Domet kletvic

Z lepo besedo se daleč pride. Ker lepa beseda lepo mesto najde. Tako smo bili prepričani nekoč.

Danes je očitno vse drugače.

Kot kaže primer Slovenije, se z lepo besedo morda daleč pride, z dobro kletvico ali žaljivko – pa še dlje.

Poglejte samo vrtoglavi uspeh slovenskega uradnika na MZZ Andreja Štera.

Vodja konzularne službe Andrej Šter, ki je med pandemijo bdel nad vračanjem Slovencev v domovino je namreč prejel visoko državno odličje - »red za zasluge.«

Toda še bolj znan je postal zato, ker je slovenskega državljana, ki mu je med pandemijo »težil« iz neke oddaljene države poslal lepo »u kurac« in si s tem prislužil občudovanje vse države.

Kaj občudovanje – iz rok predsednika države Boruta Pahorja je nato dobil še medaljo.

Pri tem gre seveda za istega Štera, ki je pred leti vneto zagovarjal »brisanje« ljudi in odvzeme stalnega prebivališča, kar je Evropsko sodišče za človekove pravice pozneje označilo kot hudo diskriminacijo.

Šter bo lahko to odlikovanje obesil zraven zlatega za izbris dobrega procenta prebivalstva.

— Miha Markic (@MihaMarkic) June 17, 2020

Tudi to se je zgodilo v času predsedovanja sedanjega predsednika države, ki bi lahko vsaj v zadnjih šestih letih dal visoka državna priznanja tistim, ki so pred desetletji prvi opozarjali na nezakonitost izbrisa, ki je Slovenijo stal veliko mednarodnega ugleda in denarja.

Na primer poslance, ki so v nasprotju s poslanci desnih strank opozarjali na očitno nezakonitost, ali pa na primer pravnico Tanjo Petovar, ki je slovenske civilnodružbene organizacije in javnost opozarjala na nezakonitost izbrisa in si zato prislužila hude napade v medijih.

To so bili pravi primeri poguma in poštenosti.

Ampak ne, slovenski predsednik odlikuje državnega uradnika, ki se je javno hvalil s klevetanjem državljanov.

Šter se je namreč bahal, kako je v svojem službenem času, ki ga plačujemo vsi državljani (torej tudi tisti revež, ki se je nič hudega sluteč in v obupnih razmerah kaosa zaradi pandemije obrnil iz belega sveta nanj po pomoč) najbolj primitivno opsoval slovenskega državljana.

In mu s tem dejanjem tudi odklonil pomoč, ki mu jo je bil dolžan nuditi.

In namesto, da si za tako zavržno dejanje prisluži vsaj resen pogovor pri zunanjem ministru, morda tudi kakšen odtegljaj od plače, si je Šter prislužil državno odličje.

To veliko pove o standardih in politični kulturi, ki vlada v Sloveniji.

Seveda je res, da je Šter za Slovence po svetu tudi veliko naredil. Zato si je vsekakor zaslužil pohvalo, čeprav je prav tako res, da so podobna dela kot Šter opravljali tudi številni drugi uradniki po svetu, ki zato niso dobili prav nobene pohvale, še manj pa medalj.

In kaj nam pove to?

Dve zadevi: prvič, da imamo v Sloveniji hudo razvajeno uradništvo in popolnoma odbitega predsednika.

Uradništvo za to delo, ki ga drugje opravljajo kot nič posebnega, kot svojo dolžnost, v Sloveniji dobiva in celo pričakuje medalje.

In drugič, da se državnim uradnikom, tudi kadar storijo hude prekrške vse slabo hitro pozabi.

Kar nerodno mi je za vse novinarje/ke, ki so tako vzhičeno poročali o Šterovih naporih za pomoč Slovencem v tujini po začetku pandemije, ampak to dela državotvorna drža, prežeta z nevprašljivim nacionalizmom. Šter bi moral odgovarjati za izbris, ne pa biti čaščen.

— Boris Vasev (@borisvasev) June 9, 2020

Za vsem skupaj in za mnogimi podobnimi zadevami pa se skriva še nekaj – temeljno nerazumevanje, da je namreč v demokracijah in urejenih državah pomembno ne samo, da se pride do cilja, ampak tudi kako se pride do cilja.

Če ponazorimo: evakuacija slovenskih državljanov domov je vsekakor hvalevredno dejanje.

Toda evakuacija, ob kateri morajo državljani, kot da so osebe drugega reda po telefonu poslušati jezne levite in si na papirčke zapisovati prostaške psovke državnega uradnika, ki medtem greje svojo rit na stolčku v Ljubljani pa so napačno dejanje.

Cilj je bil pravi, pot pa napačna.

Ampak Pahor je nagradil oboje – in cilj in pot. V veliko sramotno vseh nas, najbolj pa sebe.

Isto miselno gimnastiko lahko uporabimo pri presoji vseh drugih družbenih vprašanj.

Medicinsko opremo smo seveda potrebovali. Ali je vlada delala prav, ko jo je hitro nabavljala? Vsekakor.

Toda ali je prav, da je to storila s preplačili izbranim dobaviteljem, s preprečevanjem konkurence, z navijanjem cen, z laganjem, pritiski, vplivi? Vsekakor ne!

