Igre na srečo: nevarno spodkopavanje slovenske in evropske ureditve

Zagovorniki liberalizacije slovenskega trga iger na srečo trdijo, da je sedanja slovenska ureditev v nasprotju z evropsko zakonodajo ter da škoduje interesom države; to pa preprosto – ni res. 

Potem ko je Državni svet konec marca letos izglasoval odložilni veto na novelo zakona o igrah na srečo, po kateri bi v Sloveniji sprostili trg športnih stav, Državni zbor ob ponovnem glasovanju o istem zakonskem predlogu ni potrdil spremenjene novele zakona. Državni zbor se je sestal na 60. izredni seji, na kateri je med drugim ponovno glasoval o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo (predlagatelj je bil Branko Zorman, poslanec SMC), vendar zakon pri ponovnem glasovanju ni dobil potrebne večine 46 glasov (35 glasov je bilo za, 26 pa proti).

Takšen razvoj dogodkov je vendarle pokazal, da so ob soočenjih mnenj o tem vprašanju vsaj v tem trenutku prevladali racionalni argumenti. Kar je dobro iz več razlogov. Ne le, da je Državni svet s tem pokazal, da v slovenskem ustavnem sistemu vendarle igra pomembno korektivno vlogo - s tem se je Slovenija predvsem izognila rešitvi, ki bi državi najverjetneje prinesla manj denarja in več hudih odvisnikov od stav. Ob soočenju različnih mnenj v javni razpravi pa se je tudi pokazalo, da so trditve, ki so jih izrekali zagovorniki liberalizacije slovenskega trga športnih stav povsem neutemeljene.

Neresnične navedbe o »neevropski« slovenski zakonodaji

Ena od očitnih neresnic je trditev, ki se je pojavljala tudi v medijih, da se na ministrstvu za finance pri odločitvi, da ohranijo »monopol Športne loterije«, niso ozirali na pripombe Evropske komisije. Ta naj bi že v letu 2012 »pod drobnogled« vzela našo igralniško zakonodajo, saj naj bi »onemogočala tuje ponudnike stav.« S tem naj bi se vlada po oceni nekaterih kritikov »napačno odločila, da bodo vrata tujim ponudnikom športnih stav ostala zaprta.« 

Na podlagi takšnih in podobnih netočnih argumentov je Državni zbor najprej celo potrdil spremembo zakona. »Razočaran sem predvsem, ker niti en od argumentov, s katerimi je poslanec prepričeval svoje kolege v podporo zakonu, ne drži. Ne vem, od kod mu vsi ti argumenti in ali si jih je morda kar izmislil,« je tedaj, očitno upravičeno, dejal predsednik uprave Športne loterije (ŠL) Edvard Kolar. 

Nekateri mediji so se pri zagovarjanju spremembe zakona sklicevali tudi na dejstvo, da naj bi bil postopek proti Sloveniji uveden po pritožbi predstavnika podjetja GVC Holdings, enega vodilnih ponudnikov spletnega igralništva v Evropi, ki ima tako kot drugi velikani sedež na britanskem otoku Man. Pod njegovim okriljem je med drugim spletna stavnica bwin. To podjetje naj bi menda zmotilo dejstvo, da »zaradi monopola ne more legalno vstopiti na slovenski trg.«

Poleg tega, da so tuji igralniški velikani iskali pravico na evropskih organih, naj bi se odločili tudi za tožbo proti Sloveniji zaradi onemogočanja poslovanja. Kot je namreč znano, so morali slovenski ponudniki dostopa do interneta leta 2010 na zahtevo urada za nadzor prirejanja iger na srečo blokirati dostop do tujih spletnih stavnic. Še posebej zavajajoča pa je trditev, da je »monopolni položaj Športne loterije v nasprotju z evropsko zakonodajo ter da dejansko škoduje tako interesom države kot športnih in humanitarnih organizacij«, naj naj bi v začetku leta 2011 ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani, zaradi tožbe Fundacije za financiranje športnih organizacij (FŠO) ter Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) proti tuji spletni stavnici bwin. Toda na Okrožnem sodišču v Ljubljani fundaciji nista bili uspešni. Njun tožbeni zahtevek so v celoti zavrnili in v obrazložitvi sodbe opozorili na »nekonsistentnost države.« 

Sodišče naj bi celo ugotovilo, da je monopolni položaj Športne loterije v nasprotju z evropsko zakonodajo ter da dejansko škoduje tako interesom države kot športnih in humanitarnih organizacij. Sodnica Tanja Pobrežnik naj bi zapisala, da je »monopolni položaj Športne loterije v nasprotju z evropsko zakonodajo ter da dejansko škoduje tako interesom države kot športnih in humanitarnih organizacij,« kajti prirejanje iger na srečo je gospodarska dejavnost, »za katero velja prost pretok storitev.« 

To pa seveda – ni res. Da slovenska sodišča evropske zakonodaje ne poznajo, kaže tudi izjemno veliko število sodb, ki jih zoper Slovenijo sprejema Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), zato primer navedene, očitno napačne sodbe, ne »dokazuje« ničesar. Je pa zato na spletni strani Evropske komisije (EK), v oddelku iger na srečo lepo opisano, kako je to področje urejeno v Evropi. 

