Čas za mokro in policijsko dobrodošlico hrvaškim ribičem

Hrvaška zunanja politika je predvidljiva; takoj ko se je končala glavna turistična sezona, je njihov predsednik vlade hrvaške ribiče pozval k nadaljevanju ribolova "po starem" in s tem seveda h kršitvi arbitražne razsodbe. Slovenska zunanja politika je ob tem zaigrala silno presenečenje. Kar je skrajno neresno. Hrvaška je namreč javno odstopila od arbitražne pogodbe in zatrdila, da razsodbe ne spoštuje. Hrvaško ravnanje je bilo povsem predvidljivo. Pozivi k "implementaciji" sporazuma, ki jih pošilja slovensko zunanje ministrstvo v Zagreb in v svet so zato že vnaprej obsojeni na neuspeh.

Slovenija je priložnost, da Hrvaško prisili v sprejem sporazuma izgubila že leta 2009, ko umik svoje blokade vstopu Hrvaške v EU ni vezala za implementacijo arbitražne pogodbe. To je bila seveda največja napaka. Slovenija je morala, ko je vstopala v EU, na podoben način sprejeti trpke kompromise v korist Italije in Avstrije. Italija in Avstrija zagotovo ne bi dovolili vstopa Slovenije v EU, če bi imela Slovenija s temi državami odprt resen ozemeljski spor. Na enak način Grčija zaradi imena blokira Makedonijo, Ciper pa zaradi zasedbe otoka Turčijo. Brez resnih posledic s strani EU za Grčijo in Ciper.

Če bi bila slovenska zunanja politika zgrajena na realističnih temeljih, ne pa na pravljicah o bratstvu in enotnosti slovenskega in hrvaškega naroda, bi morala Slovenija enako postopati s Hrvaško. Vendar ni.  Dovolila je, da Hrvaška vstopi v EU in NATO, nato pa izigra Slovenijo tako, da na neutemeljeni podlagi odstopi od podpisanega arbitražnega sporazuma.

Kako torej naprej? Od resne države bi seveda lahko pričakovali, da ima pripravljen scenarij za odziv na predvidljivo hrvaško ravnanje. Odzivi slovenskih politiki pa kažejo, da se odzivajo brez jasnega načrta. Najbolj tragikomičen je zmeraj predvidljivi Borut Pahor, ki meni, da "bo arbitražni sporazum implementiran takrat, ko bodo odnosi s Hrvaško prijateljski" ter da je potrebno "stopiti po poti dialoga od začetka." Kakšna zabloda! Ali tedaj, ko vas sodnik za prekrške obsodi, s sodiščem še lahko vodite dodaten "dialog" o implementaciji razsodbe? Seveda ne. Razsodbe povsod, tudi v mednarodni politiki, pomenijo konec debate. Če bi bilo mogoče vsako razsodbo ponižati na raven neobveznega "priporočila" in "izhodišča za razpravo", potem je to konec mednarodnega reda.

In le kaj je prva naloga vsake države - če to ni ohranitev lastne suverenosti in integritete? Ki jo politika Hrvaške sedaj nedvomno ogroža. Tega pa se slovenski politiki očitno ne zavedajo. Za njih je država zgolj debatni klub.  Če bi bilo z Pahorjevim "dialogom" res mogoče kaj doseči, potem bi to dosegli že v preteklosti in s Hrvaško ne bi končali na arbitraži. Arbitraža je bila alternativa neuspešnemu dialogu. Nov dialog bi pomenil zgolj odstop od arbitraže, s katero Slovenija tako ali tako ni dobila vsega tistega, kar je pričakovala. In če bi Pahor malo manj trimčkal, kosil travo in pometal ulice, bi seveda že v arbitražni sporazum lahko pravočasno vgradil tiste varovalke, ki bi preprečile sedanje hrvaško izigravanje sporazuma. Dovolj bi bilo, če bi slovensko ratifikacijo vstopa hrvaške pristopne pogodbe vezal na hrvaško uresničitev arbitražnega sporazuma. Če bi predsednik države bolje opravljal delo, za katerega je bil plačan in ne amaterskih "delovnih akcij" zaradi prilizovanja javnosti, potem mu danes morda res ne bi bilo potrebno pridigati o "dialogu s Hrvaško".

