Dan mrtve suverenosti

Dan suverenosti, še en praznik na isto temo.

Večini se verjetno niti ne sanja, kakšen praznik je to, ker je praznovanje »suverenosti« v resnici nekakšna predvolilna pravniška domislica nekoč vladajoče SMC, ki ji nihče ni mogel ali smel ugovarjati.

Nasprotovanje tej domislici bi namreč lahko bilo kaj hitro razglašeno za »protidržavno.«

Stranke, ki rade upravljajo z državo, pa seveda v očeh državljanov niso rade naslikane kot protidržavne.

In zato po »sistemu najmanjšega upora« pač praznujemo še en »osamosvojitveni« praznik na isto temo, ne da bi sploh točno vedeli – kaj in zakaj.

Nekateri bodo rekli, da to ni res, ker praznujemo odhod »zadnjega vojaka JLA.« In s tem praznujemo pomemben dan, saj smo šele tako postali »suvereni« in pravi »gospodarji« na lastnem ozemlju.

Ampak ta logika je neprepričljiva, ker je v nasprotju z mednarodnim pravom.

Obstaja cel kup držav, ki niti slučajno niso nadzorovale svojega ozemlja, pa so bile povsem lepo priznane kot države. V naši bližini na primer BiH med leti 1992 in 1995. In Čehi so, na primer, v drugi svetovni vojni bili povsem priznana stranka zavezniških mednarodnih pogodb, čeprav niso nadzorovali niti centimetra svojega ozemlja.

Ta »efektivni nadzor« nad ozemljen je zato precenjen. Država, ki nastane zakonito, ostane država, pa čeprav v celoti ne nadzoruje svojega ozemlja.

Za nastanek države je pomembno, da imaš ljudstvo, ozemlje in oblast. Ter da ob tem tvoja država nastane v skladu z mednarodnim pravom.

Če nadzoruješ svoje ozemlje v celoti ali ne je nepomembno. Pomembna je neodvisnost, ne popolna suverenost. Ker pa neodvisnost že praznujemo, so si morali genialni predlagatelji novega praznika za nabiranje političnih točk izmisliti nekaj drugega. In tako smo dobili nepotreben »praznik suverenosti.«

Zato bi bilo bolj prav, če bi slavili dan, ko je bila Slovenija sprejeta v OZN, ne pa dan odhoda zadnjega vojaka JLA.

Druga napaka tega praznika je, da je Slovenija država, ki je nastala prav ob sklicevanju na mednarodno pravo in brez tega ne bi mogla obstati, istočasno pa slavi nekaj povsem drugega – zgolj vojaško »moč«, in zamišljen »pregon« nekakšne »tuje« vojske.

S tem pa v resnici slavi tudi enostranska dejanja ter uporabo sile v mednarodni skupnosti, ne pa, na primer, mednarodno dogovarjanje, diplomacijo ali iskanje kompromisov. Če bi bila v svetu ob nastanku držav res pomembna samo sila, potem Slovenije, kot majhne države, nikoli ne bi bilo.

Ampak to ni nenavadno, saj je v Sloveniji zaradi vladajoče mitologije še zmeraj neznano dejstvo, da je bilo za mednarodno priznanje Slovenije kot neodvisne države veliko pomembneje kot »vojaška zmaga« nad JLA to, da so se takoj za Slovenijo »osamosvojile« (kot napačno govorimo v Sloveniji – osamosvajajo se otroci, ne države) še druge republike SFRJ. In da je prav to veliko pomembneje od tega, da je konec oktobra zadnji vojak JLA odšel iz Slovenije.

Stališče, da je slovenska država z vsemi značilnostmi države nastala že kar 25. 6. 1991, ko je slovenska Skupščina razglasila Republiko Slovenijo za samostojno in neodvisno državo, ni prepričljivo in tudi ni točno.

