Cerar proti Cerarju

Kajti povsem jasno je, da je bil polom, ki so ga Miro Cerar in njegovi razbojniki sredi tedna doživeli na vrhovnem sodišču, predvidljiv. Projekt t.i. 2. tira - no, edino pravo in pošteno ime za ta projekt “nova železnica med Divačo in Koprom” - so namreč vodili skrajno netransparentno, stihijsko in predvsem arogantno. Kot da ga bodo financirali iz svojih žepov, davkoplačevalci pa smo zgolj njihov bankomat. V državi brez demokratičnih in pravnih standardov bi vrhovno sodišče morda odločilo drugače, v Sloveniji je na srečo odločalo v skladu z ustavo in zakoni. V sredo je vrhovno sodišče potrdilo načelo delitve oblasti in dalo izvršilni oblasti, na čelu katere je (bil) profesor prava Miro Cerar, jasno vedeti, da je Slovenija pravna država, v kateri si oblast pač ne more dovoliti takšnih pobalinskih potez, kakršne si je v primeru referenduma o t.i. drugem tiru.

 

“Ukrasti” iz proračunske rezerve skoraj 100.000 evrov in jih nameniti financiranju predreferendumske kampanje, je namreč nedopustno. Ko je lani civilno-družbeni posebnež Vili Kovačič zaradi tega na ustavno sodišče vložil ustavno pritožbo, smo se vsaj nekateri, ki smo pritožbo prebrali, namuznili. Bila je namreč odlično napisana (kdo mu jo je sestavil, lahko samo ugibam) in predvsem je bila argumentirana. Cerarjevi so s svojimi dejanji nedopustno posegali v predreferendumsko kampanjo in s tem ustvarili pogoje, v katerih je bila ena stranka v postopku favorizirana, torej na boljšem. Da bi prikrili svojo “pomoč” v obliki 97.000 evrov, je vlada na svoji 144. redni seji 20. julija 2017 pod oznako “9.3. Predlog za sodelovanje v referendumski kampanji ob zakonodajnem referendumu o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim turom železniške proge Divača Koper” perfidno uvrstila tudi sklep o 97.000 evrih “honorarja” za kampanjo zagovornikov t.i. drugega tira.

 

S tem je Mirko Cerar, ki je v sredo zvečer govoril o “kaplji čez rob” in nekakšnih temnih silah iz ozadja, prestopil Rubikon spodobnosti in zakonitosti. Netransparentnost je njegova vlada pokazala že pred dvema letoma (točneje 11. marca 2016), ko je sklenila, da ne bo več snemala svojih sej. Kakšnih posebno racionalnih argumentov za to presenetljivo odločitev ni ponudila, zato je bilo moč sklepati, da so resnični razlogi zanjo nekje drugje. V poskusu čim večjega prikrivanja svojih odločitev in razprav.

 

Četudi je večina analitikov v dneh po Cerarjevem odstopu soglašala, da gre za dobro taktično potezo, takorekoč njegovo najboljšo doslej, pa to še ne opravičuje razlogov za takšen (ne)pričakovani odstop. V nekih normalnih razmerah je seveda higienično, če šef izvršilne oblasti odstopi, če mu vrhovno sodišče pokaže rdeči karton, toda v Slovenija pač ne deluje v normalnih razmerah, ampak kvečjemu ves čas na robu izrednih. Zaradi tega je teza o tem, da je Cerar odstopil v nekakšnem afektu, razočaran in prizadet zaradi razpleta na sodišču, malce za lase prevlečena. Izjave o “kaplji čez rob” in silah iz ozadja kažejo prej nasprotno; da je namreč komaj čakal na izgovor, s pomočjo katerega bi pobegnil pred odgovornostjo in prelisičil volivce, češ da nima nič z vsemi slabimi potezami svoje vlade. V tem smislu je Cerarjev odstop poceni manever, s katerim bi rad rešil stranko pred popolnim debaklom na volitvah, ki bodo zdaj očitno dva ali tri tedne prej. Glede na prislovično sveto preproščino povprečnega slovenskega volilca mu bo to morda celo uspelo. Vsekakor pa je s predvolilnim manevrom spravil v stisko oba koalicijska partnerja, predvsem izsiljevalsko upokojensko stranko večnega Karla Erjavca, ki je sicer glavni krivec za arbitražni polom s Hrvaško.

 

Kakorkoli, v sredo je Miro Cerar izstopil iz podobe Mira Cerarja, kakršnega smo videli in poslušali tri leta in pol. Očitno smo imeli ves čas opravka z dvema osebnostima: prvi Cerar je tiho in stoično prenašal temne sile iz ozadja in se ni oziral na težke kaplje, ki so padale čez rob. Ta Cerar je ves čas poudarjal, kako da je on predsednik vlade in kako da ima vse stvari v svojih rokah. Očitno jih ni imel. Očitno so jih imeli drugi. Šele tik pred zdajci, ko jih je dobil po prstih na vrhovnem sodišču - takšne klofute, to je treba posebej poudariti, doslej ni doživel še noben slovenski premier (!) -, se je pojavil tisti drugi, načelni Miro, etični profesor Cerar, ki je ravnal tako, kot ravna vsak normalen človek, ko sprevidi, da je igre konec: odstopil je.

 

Problem za tiste nesrečnike, ki po vsem tem še vedno razmišljajo, da bi ponovno volili Cerarja, je zato precej kompleksen: kateri Cerar je sploh pravi? Tisti, ki je vodil vlado tri leta in pol ter ves čas mirno gledal sporna kadrovanja, sistemske anomalije (SDH, DUTB, Milojka Kolar Celarc itd.) okoli sebe, ali pa morda tisti drugi Cerar, ki je v sredo zvečer v nekoliko čustveno obarvanem govoru javno povedal, da ima dovolj stricev iz ozadja in da se tega ne gre več? Morda je pravilen odgovor šele tisti, ki upošteva tudi tretjo možnost. Da je namreč že dogovorjeno, kdo bo naslednji premier, Cerar pa se je odločil, da bo vsaj zadnje minute na odru igralec in ne več zgolj statist. No, tudi to je nekaj ...