REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Dejan Steinbuch.

Mnenje

Glavni urednik

Dejan Steinbuch

Dražgoše, Lažgoše

Vsako leto se ponavlja revolucionarni miting v Dražgošah, ki so v zadnjih letih postale provokacija sama po sebi; mitologija in svojevrstni indikator nenormalnosti slovenske družbe. Vsako leto nas “Lažgoše” presenetijo z izbiro govornika, čigar sporočilo razumne ljudi šokira. Letošnje sporočilo pravi: neoliberalni kapitalizem je novodobni nacionalni socializem. Amen!

Že večkrat sem zapisal, da bi bilo pametneje, če bi Slovenci svojo komunistično nostalgijo uporabili v turistične namene in s tem vsaj kaj zaslužili. Namesto tega pa že več kot sedemdeset let gledamo ta vrtiljak norosti in laži, Dražgoše, ki sem jih pred leti v kolumni v Financah sarkastično preimenoval v Lažgoše. Opravka imamo s simptomom patološke obsedenosti s poveličevanjem nečesa, kar dokazano nima nobene podlage v zgodovinskih dejstvih. Za vernike komunizma so torej Dražgoše nekaj takšnega kot je hercegovsko Međugorje za kristjane: kraj čudežev, mesto prikazovanja. A če je Međugorje v končni fazi bolj kot neneškodljiv fenomen, potem so Dražgoše kot mythos indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama.

Kdor je mislil, da bo s koncem komunizma dražgoška saga postala umirjen veteranski dogodek lokalnih dimenzij - kajti nekaj takšnega so bile Dražgoše pred letom 1990 -, se je krepko uštel. Sploh v zadnjih letih se iracionalnost mita o tej gorenjski vasici, ki so jo zaradi preračunljivosti narodno-osvobodilnih herojev požgali nacisti, njene prebivalce pa postrelili, povečala do skrajnih meja. Vsako leto je huje. Vsako leto gredo slavnostni govorci v svojih pretiravanjih dlje v labirint slovenske nenormalnosti. Pred dvema letoma je Saša Vuga govoril, da so bile “Dražgoše največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju” ter dražgoško bitko primerjal s tisto pri Termopilah. In nihče se ni smejal.

No, saj verjetno ni smešno, če je nekaj tako noro, da za seboj potegne več tisoč ljudi. Vendar bi bil smeh najbolj spontana reakcija na takšne neslanosti. Kolega Bernard Nežmah je v Mladini že pred časom razkrinkal Dražgoše kot najvišjo obliko političnega prevarantstva in ugotovil, da gre izključno za politični marketing, ki do leta 1990 sploh ni obstajal, saj za to ni bilo potrebe. Nežmah se je ozrl v leto 1989, ko bi pričakovali, da so tam grmeli Janez Stanovnik, Miran Potrč ali celo Milan Kučan, torej vrh tedanje partije. Pa niso. Leta 1989 je, pravi Nežmah, v Dražgošah govoril nek Andrej Verlič, sekretar ZSMS, mediji pa sploh niso poročali, da bi se svečanosti udeležil kdo iz slovenskega vrha:
 
"Pred tem je bila leta 1988 tako minorna proslava, da jo je Dnevnik objavil na tretji strani celo brez fotke; govoril je le Tone Anderlič, takrat predsednik ZSMS, nobenih drugih imen politike ni zabeležil časnik. Partija je nato ob pričakovanju prvih volitev popolnoma pozabila na dražgoški upor, saj je l. 1990 časnik Dnevnik poročal o tekmovanjih v Dražgošah samo na športni strani. Med leti 1988 in 1990, ko je bil predsednik Slovenije, gospod Stanovnik še ni čutil potrebe, da bi grmel iz Dražgoš. A še slabša slika gre Milanu Kučanu. Če bi danes koga vprašali, katera asociacija mu pade na misel, ko zasliši Dražgoše, bi večina izstrelila Kučan! Kdaj pa je Kučan odkril srčiko odpora proti okupatorju? Med leti 1978 in 1986 časopisi med gosti ne navajajo njegovega imena... prvič je spregovoril kot novopečeni šef slovenske partije leta 1987, o čemer priča celostranski govor, posvečen v največji meri aktualnim političnim dogodkom. In potem ga ne najdemo na proslavi vse do leta 1992, ko v legendarnem govoru skupščinski predsednik France Bučar zapoje hvalo uporu, a obsodi zlorabo partijske prilastitve oblasti. Šele naslednje leto po padcu Demosove vlade odkrije Kučan svojo neuklonjeno ljubezen do Dražgoš."

Zakaj so torej iz neke pozabljene, pravzaprav obskurne proslave pod Ratitovcem v zadnjih letih sezidali Potemkinovo vas političnega, ideološkega in zgodovinskega prevarantstva? Zakaj, mislite? Zato, da bi oblastna elita, ki je izropala in ugrabila Slovenijo, lahko ohranjala napetost med ljudstvom. V tem je vsa magija Dražgoš. Kaj pa je lepšega za oblast kot "divide et impera”, deli in vladaj? Kdor zna spreti ljudstvo med seboj, po možnosti zaradi 75 let starih travm, bo namreč še dolgo in mirno vladal, ob tem pa z nasmeškom gledal, kako se partizani in domobranci, komunisti in klerikalci, rdeči in beli, levi in desni, stari in mladi, neusmiljeno tolčejo med seboj.