Res pa je, da je Badinterjeva komisija v Mnenju št. 11 menila, da je Republika Slovenija s stališča mednarodnega prava pridobila status suverene države z 8. 10. 1991 in da je šele s tistim dnem prevzela nasledstvo od SFRJ, razkroj SFRJ pa da se je začel šele 29. 11. 1991.

Zanimivo, da je celo po osamosvojitvi Slovenije eden od uglednih slovenskih tožilcev menil, da je »potrebno upoštevati, da ob razglasitvi samostojnosti R Slovenije vsi odnosi z bivšo SFRJ niso bili razčiščeni, tako tudi status JLA v Sloveniji ni bil definiran, vsaj ne eksplicitno v tem smislu, da je SFRJ tuja država in JLA tuja oborožena sila.«

Bolj prav bi zato bilo, če bi Slovenija »dan suverenosti« praznovala 8. oktobra, ob koncu Brionskega procesa. S tem bi praznovali iztek brionskega moratorija in poudarjali vlogo diplomacije, ne pa »orožja.« Pa tudi ta datum je dejansko vprašljiv, ker se je tudi Badinterjeva komisija opirala na preozko interpretacijo državnosti in ni upoštevala pomena priznanj Slovenije, do katerih je prišlo šele pozneje.  

Dokaz je že to, da Slovenija ni bila priznana na dan, ko je iz nje odšel zadnji vojak JLA. Niti dan ali mesec dni pozneje.

Šele dva meseca zatem so se zvrstila prva mednarodna priznanja.

Na ameriško pa smo čakali še veliko dalj časa.

Tretja težava je, ker ta jugoslovanska vojska v trenutku, ko je odhajala, prav zato, ker Slovenija v trenutku razglasitve neodvisnosti še ni bila neodvisna država, ni bila povsem nič tuja vojska. Morda so jo v Sloveniji mnogi res že sovražili zaradi naloge, ki jo je izvajala po ukazu zvezne vlade, toda bila je državna vojska, del države »v razpadanju«, katere del je bila še kar nekaj mesecev tudi Slovenija.

In tudi vojaki razpadajoče JLA v razpadajoči državi so bili – to se bo seveda slišalo nekoliko bogokletno - še vedno - naši.

Da je ta vojska iz Slovenije res odšla, pa ni ukazalo predsedstvo Slovenije, pač pa predsedstvo SFRJ. V katerem je sedel tudi Janez Drnovšek. In za umik vojske je ob Drnovšku glasoval tudi srbski član predsedstva Borisav Jović.

Proti pa je bil Stipe Mesić iz Hrvaške. Pri čemer je imel Jović podporo srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Kar vsi komentatorji teh dogodkov v skladu z vladajočo ideologijo seveda obvezno pozabijo spomniti.

Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da bi bilo zato prav, da v Ljubljani postavimo spomenik Slobodanu Miloševiću, enemu od najbolj zaslužnih za osamosvojitev Slovenije, ampak če se bo komu ta ideja zdela preveč radikalna, potem predlagam, da ta neroden in nepotreben »dan suverenosti« raje zamenjamo za Dan Republik SFRJ. Ker so bile te, ostale republike za slovensko priznanje veliko pomembnejše kot odhod zadnjega vojaka SFRJ iz Slovenije.

Pet republik je namreč za Slovenijo naredilo več, kot vsi streli v vojake JLA junija in julija leta 1991.

In prav tako seveda ni res, da je leta 1991 šlo za »vojaški spopad med Slovenijo in Jugoslavijo«. Šlo je za vojaški spopad med jugoslovanskimi in slovenskimi oboroženimi silami, ni pa vsa Jugoslavija napadla Slovenije in še posebej ne »od zunaj«, kot to meni nekdanji član predsedstva RS Dušan Plut. Preprosto zato, ker je bila Slovenija v tem trenutku še del SFRJ.

Praznik je tudi nekoliko krivičen do vojakov JLA iz zgodovinske perspektive.

Vojaki JLA so bili v Sloveniji res zapleteni v sovražnosti, ki so trajale deset dni. Samo deset dni.

