni, zakaj ne moremo najti racionalnih in učinkovitih rešitev za težave.«

»Rusi so v Ukrajini nadigrali Zahod, ker konflikt vidijo kot proces, 'Zahodnjaki' pa ga razumejo kot niz ločenih dejanj. Rusi dogajanje na fronti in na svetovnem političnem parketu vidijo kot film, na Zahodu vidimo vse kot sekvence, fotografije.

Oni vidijo gozd, mi se osredotočamo na drevo. Zato štejemo začetek ukrajinskega konflikta od 24. februarja 2022, palestinskega konflikta od 7. oktobra 2023.

Ignoriramo (zgodovinski) kontekst, ki nas moti, in se zapletamo v konflikte, ki jih ne razumemo. Zato izgubljamo vojne,« pojasnjuje Baud.

Njegova analiza me je spomnila na odlomek iz knjige, ki sem jo prebral pred desetletji in prav dobro opisuje, zakaj je Zahod spet v težavah.

Tak dogodek nas lahko zabava in je lahko vir kritike, hkrati pa je izraz elementarne moči in vztrajnosti, od katere je odvisna moč Rusije v njenem odnosu do preostale Evrope.

»Politika med narodi« je delo očeta realistične teorije mednarodnih odnosov Hansa Morgenthaua. Ta ameriški teoretik je med »elemente nacionalne moči« štel geografijo, naravne vire, industrijske zmogljivosti, vojaško pripravljenost, prebivalstvo, nacionalni značaj, nacionalno moralo, kakovost diplomacije in kakovost vladanja.

Ravno zaradi nacionalnega značaja Rusija na vojno, kot opozarja Švicar Jacques Baud, gleda drugače kot jo vidijo na Zahodu.

​In zakaj je nacionalni značaj Rusov tako poseben, da so se izračuni zahodnih vojnih načrtovalcev izjalovili?

Morgenthau citira Bismarckov opis nekoliko bizarnega dogodka, ki mu je bil priča v Rusiji: »Med svojim prvim bivanjem v Sankt Peterburgu se je cesar sprehodil po letnem vrtu med Pavlovo palačo in Nevo. Tako je opazil stražarja, ki je stal sredi travnika; ko ga je vprašal, kaj počne tam, je vojak odgovoril, da izpolnjuje ukaz. Cesar je bil osupel in je poslal pribočnia, da povpraša o tem pri poveljstvu. Na cesarjevo presenečenje pojasnila ni bilo, vsi pa so vedeli, da mora biti na tem mestu straža, tako pozimi kot poleti. Nihče ni vedel, kdo je izdal tak ukaz in kdaj. O tem se je govorilo tudi na dvoru, dokler se najstarejši od služabnikov ni spomnil, da je njegov oče, davno, ko je šel mimo stražarja na letnem vrtu, rekel: 'Tukaj je, še vedno straži zvončke!' Oče mu je nato povedal, da je na tistem kraju neke pomladi cesarica Katarina opazila, da tam zvončki nenavadno zgodaj cvetijo, zato je ukazala, naj jih nihče ne trga. Zato so se stražarji tam izmenjevali ne samo med cvetenjem zvončkov, ampak skozi vse leto.«

»Enako se je nadaljevalo tudi po smrti cesarice, ko so vsi pozabili, kaj je bil razlog. Tak dogodek nas lahko zabava in je lahko vir kritike, hkrati pa je izraz elementarne moči in vztrajnosti, od katere je odvisna moč Rusije v njenem odnosu do preostale Evrope. Spominja nas na stražarje pri invaziji na Sankt Peterburg leta 1815 in na prelazu Šipka leta 1877; ker niso dobili pomoči, so se prvi utopili, drugi pa zmrznili na svojih položajih,« je zapisal Bismarck, presenečen nad vztrajnostjo ljudi, ki jih je opazoval med potovanjem po Rusiji.

Poleg tega je ugotovil pozitivne lastnosti, ki jih je opazil ne le v ruskem, ampak tudi v ameriškem, britanskem, nemškem narodnem značaju. Med drugim je ocenil, da lahko nemška in ruska vlada zaradi »razlik v nacionalnem značaju vodita zunanjo politiko, ki ji ameriška in britanska vlada ne moreta slediti, in obratno.«

Za Ruse je zapisal, da sta »zvestoba oblasti in tradicionalni strah pred tujci naredila veliko in stalno vojaško silo za običajno in sprejemljivo med ljudmi«.

Spopadli so se z rusko »elementarno močjo in vztrajnostjo«, s sposobnostjo Rusov, da vidijo zgodovinske dogodke kot film in ne kot ločene sekvence, kar je slabost Zahoda.

Zgodovina mu je pritrdila. Primerov samožrtvovanja ruske vojske je veliko; navsezadnje je več kot 27 milijonov Rusov dalo svoja življenja za poraz nacizma v drugi svetovni vojni.

ZDA in ameriški zavezniki so vse to ignorirali, podcenjevali Rusijo, prepričani, da jo bodo hitro strli s sankcijami ter zahodnim gospodarskim in diplomatskim »blitzkriegom.«

Ta politika je naletela na tisto, kar je v 19. stoletju odkril Bismarck, na kar so kratkovidni, nečimrni in nesposobni evropski politiki, med katerimi je eden najbolj nesposobnih prav nemški kancler Olaf Scholz, na lastno škodo pozabili.

Spopadli so se z rusko »elementarno močjo in vztrajnostjo«, s sposobnostjo Rusov, da vidijo zgodovinske dogodke kot film in ne kot ločene sekvence, kar je slabost Zahoda.

Vodstvo Rusije ne zanima samo »zgodovinsko drevo«, ampak usoda celotnega gozda. Zato lahko Rusija tu in tam izgubi kakšno bitko, a ne sedanje vojne, ki odloča o njeni usodi, ampak tudi o usodi celotne Evrope.

Od tod tudi »strateški poraz« Rusije v Ukrajini, o katerem je te dni fantazirala zahodna elita v Davosu – film, ki ga ne bodo videli.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com