Brez Hrvaške ni dopusta

Ste pomislili, kakšna bi bila razsodba Arbitražnega sodišča v Haagu, če pred skoraj dvema letoma ne bi prišlo do prisluškovalne afere, zaradi katere je Hrvaška dobila izgovor, da enostransko izstopi iz arbitražnega postopka? Vprašanje je seveda retorično, odgovor pa morda zelo enostaven: enaka. Toda to še ne pomeni, da je razsodba za Slovenijo slaba, čeprav kar nekaj slovenskih pravnikov utemeljeno opozarja, da nam arbitraža vseeno ni dodelila teritorialnega stika z odprtim morjem. V prvi vrsti gre torej v teh dneh za interpretacijo in spretno "spinanje", namenjeno bodisi umirjanju bodisi podžiganju javnega mnenja. 

V interesu slovenske vlade je, da javnost verjame, da je arbitraža za Slovenijo koristna, dobra oziroma da nam je dala več, kot pa vzela. In vice versa: hrvaška oblast prepričuje svojo javnost, da je še dobro, ker je arbitraža zanje brezpredmetna, kajti če bi jo sprejeli, bi izgubili del "Savudrijske vale", kot so infantilno preimenovali Piranski zaliv, nekaj "oškodovanj" pa bi hitro našli tudi na kopenski meji. O stiku Slovenije z odprtim morjem pa na Hrvaškem pravijo, da arbitražno sodišče Sloveniji ni dalo ničesar več, kot nam je bila pripravljena priznati Hrvaška tako ali tako že sama v bilateralnih pogajanjih — torej svoboden dostop do mednarodnih voda.

In medtem ko bosta vladi obeh držav v prihodnjih dneh in tednih intenzivno prepričevali domačo javnost v svoj prav, pravilnost odločitve in iskali podporo za vztrajanje pri uresničitvi razsodbe oziroma za vztrajanje pri njenem zavračanju, bo milijon Slovencev odšlo na svoj zasluženi poletni dopust. Glede na tradicijo in nekritično sprejemanje turistične ponudbe pri južnih sosedih se bo velika večina Janezov tudi letos odpravila na hrvaški Jadran. Zaradi tega se človek vpraša, ali je za povprečnega Slovenca res samoumevno, da poleti dopustuje na Hrvaškem? Ga ne moti, da jedilni listi nikjer niso napisani v slovenskem jeziku in da gostinci ne govorijo ali razumejo slovensko, čeprav se zadnja leta učijo rusko in kitajsko? Kaj to v resnici pomeni o slovenskem nacionalnem značaju? Da je preveč pragmatičen, da bi si dovolil nekaj načelnosti, ali pa zgolj to, da je povprečni Slovenec prehitro zadovoljen s ponujenim in da predvsem nima težav s podrejanjem?

Prav vprašanje podrejenosti, ki je seveda bistveno pri razumevanju četrt stoletja trajajočegq mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, je tisto, pred katerim praviloma v zadregi obmolknemo. Pa ni razlogov, da bi se še naprej delali, kot da je vse v redu. Dejstvo je, da si želijo Hrvati ekonomsko, politično in predvsem simbolično psihološko podrediti Slovenijo. Po propadu Agrokorja in neslavnem koncu prevzemne zgodbe z Mercatorjem Zagrebu zmanjkuje sape, edini generator hrvaške gospodarske rasti pa je — turizem. Ki bi brez milijona Slovencev seveda tanko piskal. Zato se mi zdi ob napovedanem hrvaškem zavračanju arbitražne razsodbe povsem legitimno vprašanje, kaj lahko vsak izmed nas malega naredi, da bi vsaj minimalno pripomogel k pritisku na Hrvaško, nujno potrebnem, da bi njihova vlada enkrat z vselej končala s politiko sprenevedanja in požrtih obljub.

Če imate probleme z objektivnostjo, vprašajte še kakšne druge tujce, kakšne izkušnje imajo s hrvaškim turizmom, prijaznostjo in kvaliteto ponudbe, predvsem pa hrane. Nemški upokojenci seveda odpadejo. Morda boste počasi le prišli do spoznanja, da si Hrvaška lahko privošči tako poniževalen odnos do Slovenije — zavračanje arbitraže ni nič drugega kot to! — tudi zato, ker bodo Slovenci še kar hodili k njim poleti na dopust.  Pa naj se zgodi še tako neprijetni incident. Kot da bi se moralo našim Janezom na glavo zrušiti nebo, da bi odkrili še kakšno drugo čudovito obmorsko državo in enkrat v življenju odšli "na morje" kam drugam kot v Crikvenico ...