In tudi, ko so sovražnosti trajale, so bili mnogi Slovenci še del te armade, med prekinitvami sovražnosti pa so teritorialci, predsedniki občin in častniki JLA razpravljali in iskali rešitve. In da ne govorimo o tem, da je ta armada dolga desetletja tudi varovala Slovenijo, njeni vojaki in starešine pa so v Sloveniji marsikaj tudi zgradili.

Veliko drugih armad in vojakov je, ki so bile Slovenije manj prijazne.

Kaj vse so v Sloveniji požgali in uničili, koliko ljudi so na primer mučili, razselili in pobili italijanski, nemški ali madžarski vojaki, ne v dnevih, pač pa dolgih letih okupacije?

Pa vendar ne praznujemo odhodov zadnjega nemškega, italijanskega, madžarskega vojaka s slovenskega ozemlja. Nasprotno, nekaterih, na primer francoskih se celo radi spominjamo.

In da ne govorimo o tem, da so bili vojaki JLA takoj po razglasitvi neodvisnosti Slovenije (»osamosvojitvi«) tarča številnih šikaniranj, kršitev človekovih pravic, deložacij, izgonov, izbrisa in drugih hudih kršitev človekovih pravic, ki so imele trajne posledice ne samo za njih, pač pa tudi za njihove v Sloveniji živeče družine.

Mnogi se s posledicami teh ravnanj soočajo še danes.

Dan suverenosti pa s poudarjanjem pomembnosti »odhoda« vojakov JLA posredno legitimira in abolira tudi vse kršitve človekovih pravic vojakom JLA, ki so bile za del političnih sil v Sloveniji logično nadaljevanje »odhoda« - se pravi še druge s strani države izvajane »odhode« raznih »notranjih sovražnikov« v obliki izgonov, deložacij, odvzemov državljanstev, odvzemov pokojnin in izbrisa, kot najbolj množične kršitve človekovih pravic v Sloveniji.

Verjamem, da so se v SDS požrli od zavisti, ker jim je SMC ukradla idejo za »dan suverenosti«. Ampak seveda so glasovali zanj, saj so s tem dobili še en državni, simbolični odpustek za številne naštete kršitve, ki so jih z veliko vztrajnostjo izvajali prav simpatizerji in člani te stranke.

Najbolj tragikomično pri tem prazniku pa je to, da bolj kot praznujemo suverenost – manj je v resnici imamo.

Monetarno in gospodarsko politiko nam uravnavata Evropska banka in Evropske komisija, nebo nad nami nam varuje Nato, meje nam določajo arbitražno sodišče in južni sosedje, v zunanji politiki pridno kimamo tako, kot nam naročijo v Bruslju in Washingtonu, nacionalne letalske prevoznike nam ukinjajo tuji špekulativni skladi, ki so pokupili tudi najboljše banke in podjetja, mi pa iz dneva v dan glasneje slavimo – »suverenost.«

Ki je nimamo več.

Glede na vse to imam še en predlog.

Če ideja o spomeniku Miloševiću in novem državnem prazniku – Dnevu Republik SFRJ – morda ne bo padla na plodna tla v Državnem zboru, potem predlagam, da naj se ta neroden »dan suverenosti«, če ga že moramo slaviti – nekoliko prestavi.

Vsaj za nekaj dni. Na primer na prvi november, kar bi bilo tudi v vsebinskem pogledu veliko bolj ustrezno.

Prvega novembra se namreč spominjamo mrtvih, tistih, ki jih več ni med nami.

Ta dan je torej kakor nalašč primeren tudi za to, da se ob njem spomnimo tudi naše izmučene, pokojne suverenosti.

To bi bilo obenem še bolj ekonomično. Namesto, da praznujemo dva ločena praznika – Dan mrtvih in Dan suverenosti – bi lahko oba praznovali kar skupaj.

Kot Dan mrtve suverenosti.