Evrobomba

Evropske volitve, ki so pred nami, so s seboj prinesle celo vrsto bolj ali manj dolgočasnih razprav. Kako voliti predsednika Evropske komisije, kaj si bodoči poslanci mislijo o brexitu, kako širiti EU še naprej in podobno – vse to pa večino bolj malo zanima.

Migracije so v nasprotju s tem tema, ki jo je lahko prodati javnosti. Prihod »tujcev« -, ki itak ne želijo ostati v Sloveniji – se tudi v domačih logih predstavlja kot velika nacionalna nevarnost, rezultat pa je hitro naraščanje podpore strankam, ki gradijo zgolj na tej politični temi.

Kako pa politična desnica deluje v ozadju, lahko vidimo na primeru pravkar »padlega« avstrijskega podkanclerja Stracheja; politična desnica očitno tudi v soseščini poskuša nezakonito pridobiti vpliv nad mediji, ki bi po madžarskem vzoru utrdil njeno oblast in enoumje.

Ljudje si seveda želijo predvsem varnega okolja in odpor do tujcev ter migracij v nobeni državi ni presenetljiv. Nacionalizem je bil in ostaja najmočnejša sila, ki oblikuje nacionalne države. Politični trenutek je zato v resnici zelo napet.

Toda paradoksalno je nekaj drugega –, da so tisti, ki danes ponujajo najbolj enostavne rešitve za problem migracij (policiste na meji, žico, ograje in podobno) že dolga leta najbolj zvesti podporniki tiste politike, ki je svet tudi pripeljala do točke, ko so migracije postale nova evropska stalnica.

In pri predlogih glede reševanja tega vprašanja skoraj vsi evroposlanci, kot smo videli na soočenjih, padejo na izpitu. Ustavljajo se namreč pri »kratkoročnih« rešitvah. Gasijo požar – ne vedo pa, kako odpraviti njegov vzrok.

Kljub temu pa tega, kaj je v ozadju migracij, ni težko razumeti. Ljudje, ki ne morejo vplivati na svoja življenja in prihodnost v z vojnami uničenih državah, glasujejo z nogami. Tako je bilo in bo.

In ni jih mogoče ustaviti, kot kažejo reportaže, ki migrante z Bližnjega vzhoda spremljajo tudi na poti preko Slovenije. »To je kakor igra, nikoli ne veš, ali boš zmagal ali ne,« je dejal eden od migrantov v dokumentarcu RT-ja, ki je tudi preko Slovenije na koncu prišel do Nemčije. Po desetinah neuspešnih poskusov. Migrante seveda velikokrat ujamejo, toda kaj to pomaga, če se ponovno vračajo.

In zakaj se ne bi? Migracije, ki smo jim priča danes, imajo svoj temelj v desetletjih in stoletjih intervencij velikih evropskih sil. Poglejmo samo razdejanje v Siriji, Afganistanu, Iraku in Libiji. Povsod so sledi ameriških bomb in intervencij. Tudi na Balkanu, preko katerega jih vodi ena od poti, so še dobro vidne.

V začetku meseca so se v Beogradu spomnili mrtvih v napadu na javno televizijo RTS, pa mrtvih ob napadu na mostove, vlakovne kompozicije in naselja. Še veliko več podobnih prizorov pa so scenaristi iz Washingtona, Londona in Pariza uprizorili v državah Bližnjega vzhoda.

In tudi slovenske politične stranke, predvsem tiste na desni, so dolga desetletja zelo ustrežljivo podpirale takšen intervencionizem ZDA. Na primer ob napadu na Irak. In mnoge ta intervencionizem rade podpirajo še sedaj.

Na primer v Venezueli, kjer je tudi slovenska vlada podobno kot večji del članic EU »kupila« lažno ameriško zgodbo o »diktaturi« v Caracasu in pri tem podprla pučista, ki niti puča ni znal izvesti tako, kot je treba.

Da ne govorimo  tem, da so ga pred jeznim ljudstvom, ki ga je želelo linčati, nedavno celo obvarovali policisti »Madurovega režima«, kot zakonito izbrano vlado imenujejo slovenski politiki.

Kot opozarja znani analitik Finian Cunningham v svoji zadnji kolumni, je napaka, če pri tej ameriški politiki govorimo o »izvajanju zunanje politike.«

»Ameriška politika ni nič drugega kot vojna nizke intenzivnosti proti celotnemu planetu. Njena 'zunanja politika' ni nič drugega kot neprekinjen program psiholoških operacij. Pomemben element te ogromne korupcije politike pa so tako imenovani ameriški mediji, ki igrajo ključno vlogo v prikrivanju in propagiranju psiholoških operacij,« opozarja Cunningam.