Pot do medicinske opreme je bila, v to ni dvoma več – hudo napačna. In z njo je Janševa vlada spremenila tudi to, kar smo na koncu dobili kot cilj.

Pečečnik je spredaj, ta drugi je Bitenc. https://t.co/wvERHvgosF

— Anton Peinkiher (@AntonPeinkiher) May 27, 2020

Nismo dobili samo mask. Dobili smo preplačane maske, predrage maske, nekvalitetne maske, ukradene maske in slabše ali pa celo neuporabne respiratorje.

Še huje, dobili smo tudi lažnivo vlado, ki je na vseh ravneh preprečila preiskavo lastnih zlorab.

Poglejmo drug primer.

Janša je na podoben način kot je Šter ravnal s tistim državljanom, ki je obtičal v nekem od Boga pozabljenem kraju, dejal, da si domobranci zato, ker so se borili proti komunizmu, zaslužijo spoštovanje.

To je nekako tako, kot bi vse partizane, (ki so se borili ali dali svoje življenje v boju proti okupatorju in za svobodo slovenskega ljudstva) ter njihove zanamce – poslal na isto mesto kot Šter tistega nesrečnega slovenskega turista.

Torej znova imamo isti problem.

Res je, tisti, ki so se borili proti enostrankarstvu, omejevanju svoboščin in pravic ter vsemu slabemu v komunizmu, si zaslužijo spoštovanje.

Toda kaj, če se komunisti borijo oziroma so se borili proti okupatorju, med drugo svetovno vojno?

Boj proti komunistom na ta način je seveda tudi boj za okupatorja.

Še posebej, če vzameš v roke orožje iz rok tega istega okupatorja, da bi se boril proti pripadnikom istega naroda – komunistom.

Ta pot, ta napačna pot nato spremeni tudi cilj, ki je bil morda celo pravi.

Outrage as Slovenia court overturns Nazi collaborator's treason conviction - Judges rule that trial of Leon Rupnik, who was executed in Yugoslovia after WWII for helping to arrest and deport Slovenian Jews from Ljubljana and its surrounding areas, ... - ... pic.twitter.com/aDolva840m

— HonestlyConcerned (@HonestlyConcern) January 15, 2020

Poglejmo še tretji primer.

V stranki SDS neprestano trdijo, da je slovenski medijski prostor neuravnovešen. Res tudi je, da je večina medijev  nekoliko bolj »levosredinsko« usmerjenih.

Toda, ker v Sloveniji vladata tržno gospodarstvo in svoboda bi v 30 letih res lahko –, če bi bilo dovolj takšne publike, ki bi si takšnih medijev res želela – nastali tudi kredibilni desnosredinski mediji.

Nekateri so tudi nastali.

Ampak Janši to ni dovolj. Da bi dosegel t. i. »uravnoteženje medijskega prostora«, si pomaga z različnimi triki, v zadnjem času pa s »tujimi investicijami« v strankarsko Demokracijo in televizijo Nova24TV.

Te investicije seveda predstavlja skupaj s strankarskimi veljaki in verniki SDS kot nekaj povsem normalnega, čeprav - niso.

Enostranski in nepovratni tok denarja lahko namreč povzroča odvisnost od tujih lastnikov tega, jasno, madžarskega kapitala. Mediji, ki se napajajo na tujih jaslih, pa izgubljajo stik s potrebami slovenskega bralca in gledalca.

Samozadostni pa vsekakor niso.

Hahahahahhah. OK. Wink wink, Janša in Pahor, wink wink. Ogrsko carstvo je pred vrati.:) https://t.co/viG9prhQDZ

— ALEŠ ERNECL (@alesernecl) May 13, 2020

Ponavlja se stari, isti vzorec.

Tako kot je predsednik države kratkovidno nagradil državnega uradnika, ki je kršil človekove pravice (izbrisanim in državljanu, ki ga je grobo in nečloveško žalil), so domobranci napačno vzeli v roke orožje iz rok okupatorja, SDS pa je napačno sprejela s tujim kapitalom zastrupljeno finančno darilo Viktorja Orbána (in še prej seveda sporni kredit iz Republike srbske.)

K temu lahko seveda poljubno dodamo še druge primere. Na primer zmerjanje novinark s prostitutkami, žalitve tujih novinarjev in primerjave domačih pisateljev z norci, opravičevanje uporabe vojaškega orožja proti civilistom, blatenje neubogljivih medijev, češ da so »komunistični« in podobno.

In tam, kjer so metode napačne, tudi vzvišeni cilji prav nič ne pomagajo.

Če hočemo boljše rezultate zato ne potrebujemo samo lepe besede in drugačne cilje, potrebujemo tudi ljudi, ki bodo znali delati drugače.

Dokler pa bodo nagrajevani tisti, ki bodo daleč prišli z mastnimi kletvicami, ne pa tisti, ki so branili človekove pravice s pogumnimi dejanji, dokler bo v Sloveniji domet kletvic daljši od dometa pravih besed, tako dolgo bo tudi država bolj podobna pokveki kot pa urejeni demokraciji.