Poti naprej sta le dve. Ena je pravna in o njej smo pisali že pred meseci. Če Hrvaška ne želi uresničiti razsodbe, jo je potrebno tožiti, ker krši svoje mednarodne obveznosti. In potem bodo neka druga sodišča, v Haagu ali v Luksemburgu, odločala o tem, ali je odstop Hrvaške od arbitražnega sporazuma zakonit ali ne.

Hkrati s tem pa je potrebno - kljub tveganju - zaščititi slovensko morje in ribiče, predvsem v Piranskem zalivu. Zelo dobro bi na primer bilo, če bi skozi "stik", brez napovedi Hrvaški (ki bi bil sicer obvezen, če tam ne bi veljal mednarodni režim plovbe), v Koper priplula in izplula skupina prijateljskih, vojaških ladij. Morda nemških, če Nemčija resno stoji za oceno, da je sprejeto razsodbo potrebno uresničiti. S tem bi bila razsodba in obstoj "stika" potrjena tudi v praksi. Če vlada ni sposobna zagotoviti kaj takšnega, pa bi morala čim prej, dejansko pa že pred leti nabaviti več policijskih čolnov, zmogljivejših ladij, usposobljenih za gašenje z brizganjem, vleko in potiskanje vsiljivcev ter obrambnih sistemov za zaščito slovenske obale. Točno tako, kot se za svoje interese borijo druge države v podobni situaciji. Pa naj potem hrvaški ribiči poskusijo metati svoje mreže med številnimi slovenskimi policijskimi čolni, ki bodo krožili med njimi in jih med curki brizgaln glasno opozarjali na njihovo kršitev. Hrup in ribe pač ne gredo skupaj in hrvaški ribiči se bodo na ta način prej ali slej zagotovo naveličali vloge poslušnega instrumenta hrvaške zunanje politike.

To pa seveda ne bo dobro niti za slovenske ribiče, ki jim je hrvaška politika že tako ali tako skoraj v celoti odvzela tradicionalna lovišča. Istočasno bi bilo zato slovenskim ribičem, ki so dejansko tihe in pozabljene žrtve slovenske osamosvojitve in posledične geografske prikrajšanosti nove države poleg tistih evropskih sredstev, ki jih ribiči (s težavami) že dobivajo zaradi hrvaškega izigravanja SOPS-a, potrebno dodeliti še posebno finančno pomoč države zaradi očitne kršitve arbitražnega sporazuma in razsodbe s strani Hrvaške. Zgolj zato, da ostanejo ribiči. Le kakšne so slike obmorskih mest brez ribičev in gostilne brez svežih rib? Slabe. Brez ribičev v pristaniščih bodo zelo trpela tudi slovenske turistična primorska mesta, počasno umiranje slovenskega pomorskega ribištva pa poteka že vse od razglasitve neodvisnosti.

Račune za vse to bi bilo seveda potrebno priložiti k tožbam sodiščem v Haagu ali Luksemburgu. In to čim prej. Skupaj z drugimi nujnimi dvostranskimi ukrepi zoper Hrvaško, ki bodo - če Slovenija sploh je država, ne pa debatni klub - postali nujni najpozneje decembra, ko se bo iztekel rok za uveljavitev arbitražnega sporazuma. Hrvaški pa bi bilo potrebno v Zagreb poslati zgolj diplomatsko noto, v kateri bi zapisali, da je sedaj konec debate in da je čas za razprave o meji z razsodbo dokončno minil.

Če bo ravnala drugače, bi Slovenija lahko poslala drugačen signal, da namreč s strani Hrvaške vsiljeno "sredinsko črto" - sprejema kot veljavno mejo. O tem, kdaj "spremenjene dejanske okoliščine" pomenijo tudi spremembo pravnega "naslova" so med mednarodnimi pravniki mnenja sicer deljena, toda zelo nerodno bi bilo, če bi zaradi mlačnega in bojazljivega odziva Slovenije vlada južne sosede ali pa kakšno novo mednarodno sodišče slovensko "izogibanje incidentom" interpretiralo kot slovenski "tihi pristanek" (tacit agreement) na s strani Hrvaške dejansko enostransko spremenjeno mejo v Piranskem zalivu. Za vse to pa seveda potrebujemo najprej politike, ki premorejo dovolj znanja - in odločnosti.