REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Bombardan« za zaton Nata

Kakšno lekcijo prinaša Bližnji vzhod »Zahodnemu Balkanu«? Vodilni politiki v Evropski uniji še vedno verjamejo, da bo zavezništvo NATO večno in da bodo zahodne države vedno tiste, ki bodo odločale o usodi mnogih drugih, »podrejenih« držav. Toda Bližnji vzhod kaže, da Zahodu zmanjkuje moči. Konec zveze NATO se nezadržno bliža...

Po ukrajinski je Bidnova administracija zdaj sprožila še eno vojno.

Washington bombardira Bližnji vzhod zaradi maščevanja po smrtonosnem napadu na ameriško vojaško bazo v Jordaniji.

Operacija na številnih lokacijah v Iraku in Siriji, za katere Bela hiša trdi, da jih uporabljajo »iranske sile in njihovi zavezniki«, je sledila nedavni smrti treh ameriških vojakov, ki so bili del podpornih enot za nezakonite operacije v Siriji. Natančneje, te ameriške enote so pravzaprav okupacijske sile – pomagajo pri kraji sirske nafte in blokirajo akcije sirskih varnostnih sil.

Kljub bombastičnim napovedim zahodnih medijev učinki »zavezniškega« bombardiranja po diktatu Amerike niso dosegli želenega učinka, saj so bili napadi pričakovani, vnaprej napovedani, zato se je večina »tarč« pravočasno umaknila.

Vodilni politiki v Evropski uniji še vedno verjamejo, da bo zavezništvo NATO večno in da bodo zahodne države vedno tiste, ki bodo odločale o usodi mnogih drugih, »podrejenih« držav. Toda Bližnji vzhod kaže, da Zahodu zmanjkuje moči. Konec zveze NATO se nezadržno bliža...

Administracija ameriškega predsednika Joeja Bidna je pred bombardiranjem prek švicarskega veleposlaništva celo predlagala Iranu, naj ZDA napadejo nekaj vnaprej določenih iranskih tarč, da bi si Američani »rešili obraz« na svetovnem političnem parketu, a je Teheran ponudbo zavrnil.

Udari na stacionarne cilje v Siriji in Iraku torej niso povzročili večje škode, razen na območju, kjer so ameriški bombniki, če smo povsem cinični, ciljali na skladišča orožja, ki se je uporabljalo za boj proti Islamski državi (IS).

Zato je širši javnosti ostalo skrito, da Bidnova administracija v Iraku uničuje lasten boj proti terorizmu in napada tiste, ki se borijo proti islamskim radikalcem.

Tako je ameriško letalstvo razstrelilo vse orožje iraške brigade, ki se je borila proti islamskim skrajnežem.

Video, ki se je pojavil na spletu, prikazuje eksplozije v poveljstvu operacije Anbar in poveljstvu 13. brigade Hashd al-Sha'bi po ameriških zračnih napadih v iraški provinci Anbar. V sredini je enota, ki se je borila – proti IS!

Ameriški državni sekretar Anthony Blinken medtem neprepričljivo poudarja, da je njegova zadnja »turneja« po državah Bližnjega vzhoda namenjena sodelovanju z ameriškimi »partnerji pri načrtu, s katerim naj bi dosegli trajen mir v regiji, s trajno varnostjo za Izraelce in Palestince

Elijah J. Magnier se je norčeval iz absurdnosti Blinknove izjave in jo prevedel v vsem razumljiv jezik: »Amerika: Nočemo stopnjevanja vojne na Bližnjem vzhodu, a bombardirali smo Jemen in ubili 10 Jemencev, bombardirali smo Sirijo in Irak ter ubili 16 Iračanov in 7 Sircev, vendar še vedno trdimo, da ni eskalacije, saj vas bomo v naslednjih dneh še močneje bombardirali.

Hkrati pošiljamo bombe v Izrael, da bombardira Gazo

Vodilni zahodni mediji, ki so se ukvarjali s posnetki ameriških bombnikov, so spregledali pomembnejšo zgodbo -, da so ZDA na Bližnjem vzhodu v nezavidljivem položaju in se iz tega dela sveta že umikajo.