Pri tem je dovolj, da pogledamo samo ravnanje ZDA v vrsti mednarodnih primerov.

»Ameriško obnašanje je obnašanje hegemona in tirana, ki ne trpi ugovorov. Ultimatumi, ekonomske sankcije, grožnje s kaznovanjem, grožnje z uničenjem, dejanski vojaški pritisk. Gre za oblike agresije in konflikta nizke intenzivnosti. In v primeru Irana ali Venezuele se ta vojna približuje izbruhu prave … Mednarodna kredibilnost Washingtona je pri tem padla povsem na tla, v prah lastne paranoje in sebi namenjene propagande. Nihče, razen izraelskih vazalov in savdskih despotov ne verjame več nič, kar sporoča Washington. Celo običajno zvesti lakaji v evropskih državah so nezaupljivi glede zadnjih poskusov Washingtona, da začne vojno proti Iranu,« opozarja Cunningham.

V Evropi bi seveda potrebovali politike, ki bi takšnemu ravnanju rekli odločen »ne«. Evropski parlament sicer nima veliko pomena pri določanju zunanje politike, vendar se njegov vpliv veča. Izkoristil pa ga je v tem mandatu žal zgolj zato, da je vpeljal škodljiva pravila glede »avtorskih pravic« in omejil svobodo govora na spletu, hkrati pa v enem od ključnih trenutkov podprl ameriško politiko »spremembe režima« v Venezueli.

Pri tem celo konservativni analitiki, na primer Robert Kagan, opozarjajo, da je partnerstvo ZDA in Evrope definitivno končano in da ZDA pripravljajo »popoln vihar« za Evropo.

»Ob vzpodbujanju desnega populizma in razkroja vseevropskih institucij se je Trumpova administracija obrnila tudi proti svobodni trgovini, ki podpira evropsko in nemško politično stabilnost. Predsednik sam je pri tem ciljal predvsem na Nemčijo, zaradi njenega velikega trgovinskega presežka in grozil s carinami na uvoz nemških avtomobilov, poleg že uvedenih carin na evropsko jeklo in aluminij … Po vsej Nemčiji je še vedno veliko neeksplodiranih bomb iz druge svetovne vojne. Ena je pred nekaj leti eksplodirala v Gotingenu in ubila človeka, ki jo je poskušal deaktivirati. Predstavljajte si Evropo kot neeksplodirano bombo, z detonatorjem, ki je še vedno delujoč in eksplozivom, ki še vedno deluje. Če je to primerna analogija, potem je Trump otrok s kladivom, ki razposajeno in neprevidno tolče po njej. Le kaj slabega bi se lahko zgodilo?,« sprašuje Robert Kagan v svojem zadnjem eseju o »nemškem vprašanju«, ki ga je objavil v junijski številki časnika Foreign Policy.

In verjetno ni nenavadno, da je Angela Merkel prvič ob Rusiji in Kitajski pravkar tudi ZDA uvrstila ne med zaveznike, pač pa potencialne nasprotnike EU.

Se slovenski evroposlanci sploh zavedajo tega položaja in ali vedo, kako ukrepati? Za večino do sedaj izbranih – dvomim.

Evropa mora zato res najti novo pot. Partnerjev na »vzhodu« ne bi smela več imeti predvsem za potencialne sovražnike. Zato pa potrebuje nove poslance, ki so jim potrebe po teh spremembah jasne. In ne potrebuje ne starih, medlih »sredincev« in ne novih, kratkovidnih »desničarjev«.

Potrebuje politike, ki vedo, da se bo EU v prihodnosti, če želi preživeti, morala odločiti za bolj samostojno pot tudi na področju obrambe in zunanje politike in se pri tem bolj opreti predvsem na partnerje na evrazijskem kontinentu.

Samo tako in ne z ameriškimi intervencijami bi lahko stabilizirala tudi evropsko obrobje, kar bi preprečilo večje migracije.

Ampak v to smer tudi danes večina evroposlancev in »spitzenkandidatov« preprosto ne vidi. Raje gasijo požare, še naprej govorijo o izpetih »evroatlantskih« povezavah in podobno. Prepričani, da se EU ne more zgoditi nič slabega. Ne vem, kaj čakajo?

Morda na Trumpa, ki bo nekega dne verjetno vendarle našel »sprožilec« za nujne spremembe…