Davčne zmage

Vse kaže, da je večina poslancev vendarle ugotovila, da dodajanje novih privilegijev na že obstoječe ne bo dobra izbira.

Novela zakona o poslancih, ki med drugim spreminja pogoje prenehanja poslanskega mandata in uvaja povračilo potnih stroškov na podlagi kilometrine zato v državnem zboru nima več zadostne podpore.

Kar je seveda presenetljivo, glede na to, da se je pod novelo zakona o poslancih še samo pred nekaj meseci podpisalo 74 poslancev iz večine strank.

Izjema so bili poslanci Levice in NSi, ki so proti noveli glasovali tudi na seji mandatno-volilne komisije državnega zbora pretekli teden.

Kaj je vplivalo na spremembo?

Očitno predvsem kritika medijev in odziv javnosti. Splošen sklep je bil, da medtem, ko vlada varčuje pri sociali, bi si poslanci radi odrezali še večji kos pogače. Ob tem, da vsak od njih že tako ali tako dobi neobdavčeno »davčno darilo« v višini več sto evrov.

Načrtovan novi nabor privilegijevi poslancev je tako padel v vodo.

Nekoliko drugače je pri davkih. Levica je bila namreč neuspešna z zahtevo po umiku sprememb pri dohodnini. Po njihovi oceni to »ni reforma za srednji razred, temveč za menedžerje in funkcionarje.« Lestvica za odmero dohodnine bo tako nekoliko prijaznejša do zaposlenih, vendar bo razbremenitev najvišjih plač le malo manjša od načrtov vlade.

Pozitivno je, da vlada želi z razbremenitvijo stroškov dela povečati konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Toda nekateri v teh predlogih ne vidijo razbremenitve srednjega razreda.

Kot so izračunali v Levici, bo delavec s povprečno plačo razbremenjen za 13 evrov na mesec, njegov šef s šestkratnikom povprečne plače pa kar za 166 evrov oziroma 12-krat več.

Zadeva je zapletena, toda splošna slika Slovenije je iz mednarodne perspektive precej jasna: tudi mednarodne organizacije opozarjajo, da je delo v Sloveniji preveč obremenjeno, kapital pa premalo.

Zato je očitno, da bi bilo tudi menedžerske plače potrebno v Sloveniji razbremeniti, dilema o tem, ali so menedžerji »bogati« ali ne, ali spadajo v »delavski razred«, ali so na strani »kapitala«, pa je v tem pogledu zavajajoča.

Bolj nerodno je to, da Slovenija tudi pri tem vprašanju očitno sledi nekaterim ne prav dobrim svetovnim trendom. Trend v številnih državah pa je jasen – veliko besed o »davčnih razbremenitvah«, pri čemer pa vsaka nova reforma prinese še večje razlike med bogatimi in revnimi.

Na to je v ZDA že pred časom opozoril ameriški bogataš Warren Buffet.

»Bolj kot se specializiramo, bolj bogati postajamo. Vprašanje pa je: kako boste poskrbeli za fanta, ki je čudovit državljan, katerega oče je umrl v Normandiji in preprosto nima znanja, ki ga potrebuje trg? Mislim da je obdavčevanje dohodkov najboljši način za rešitev tega problema. To verjetno pomeni več davkov za tipe kot sem jaz, toda meni se to zdi v redu,« je dejal Buffet.

To ni edina njegova izjava te vrste. Dejal je tudi, da »plačuje manj davkov kot (njegova) tajnica« in »da najbogatejši plačujejo manj davkov kot srednji razred.« In nato priznal, da res »poteka razredna vojna« in da v tej vojni »moj razred zmaguje in to na veliko«.

Nekateri strokovnjaki so njegova pogumna stališča oziroma kritiko na račun lastnega razreda tedaj kritizirali, toda kot je v New York Timesu dokazal David Leonhard, je to danes res norma.

Prvič doslej namreč 400 najbolj bogatih Američanov plačuje nižje splošne davke kot katerakoli druga skupina državljanov. To pa je ogromna razlika v primerjavi s situacijo v petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bogati plačevali višje davke kot srednji razred ali revni.

K tej spremembi je v ZDA seveda precej pomagal tudi program »zmanjševanja davkov« ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Davčna krivulja je postala manj progresivna.

Z Buffetom se strinja tudi njegov prijatelj, ustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki pa je opozoril tudi, da se »dohodek« pri mnogih, ki so zelo bogati, kot takšen sploh nikjer ne prikaže, kajti vsebovan je v vrednosti njihovih delnic, v primeru prodaje pa je to kapitalski dobiček in zato tudi iz tega naslova »ne plačujejo običajnega davka.«

Zmanjšanje davkov in doseganje »vitke države« je seveda zelo dober cilj, toda doseganje tega cilja z zmanjševanjem progresivnosti davčnih lestvic je lahko precej nevarna zadeva.

Prinaša kratkoročne koristi, toda lahko privede do socialne nepravičnosti, ki nato izbruhne v obliki socialnih nemirov in uporov.

Tudi Slovenija je bila po začetku krize leta 2008 prizorišče prav takšnega dogajanja. Davki pa se odrejajo za daljše obdobje. Pri čemer ni potrebno pozabiti niti na to, da celo pri Mody'su napovedujejo zelo veliko gospodarsko krizo v najpozneje 12 – 18 mesecih.

In po nekaterih ocenah bi lahko bila takšna, da jo ne bodo uspele na preprost način sanirati niti nacionalne banke s »kvantitativnim sproščanjem,« tako kot so to storile po letu 2008.

Več solidarnosti in manjše razlike med sloji prebivalstva so v takšnih primerih nujni, če želimo živeti v stabilni Sloveniji. Izkušnje preteklih let kažejo, da družba in država ne funkcionirajo dobro, ko se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pač pa tedaj, ko ustvarjamo gospodarstvo, ki dela v dobro večine prebivalstva.

In še na nekaj ne smemo pozabiti – na to, da teh zadev ne moremo rešiti sami.

Kot v svoji zadnjem delu opisujeta Saez in Zucman, bi morali uvesti globalni davek v višini najmanj 25 odstotkov.

Le tako se podjetja ne bodo mogla izogniti plačilu davka tako, da bodo dobički poniknili v davčnih oazah. Take primere poznamo tudi v Sloveniji.

Dokler teh sprememb ne bomo uvedli na globalni ravni, pa bo seveda še zmeraj tako kot doslej; posamezne države bodo v »tekmi proti dnu« zmanjševale davčne osnove, davčne zmage se bodo najbolj poznale v žepih tistih z višjimi dohodki, davčne lestvice bodo vse manj progresivne, gospodarstva pa bodo odlično delovala – vendar samo do prve resnejše preizkušnje.