Po ameriškem atentatu na iranskega generala Sulejmanija leta 2020 je iransko vodstvo objavilo, da bo končalo prisotnost ZDA na Bližnjem vzhodu.

Širši javnosti je ostalo skrito, da Bidnova administracija v Iraku uničuje lasten boj proti terorizmu in napada tiste, ki se borijo proti islamskim radikalcem.

Od takrat se Iran in njegovi zavezniki marljivo pripravljajo za dosego tega cilja. Vročo fazo procesa je 7. oktobra sprožil predvsem Hamas (kar je bil odgovor na oskrunjenje mošeje Al-Aksa v Jeruzalemu 2. oktobra s strani cionističnih naseljencev).

Naslednje korake sta sprožila Ansar Allah v Jemnu in Kataib Hezbolah v Iraku. ZDA in ameriški zaveznik Izrael sta odgovorila z brutalnimi napadi, kar je bila kardinalna napaka.

Podobno je bilo, ko je Biden ukazal zračne napade »na skupino milic« v Siriji, kar je avgusta 2021 sprožilo nov cikel medsebojnega nasilja.

Takratni izraelski premier Naftali Bennett je nato pozval Bidna, naj sledi strategiji »smrti s tisoč rezi«; načrt je zahteval, da se ZDA in Izrael zoperstavijo »Iranu s kombinacijo številnih majhnih akcij na več frontah – vojaških in diplomatskih – namesto z enim dramatičnim napadom,« poroča Axios.

Nasproti teh načrtov je »os odpora«, ki uporablja majhne in vse večje reze, da bi sčasoma odpravila prisotnost ZDA na Bližnjem vzhodu. Zdaj smo priča temu procesu. ZDA se že umikajo iz Iraka, o tem se pogajajo z iraško vlado. In to je šele začetek...

Alex iz Black Mountain Analysis piše: »Poskusite to razumeti – to ni tisto, o čemer sanjam ali moje mnenje; to je kruta realnost! 'Os odpora' je vojno začela 7. oktobra. Najprej proti Izraelu in zahodni okupaciji Bližnjega vzhoda. Vojna se ne bo končala, dokler vse okupacijske sile ne zapustijo Bližnjega vzhoda, dokler v Izraelu ne bo uveljavljena dvodržavna rešitev ali dokler vsi ljudje na Bližnjem vzhodu ne bodo mrtvi – pika. Teh dogodkov ne ocenjujem skozi čustva, regija me ne zanima. To je logična ocena tega, kar se trenutno dogaja v regiji. Ne bo se ustavilo, dokler se eden od teh dveh scenarijev ne uresniči.«

Vse to ima pomembno sporočilo tudi za t. i. »Zahodni Balkan«. Leta 1999 so se v Srbiji in Črni gori prebivalci namesto z »dober dan« pozdravljali z »bombardan«, so takrat poročali novinarji zahodnih medijev. Odpor proti obstreljevanju tehnološko močnejšega nasprotnika je bil odločen, a premalo uspešen, da bi spremenil rezultat; Srbija je morala podpisati »Kumanovski sporazum«.

Vojna se ne bo končala, dokler vse okupacijske sile ne zapustijo Bližnjega vzhoda, dokler v Izraelu ne bo uveljavljena dvodržavna rešitev ali dokler vsi ljudje na Bližnjem vzhodu ne bodo mrtvi – pika.

Podobno usodo že desetletja delijo prebivalci Bližnjega vzhoda. Toda razmere se počasi spreminjajo. »Bombardan« bi lahko v ne tako daljni prihodnosti postal pozdrav, ki si ga bodo izmenjevali ameriški okupacijski vojaki in mornarji.

Že danes vidimo, da lahko poceni brezpilotna letala zmotijo ​​letalstvo in presekajo pomembne pomorske poti, protiletalska zaščita, ki jo zagotavljajo sodobni ruski ali kitajski protiletalski sistemi, pa bi lahko naredila veliko večjo razliko med ameriškimi in britanskimi letali. Vodilni politiki v Evropski uniji pa še vedno verjamejo, da bo zavezništvo NATO večno in da bodo zahodne države vedno tiste, ki bodo odločale o usodi mnogih drugih, »podrejenih« držav.