Evropski igralniški trg je po ocenah Evropske komisije (EK) vreden okoli 84,9 milijard evrov in letno raste po triodstotni stopnji. Spletnih iger na srečo se udeležuje okoli 6,8 milijonov državljanov evropskih držav. Od 27. novembra leta 2015 evropske nadzorne institucije za igre na srečo še posebej tesno sodelujejo v okviru posebne mreže, pri čemer je za igranje iger na srečo v EU značilno »različnost zakonskih ureditev, tako da imajo nekatere evropske države monopolistične ureditve z enim samim javnim ali državnim podjetjem, druge pa imajo sistem licenc z več podjetji.« Kjer so potrošniki lahko izpostavljeni delovanju podjetij izven meja to za potrošnike predstavlja tudi »tveganju« in »prevaram«, zaradi česar to področje spremlja tudi Evropska komisija, ki je leta 2012 naredila tudi poseben »akcijski načrt« glede iger na srečo. 

O tem je odločal tudi Evropski parlament, ki je leta 2013, sprejel posebno resolucijo. V njej se je zelo intenzivno ukvarjal z različnimi negativnimi posledicami iger na srečo za zdravje ljudi in na tej podlagi jasno sklenil, da določena »pravila notranjega trga«, vključno s svobodno podjetniško pobudo, medsebojnim priznavanjem pravnih subjektov in pravico do nudenja uslug na skupnem trgu »ne onemogočajo državam članicam, da določijo lastne, dodatne ukrepe za zaščito igralcev.« Ob tem se Evropski parlament ni želel vpletati v to, kako bodo posamezne države članice »organizirale ali uravnavale ponudbo spletnih igralniških uslug na nacionalni ravni.« 

Evropska komisija: posebna evropska zakonodaja za igre na srečo »ne obstaja« 

Komisiji Evropski parlament celo priporoča, da naj prouči, kako je mogoče omejiti reklamiranje iger na srečo enega podjetja v drugih državah (npr. preko satelitskih programov) »kjer nimajo licenc za takšne dejavnosti.« In zgolj države, ki se »odločijo, da odprejo svoj spletni sektor iger na srečo« morajo postopek licenciranja urediti na nediskriminatoren način. Evropska komisija pa na svoji spletni strani jasno zapiše, da »ne obstaja posebna evropska zakonodaja za sektor iger na srečo.« Vse države morajo to področje urediti v skladu »z lastnimi vrednotami«, v splošnem interesu in ob tem seveda tako, da ne kršijo širše evropske zakonodaje. 

To pa z drugimi besedami pomeni, da so vse trditve o trenutno menda »neevropski« slovenski zakonodaji na področju iger na srečo – neutemeljene. Slovenija s svojo ureditvijo ne krši prav nobene evropske zakonodaje, da jo krši, pa očitno trdijo predvsem zagovorniki interesov tujih igralniških velikanov. Evropska komisija seveda mora »obravnavati« in »vzeti pod drobnogled« vsako pritožbo, tudi tujih podjetij, toda to ne pomeni, da je njihovo jadikovanje, ker ne morejo na slovenski trg – tudi upravičeno.

Tudi zaradi takšnih izkušenj so nekatere druge države liberalizaciji trga, kot si ga želijo nekateri v Sloveniji, zaprli vrata. Tako je na primer 14. maja 2010 eden večjih ponudnikov online stav Betfair objavil, da je 6. aprila francoski parlament sprejel zakon, ki se nanaša »na spletno igranje iger na srečo«, ki podjetju »preprečuje potrošnikom dostop do spletne strani www.betfair.com in povezanih strani iz Francije.« Priznali so, da zaradi tega »ne morejo več sprejemati stav iz Francije ali njenih ozemelj«. Kmalu zatem se je s francoskega trga umaknilo tudi podjetje William Hill. 

Na podoben način je podjetje Sportingbet sporočilo, da je bila francoska zakonodaja pred sprejemom poslana v pregled Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji ter da »ni verjetno, da bo sprejeta zakonodaja predmet zavračanja s strani Evropske komisije« in da so zato možnosti igralniških podjetij, da to zakonodajo izpodbijejo na Evropskem sodišču v Luksemburgu »omejene.« Če igralniškim velikanom takšne zakonodaje ni uspelo izpodbiti v Franciji, je povsem očitno, da je v skladu z evropsko zakonodajo tudi podobna slovenska ureditev.   

Položaj Športne loterije v Sloveniji je zato brez dvoma skladen z evropsko zakonodajo. Še več, takšen položaj je očitno tudi v sozvočju z zasledovanjem drugih ciljev institucij EU, predvsem na področju varnega igranja iger na srečo. Škoda interesom Slovenije, slovenskim športnim in humanitarnim organizacijam in slovenski družbi v celoti bi zato nastala zgolj z nepotrebno liberalizacijo tega dela trga, ne pa z njegovo ohranitvijo v sedanji obliki.