A vse to se lahko hitro spremeni. Večina evropskih političnih voditeljev ne razume, da znameniti 5. člen Washingtonske pogodbe ne zagotavlja »samodejne zaščite« državam članicam Nata.

Namesto da bi napadeni državi na pomoč poslale svoje enote, lahko članice Nata pošiljajo le humanitarno pomoč. Pogodba namreč predvideva le »odgovor« – in nič več.

Ta »odgovor« je lahko vojaški ali pa tudi ne.

Pronicljivi geopolitiki opozarjajo, da gre v Ukrajini za spor med ZDA in Rusijo, kjer so v vlogi »posrednika« zaradi globoke vpletenosti v vojno tudi vse članice EU in Nata.

Bela hiša je v boj poslala »posrednike« prav zato, da Američani ne bi imeli izgub. Zato ZDA bijejo vojno v Ukrajini do zadnjega Ukrajinca.

Grožnja oziroma napad na »proxyja« (posrednika) torej ni presenečenje, temveč pričakovano tveganje.

Washington to najbolje ve, ker je prav zato potisnil Ukrajino v vojno proti Rusiji. Pri tem pa ni upošteval, da se vse to lahko zelo slabo konča za EU in NATO, še posebej, če bosta s svojega ozemlja ogrožala Rusijo in njene interese ali pošiljala svoje vojake v Ukrajino.

Nobenega dvoma ni, da bi takrat EU in NATO doživela ruski odgovor.

Ključno vprašanje je naslednje: ali bi ZDA tvegale neposredno vojno z Rusijo in branile države EU, če bi jih Rusija napadla?

Ameriški profesor John Mearsheimer, vodilni predstavnik realistične šole mednarodnih odnosov, meni, da se to ne bi zgodilo.

Večina evropskih političnih voditeljev ne razume, da znameniti 5. člen Washingtonske pogodbe ne zagotavlja »samodejne zaščite« državam članicam Nata... Tudi če bi Rusija uporabila taktično jedrsko orožje v zahodni Ukrajini ali napadla evropske članice Nata zaradi njihove vpletenosti v vojno v Ukrajini, se ZDA ne bi odzvale z napadom na Rusijo, ampak bi naredile vse, kar je v njihovi moči, da takoj ustavijo tak konflikt, je dejal profesor Mearsheimer.

Poudarja, da je prvi interes vsake države samoohranitev, ZDA pa svojo varnost vedno postavljajo na prvo mesto.

Tudi če bi Rusija uporabila taktično jedrsko orožje v zahodni Ukrajini ali napadla evropske članice Nata zaradi njihove vpletenosti v vojno v Ukrajini, se ZDA ne bi odzvale z napadom na Rusijo, ampak bi naredile vse, kar je v njihovi moči, da takoj ustavijo tak konflikt, je poudaril Mearsheimer.

To bi bil trenutek razkritja, saj bi pokazalo, da je NATO le »papirnati tiger«. Potem bi ta vojaški pakt izgubil pomen tudi na Balkanu.

To bi lahko bil začetek konca Nata.

In zato bo prej ali slej, kot razkrivajo dogodki na Bližnjem vzhodu, prišel dan, ko se bodo ameriški in evropski imperialisti prisiljeni umakniti iz svojih udobnih interesnih con v jugovzhodni Evropi, kjer so pod pretvezo namestili svoje postojanke pod pretvezo »ustvarjanja pogojev za mir«, čeprav ni tako; to vidimo na primeru Srbije, saj ogrožajo njeno ozemeljsko celovitost in škodijo interesom srbskega naroda, ki je bil s strani t. i. »Zahoda« desetletja označen za pretirano zvestega zaveznika Rusije.

Dokler ne pride pravi čas, zato se je Srbom treba oborožiti z vztrajnostjo, okrepiti svojo moč in predvsem ne priznati neodvisnosti Kosova.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com